Čas za revolt

Če česa ne prenesem, na prenesem vlade, ki svojega naroda ne spoštuje in ne mara. In prav to ponovno občutim, zaznavam na vsakem koraku vsakdanjega življenja danes tu in sedaj. Pravzaprav je to že dejstvo.

Prvič me je ta občutek preblisnil, ko je ukinjala ministrstvo za kulturo – o kulturi so me vedno učili, da je srž in bistvo naroda in da smo zaradi nje obstali. Če je to to, zakaj ni več pomembna in zato potrebna tudi finančne podpore. Ali to pomeni, da obstoj našega naroda ni več potreben. In če ni, zakaj smo hoteli biti samostojni?

Drugič me je ta občutek preblisnil, ko je vlada obelodanila »varčevalne ukrepe«, ki vsaj po moji oceni najbolj prizadenejo tako otroke kot družine, upokojence in javne uslužbence. Ukinjajo oz. zmanjšujejo regres za delavce javnega sektorja in upokojencem, pri tem pa je neizpodbitno dejstvo, da to daje zeleno luč, da ga tudi drugim ni potrebno plačevati, razen njim (vladi in poslancem) mogoče. Spreminjajo normative in standarde v izobraževanju in sočasno zagotavljajo enako kvaliteto, kot da je to tekoči trak, kjer je mogoče narediti izdelek ali dva več (pa tudi tam ni vedno tako), pa se to ne odraža na kvaliteti. Klestijo znanost in raziskovanje, kot da ga sploh ne potrebujemo oz. da je le-to samo sebi namen. Pa zdravstvo itd. Kot da to samo po sebi ni dovolj, še žalijo in omalovažujejo zaposlene v javnem sektorju z različnimi izrazi kot na primer, da so paraziti, da živijo na luni in podobnim. Vsi ti ukrepi sočasno pa delijo narod. Delavce v realnem sektorju, tako se jim po novem reče, pa prepričujejo, da zadolževanja in krize več ne bo, če bodo javni delavci pristali na rigorozne ukrepe. Hkrati pa delavcem v realnem sektorju pihajo na dušo, da so oni že plačali svoj prispevek k varčevanju. Pri tem pa pozabljajo, da bosta kupna moč in potrošnja padala in padala in bomo proizvodov realnega sektorja potrebovali vse manj in manj, kar bo imelo za posledico tudi to, da bo v prihodnje potrebnih vse manj delavcev v tem sektorju, saj se lastnikom ne bo zdelo niti vredno in niti primerno delati izdelke na zalogo. Ali pač?

Tretjič me je ta občutek preblisnil, ko je vlada v času stavke odšla na obisk in se ni soočila z množico, ki ji je želela sporočiti svoje nezadovoljstvo z njenim ravnanjem. Kot da to samo po sebi že ni dovolj oz. preveč, se je povsem neprimerno vedel tudi mega minister ob srečanju s stavkajočimi pred izobraževalnim centrom na Ptuju. Ne da jih ni niti dobro pogledal, celo dovolil si je kritizirati njihovo žvižganje in ga oceniti kot neprimerno. To je višek ignorance in nespoštovanja do delavcev, ki so tako ali drugače zaposleni v sektorju za katerega je odgovoren.

Četrič pa že ni bil samo občutek, bolj blizu je bilo zaznavi, ko se vlada spravlja na sindikate. Začelo se je z odpovedjo delovnega razmerja urednici in novinarki, ki je slučajno tudi sindikalni poverjenik in sicer z razlogom, da je vršila mobing na direktorja in ne zato, ker se je zavzemala kot predstavnica sindikata za delovne pogodbe zaposlenih, ki jih le ti še nimajo. Mora pa biti ta gospa res močna, udarna in še kaj, da lahko vrši mobing nad direktorjem in sicer to le v parkratnih srečanjih z njim. Kajti kot je navedel Švedski delovni psiholog, prof. dr. Heinz Leyman, je mobing »motena komunikacija na delovnem mestu, ki je izrazito obremenjena s konflikti med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri tem pa je napadena oseba v podrejenem položaju in drugi trdijo, da naj bi se dogajala vsaj enkrat na teden in vsaj šest mesecev.« Pa se ni končalo samo s tem, obema policijskima sindikatoma minister želi prekiniti pogodbo, zato ker so športali, saj bi mu človek še verjel, če policisti ne bi štrajkali.

Ampak ob odpovedi proslave za dan vstaje in ob dejstvu, da se proslave, ki je bila izpeljana brez njihovih sredstev (torej smo varčevali naš državni denar) in z voljo naroda, ni nihče iz vlada udeležil, to ni bil več občutek, zaznava, ampak kruto dejstvo. Ta vlada ne mara in ne spoštuje svojega naroda, niti njegove zgodovine, čeprav so med borci, interniranci, izgnanci, talci in drugimi, ki so v boju za svobodo dali tudi svoja življenja, bili vsi zavedni Slovenci, med njimi tudi verni in duhovniki, kar pa postaja kljub dejstvom tako rekoč državna tajna naših desnih vlad. Vse manj je to moja dežela, na katero sem bila ponosna in celo zapustila bi jo, če ne bi bila prestara, da bi pognala korenine kje drugje.

Res je, da se zadnje čase kar pogosto oglašam – zdi se mi, da se moram. Ob tem se spominjam zgodbe nekega Nemca, ki je po vojni rekel: »Ko so prišli po Jude sem bil tiho, saj nisem Jud. Ko so prišli po komuniste, sem bil tiho, saj nisem bil komunist ... Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi kaj rekel ...«

Naj se vlada ob vsem tem ravnanju s svojim narodom zapomni, zgolj dejstva - narod lahko menja vlado, vlada pa naroda ne more.