Zadnje dejanje

»Izstop Grčije za evroobmočje sploh ni usoden. Za takšnega so ga prikazovali, da so lahko z razpršitvijo terjatev na vse članice evroobmočja zaščitili svoje banke in zmanjšali svoje izgube. Res pa je, da bi se z izstopom zrušil simbol, o katerem še pred nekaj leti ni bilo dostojno dvomiti. Evro je bil nekakšno evropsko ’bratstvo in enotnost’,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. Toda, prav spoznanje, da članstvo v evroobmočju ni več ’sveto’, je za preostale članice denarne unije lahko tvegano. »Ker evroobmočje na fiskalni strani še vedno nima dovolj kredibilnega mehanizma, ki bi investitorje prepričal, da smo dejansko skupaj v ’dobrem in slabem’, bi to lahko povzročilo permanentne špekulacije proti šibkejšim državam članicam.

Ad hoc reševanje takšnih špekulacij proti velikim državam, kot sta na primer Španija in Italija, bi stalo bistveno več kot neposredni stroški grškega izstopa, hkrati pa bi nestabilnost precej zmanjšala koristi, ki jih tem članicam prinaša skupna valuta,« meni ekonomist dr. Vasja Rant. V okolju, kjer ni jasno, ali sta npr. španski ali italijanski evro še vedno enako dobra kot nemški evro, so namreč investicije lahko zelo tvegane, kar slabša obete za gospodarsko rast, ki pa jo šibkejše države nujno potrebujejo, da bi se izkopale iz težav. Stopnja bolečine morebitnega grškega izstopa je odvisna zlasti od tega, ali bo Evropski centralni banki skupaj z ostalimi mednarodnimi institucijami uspelo zajeziti širjenje negotovosti na Španijo, Portugalsko, Italijo, Irsko. »Zelo pomembno posredno nevarnost pomeni morebitna širitev nezaupanja in dvomov o robustnosti bank in bančnih sistemov v drugih državah, zlasti na t. i. evrski periferiji. Morebitno stopnjevanje težav v Španiji ali pa celo v Italiji bi zaradi velikosti obeh ekonomij in bančnih sistemov stvari postavilo v precej mračnejšo perspektivo,« pravi ekonomist dr. Marko Košak.

Vendar to ne pomeni, da širjenja okužbe ni mogoče preprečiti. »V primeru izdatne likvidnostne injekcije ECB, tako prek direktnih odkupov obveznic najbolj ranljivih držav na sekundarnem trgu kot tudi prek ponovne uvedbe dolgoročnih akcij refinanciranja bančnega sistema, je krizo mogoče lokalizirati na območje Grčije. V nasprotnem primeru so lahko posledice podobne kot ob propadu banke Lehman Brothers,« meni ekonomist David Benedek, sicer član uprave NLB. Toda čeprav bi bil izstop Grčije iz evroobmočja draga lekcija tako za Grčijo kot za ECB in posredno Nemčijo, se Benedek boji, da ga bodo vseeno dopustili. »Tudi z namenom, da se ’da lekcija’ državam, ki ne spoštujejo varčevalnih ukrepov. Gre tudi za neke vrste poker med Grčijo in ECB oziroma Nemčijo. Oboji vedo, da nasprotna stran veliko izgubi ob izstopu. Vprašanje je, kdo bo imel boljše živce.«

Hipotetični črni scenarij: vrnitev k tolarju

Če bi se uresničil najbolj črni scenarij, se pravi, da bi prišlo do učinka domin, ki bi vodil v popoln razpad evroobmočja, bi se bila k nekdanji domači valuti prisiljena vrniti tudi Slovenija. Bi torej vlada morala pripraviti rezervni scenarij ali je za to še prezgodaj? »Za zdaj je to še zelo hipotetično vprašanje. Slovenija bo iz evroobmočja izstopila le, če bo to razpadlo, a najbrž ne bo, saj se vsi preveč bojijo zmede, ki bi nastala. Slovenija ima tu celo malo prednosti pred drugimi, saj imamo nekaj ne tako starih izkušenj uspešnega izstopa iz dinarskega denarnega področja. Vsaj tehnična vprašanja bi zdaj najbrž znali hitro rešiti,« pravi Mencinger. »Verjetno bi določili povsem novo menjalno razmerje do valute, ki bi ob razpadu prevladala. Najbrž bi bila to nekakšna nova nemška marka, ki bi jo sprejele države, ki so pred evrom dejansko sodile v njeno denarno območje, predvsem Avstrija in države Beneluksa.«

