O možnostih rudniške renesanse

Ravno sem na fejsbuku gledala ilustracijo, kjer je v štirih risbah prikazana transformacija Zemlje skozi zgodovino, iz zelenega planeta, kjer je človeška populacija maloštevilna, narava pa bogata, v puščavo, kjer je tisto zeleno, bogato, zreducirano zgolj še na enklavo. Pri opazovanju ilustracije me je prešinila žalostna misel, da ji manjka še peta, zadnja sličica - tista, na kateri tudi micene zelene enklave ne bi bilo več, zgolj puščava bi ostala.

In res, tako stojijo stvari: ekonomski sistem, ki ga pogojuje nenehna rast (ter s tem nenasitna, totalna, dokončna eksploatacija naravnih dobrin - „surovin“ v sodobnem jeziku - ob hkratnem uničevanju materialnih pogojev življenja, kot so zrak, voda, prst), Zemljo vedno hitreje pretvarja v brezživljenjsko puščavo. Hitreje ko eksploatiramo naravne dobrine, hitreje se slabšajo pogoji za življenje na planetu. Še huje: vsakršna nadaljnja eksploatacija naravnih dobrin je hrana metastazam sistema in nas približuje točki globalnega kolapsa.

Kar me pri vsem tem mede, je vprašanje, kaj pripelje ljudi, ki so čvrsto podkovani v naravoslovnih vedah (kot je tudi geolog dr. Uroš Herlec), do točke, ko se lažje odpovedo naravnemu, materialnemu svetu kot kapitalizmu (in drugim podobnim -izmom, ki naravni svet razumejo kot „surovino“ za človeško eksploatacijo) - torej sistemu, ki v zgodovinski nadaljevanki iztrebljanja in uničevanja, zakoličeni v neolitiku, s pomočjo dognanj znanosti in tehnologije še najbolj ultimativno spreminja nekoč bogat naravni svet v puščavo. Kako je lahko dandanašnjemu naravoslovcu sploh dopustna misel na eksploatacijo narave, ki bo še bolj podkurila metastaze uničevalskega sistema, v kakršnem živimo? Do kam še moramo zlorabljati naravo, se takšno blazno obnašanje sploh kje preneha? In na čem temelji videnje, da lahko globalno uničimo naravo, medtem ko se kapitalizmu (očitno?) ne da odpovedati?

Fascinira me ujemanje posledic tovrstnega rezoniranja s krščanskim verovanjem v materialni svet kot vmesno postajo na poti v drug („pravi“) svet, kar pri fundamentalistih nato implicira, da je materialni svet dopustno „jemati“, četudi je več kot očitno, kam to pelje. Sprašujem se, ali naravoslovci, ki naravo berejo kot potencialen zaslužek, zaznavajo svoje pritrjevanje uresničevanju apokaliptičnih svetopisemskih vizij?