Sveta vojna

Tako imenovani varčevalni ukrepi se pojavljajo v zavesti slovenskega človeka kot svojevrstna dvoživka. Tradicionalno varčnim ljudem na sončni strani Alp pomenijo najprej potrditev pravilnosti življenjske usmeritve, ki v lestvici vrednot postavlja varčevanja na zelo visoko mesto. Takšna orientacija seveda odpira pot spoznanju, da je v krizni situaciji potrebno varčevanje še okrepiti. Ne gre pa jim v glavo, da morajo varčevati na način, ko se jim „dogovorno“ nekaj jemlje, čeprav sami niso krivi za nastalo krizo. Posegi v njihove žepe se jim ne zdijo pravični, saj so prepričani, da bi bilo mogoče uravnotežiti proračun in pridelati tudi kakšno rezervo, če bi država najprej postrgala tam, kjer krožijo veliki denarji, recimo vsaj pri koruptivnih zaslužkarjih, pri denarnih transakcijah in pri sivi ekonomiji.

Varčevanje je torej nesporno vrednota, ki jo spoštujemo. Je vgrajena v moralni kodeks večine našega prebivalstva, posameznikov in družin. Zato kritični posamezniki sedanji „varčevalni paket“ razumemo drugače. V njem vidimo predvesem odrekanje brez prave vizije, celo uničevanje gospodarstva in nepotrebno siromašenje najbolj vitalnih delov družbe, med katerimi so na prvem mestu slovenska univerza in mladi ljudje, ki si želijo znanja in dela, nemara tudi stanovanja in vsem dostopne zdravstvene oskrbe. Sprašujemo se, na primer, ali je res, da škofijska gimnazija v Ljubljani prejme od države večkratnik denarnih sredstev od marsikatere fakultete? Bodo tudi tam „varčevali“?

V teh dneh nas mediji zasipajo z najrazličnejšimi podatki o družinskem izletu prvega ministra v Grčijo. Ne zdi se mi najbolj primerno, da se iz nepopolnih informacij prehitro naredi zgodbo, saj pri vsej zadevi ni najbolj pomembna turistična destinacija, niti nenačrtovana, hitra vrnitev. Če je šlo res za nujno reševanje bolnega otroka, si družina za takšno potezo zasluži kvečjemu pohvalo. Kar pa resnično skrbi, je nekaj drugega, namreč vprašanje, koliko naših „navadnih“ ljudi bi si v podobni situaciji lahko privoščilo privatni najem letala za polet iz Grčije v Slovenijo!? Ob odgovoru bi nas najbrž spreletel srh. Spomnimo se samo prvotne namere sedanje vlade in njenega svežnja t. i. varčevalnih ukrepov, ki bi katastrofalno poslabšali položaj otrok in mladih družin (na kar je posebej opozoril dr. Matjaž Zvitter!). Najbrž so se zgledovali pri sloviti M. Thatcher, ki je v silni „pravičniški“ vnemi otrokom v šolah ukinila celo brezplačni mlečni napitek.

Je človek kot človek še vrednota? Smo se že povsem in dokončno (Orwellovsko) razdelili na enake in še bolj enake? Ali alternativa sploh obstaja?

Spraševanje o tem, ali zmoremo v sebi najti moč, da bi odvrgli oklep sebičnosti in pohlepa, vzvišenosti in izbranosti, postaja vse bolj naporno. Koliko svetlobnih let smo oddaljeni od možnosti, da bi poiskali izhod tudi iz krize vrednot (in s tem resnično alternativo!), se lahko prepričamo in grenko, celo prizanesljivo nasmehnemo ob objavi letalske vozovnice za omenjeni izlet.

Tako sedaj v iskanju poti iz krize životarimo med navideznim (vsiljenim?) konsenzom in tihim, utišanim revoltom. Evropska konservativna elita si s pomočjo mednarodnih gospodarskih in finančnih družb ustvarja pogoje preživetja. Lastno vojaško moč, ideološko indoktrinacijo in ogromna vlaganja na teh področjih opravičuje z vprašanjem obstoja zahodne civilizacije. V resnici se ta elita vse bolj zaveda, da se kapitalistična družbenoekonomska formacija manifestativno in dejansko pojavlja kot sistem v zadnjem stadiju razvoja. Nervoza je zato razumljiva, a usmeritev, ki se je na vseh ravneh oklepajo in vsiljujejo drugim, vodi h koncu in ne k razcvetu Evrope.

In kje smo mi, kaj lahko prispevamo k uveljavitvi alternative drvenju v razpad in uničenje civilizacije? Eden od možnih odgovorov je aktiven, inventiven, svoboden državljan, ne pa poslušen, ubogljiv, konformno, manipulativno vzgojen človek sredi vrednot, ki le navidezno oznanjajo lepoto in smisel življenja, v bistvu pa negirajo izvirnost in mišljenje. Lep primer je dogajanje v državnem zboru. Poslanci so prvi, ki kršijo eno temeljnih določb slovenske ustave, namreč opredelitev, da je poslanec zastopnik vsega ljudstva, ki torej razpravlja, razmišlja in odloča po svoji vesti, samostojno, ne pa kot del glasovalnega stroja oz. vodstva stranke. France Bučar vedno znova, a očitno zaman opozarja na omenjeno okoliščino. Lahko takšno obnašanje poslancev razumemo kot napotek k oblikovanju vrednot v naši družbi? Je še vedno tako, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo? Če je, se res ne smemo čuditi, da je sedanja oblast usmerila svojo ost prav na univerzo. In še posebej na ljubljansko univerzo, eno osrednjih nosilk neodvisne misli, svobodnega duha in raziskovalne pokončnosti. Kaže, da učitelji in ra–ziskovalci takšne namere še kako dobro razumejo, študentov pa, kakor da vse to skoraj ne zanima … Se motim?