Pogoj za uspešen izstop Grčije je popoln odpis dolgov oziroma odlog plačila na ’ad calendas greacas’, kar prevedemo z ’nikoli’, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Rantu se zdijo ocene o razpadu evra pretirane, saj imajo vsi igralci v tej igri, tako na evropski kot na svetovni ravni, premočen interes, da do tega ne pride. »Namreč, v primeru širšega razpada evroobmočja posledice še zdaleč ne bi bile omejene le na periferne države, ampak bi jih močno občutili tudi v največjih državah, vključno z Nemčijo, ki ima trenutno od evra največje koristi.« Poleg tega bi tak razvoj dogodkov pomenil veliko negotovost za celoten projekt evropskega združevanja. Ne gre pozabiti, da ta projekt ni nastal samo zaradi ekonomskih interesov, ampak predvsem zato, da se krvavi dogodki iz prve polovice prejšnjega stoletja ne bi nikoli več ponovili. »Močno dvomim, da bi katerikoli razumen evropski politik želel ostati zapisan v zgodovino kot tisti, ki je zabil žebelj v krsto tega projekta. Prav zato je pretirano govorjenje o vrnitvi na nacionalne valute kontraproduktivno, saj kaže, da se težav lotevamo s figo v žepu. Za takšne scenarije si moramo vsi želeti, da ostanejo zgolj na policah.«

Konkretne posledice morebitne vrnitve k tolarju bi bile boleče. Analitik Andraž Grahek iz KD Skladov pravi, da bi prišlo do opaznega upada kupne moči razpoložljivih dohodkov ob upadu vrednosti tolarja in rasti inflacijskih pritiskov, bistveno bi se povečalo breme servisiranja vseh evrskih dolgov, saj zunanjega dolga države, bank in podjetij v veliki meri ne bi mogli pretvoriti v tolarje. Posledično bi narasla zadolženost države, bank in podjetij, kar bi terjalo še več varčevanja, rezanja stroškov in verjetno privatizacijo v sili. »Hkrati bi to pomenilo kaos v bančnem sistemu, saj bi verjetno država morala podržaviti vse banke v domači lasti. Dolgoročno bi se po bolečem procesu gospodarstvo zaradi izvozne usmerjenosti sicer uravnotežilo, vendar bi izgubili dvajset let.«

Grki med trpljenjem in še večjim trpljenjem

Morebiten izstop iz evroobmočja in vrnitev k drahmi Grkom ne bosta prinesla čudežne odrešitve. »Posledice bi bile verjetno hujše kot trenutni zelo boleči varčevalni ukrepi,« meni Benedek. »Varčevalni ukrepi so usmerjeni predvsem v t. i. notranjo devalvacijo, ki pomeni nominalno znižanje plač, pokojnin in preostalih prejemkov. Toda tudi če bi se vrnili k nacionalni valuti bi bil končni rezultat enak, tj. znižanje plač, pokojnin in ostalih prejemkov, le da bi se to zgodilo prek devalvacije drahme in prek inflacije. Poleg tega lahko v primeru vrnitve k nacionalni valuti pričakujemo dodatne negativne učinke, npr. velike težave v bančnem sistemu, razvrednotenje prihrankov, nelikvidnost ter vsaj začasno ustavitev kapitalskih in trgovskih tokov.« Dejstvo je, da Grčija, tudi če izstopi oz. če ’jo izstopijo’, ne bo sposobna povrniti dolgov. Mencinger zato opozarja: »Pogoj za uspešen izstop Grčije je popoln odpis dolgov oziroma odlog plačila na ’ad calendas greacas’, kar prevedemo z ’nikoli’. Šele potem ji je drahma lahko v korist.«

Ekonomisti Nouriel Roubini, Kenneth Rogoff in Paul Krugman pravijo, da bi izstop iz evroobmočja in vrnitev k drahmi Grčiji omogočil devalvacijo domače valute, s čimer bi precej manj boleče dosegla dvig konkurenčnosti, saj bi se s padcem deviznega tečaja pocenili grški izvozni produkti, kar bi izboljšalo položaj grške izvozne industrije na mednarodnih trgih in Grčijo posledično dvignilo iz recesije. Za zgled radi dajejo Argentino, ki se je leta 2001 znašla v podobnem položaju. Odpravila je vezavo pesa na dolar in nehala odplačevati posojila tujim kreditorjem. Sledila je približno dvotretjinska devalvacija pesa, BDP se je leta 2002 skrčil za enajst odstotkov, brezposelna pa je bila četrtina prebivalstva. »Opustitev vezave pesa na dolar in močno devalviranje je imelo katastrofalne posledice za celotno življenje v Argentini prvo leto po devalvaciji. Sledili so popoln gospodarski zastoj države, kaos, razmah kriminala in naval na banke, ki je stal državo dve tretjini vseh njenih deviznih rezerv,« pravi Benedek. Kasneje je Argentini s pomočjo depreciirane valute sicer uspelo okrepiti izvoz in gospodarsko rast. Tako je že leta 2003 dosegla skoraj devetodstotno gospodarsko rast. »Vendar se je treba zavedati, da Argentina še danes, deset let po delnem bankrotu, nima dostopa do mednarodnih trgov financiranja.« Bistvena razlika med Argentino in Grčijo je v tem, da v primeru Argentine ni šlo za zamenjavo valute, saj je peso še naprej ostal uradna valuta. Posledično ni prišlo do spremembe zavez v pogodbah. Predvsem pa v primeru Argentine ni prišlo do učinka domin na sosednje države, saj so te imele svojo valuto. Primerjava med državama je zavajajoča tudi zato, ker je potencial argentinskega gospodarstva drugačen od potenciala grškega. »Argentina je mnogo večje gospodarstvo, zato je domače povpraševanje pomembnejše. Ima mnogo bolj razvejano gospodarsko strukturo, zato se z devalvacijo lahko okrepi izvoz. Grčija nima kaj izvažati; izvoz na prebivalca Grčije je približno osemkrat manjši kot izvoz na prebivalca Slovenije. Povečati konkurenčnost z devalvacijo pa le zmanjša vrednost izvoza turističnih storitev,« pravi Mencinger. Podobno razmišlja Grahek: »Govoriti o uspehu Argentine je odvisno od zornega kota. Če danes vprašate Argentince, kaj si mislijo o uspehu po letih, ki so sledili bankrotu, dvomim, da boste poželi navdušenje. Vsakemu, ki podrobneje pogleda strukturi obeh gospodarstev, postane kmalu jasno, da je primerjava povsem za lase privlečena in da nihče v Grčiji ni pripravljen na takšno ’zgodbo o uspehu’.«

Pritiski evropskih politikov na Grke so nesorazmerni, nerealni, nonšalantni in vzvišeni, meni ekonomist dr. Maks Tajnikar.

Res je, da bi devalvacija drahme čez noč znižala relativne stroške dela v Grčiji in s tem posredno dosegla to, kar je v bistvu tudi namen trenutnih varčevalnih ukrepov. »A devalvacija se zdi lepa rešitev samo na prvi pogled. Podrobnejši razmislek pokaže, da bi povzročila več izrazito negativnih učinkov,« pravi Rant. Prvi je inflacijski pritisk, tako zaradi porasta cen uvoženega blaga kot tudi zaradi precejšnje verjetnosti, da bi se grška vlada, odrezana od zunanjega financiranja, zatekla k centralni banki za pokritje tekočih obveznosti države. Drugi učinek je bilančne narave. Devalvacija bi občutno povečala breme grškega zunanjega dolga, ki ga Grčija ne bi mogla redenominirati v nove drahme. To bi v primeru bank vodilo v njihovo plačilno nesposobnost, prav tako pa bi morala plačilno nesposobnost do zunanjih upnikov razglasiti tudi grška država sama. Posledica popolne prekinitve zunanjega financiranja bi bil nenaden in občuten padec ravni trošenja in standarda v Grčiji, saj se je treba zavedati, da Grčija poleg javno-finančnega beleži tudi zelo velik plačilno-bilančni primanjkljaj. Po drugi strani pa bi redenominacija domačih dolgov v novih drahmah vodila do občutnega razvrednotenja premoženja vseh domačih upnikov. V pričakovanju tega razvrednotenja bi zato domači upniki, vključno z varčevalci v bankah, skušali prihranke še pravočasno prenesti ven iz Grčije, kar se v praksi že dogaja. Da bi Grčija preprečila masovni eksodus kapitala iz bank, bi bila prisiljena čez noč uvesti nadzor nad pretokom kapitala in omejiti bančno poslovanje. »Posledice vseh omenjenih sprememb, ki bi bile tudi zelo kaotične, bi lahko več kot izničile ’blagodejne’ učinke devalvacije. Če je torej kdo mnenja, da je argentinska pot dober zgled za Grčijo, naj si podrobneje ogleda potek dogodkov v letu 2001 in težave, ki jih ima zaradi tega Argentina še danes,« opozarja Rant.

Večina ekonomistov je še vedno mnenja, da Grčija ne bo zapustila evroobmočja, ker da bi bile za Grke posledice izstopa veliko hujše, kot če težave rešuje znotraj evroobmočja. »Če bo Grčija v resnici izstopila iz evroobmočja, bo odšla zaradi političnih razlogov in ne zaradi ekonomskih prednosti,« pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar. »Pritiski evropskih politikov na Grke so nesorazmerni, nerealni, nonšalantni in vzvišeni, pregloboko posegajo v ponos Grkov. Ti politiki si ne bi upali predlagati takih ukrepov v svojih državah, tudi če bi jih delili s sto!«