Resne igrače

Libijskega diktatorja Moamerja Gadafija so dokončno res pokončali pobesneli uporniki. A načeli so ga tisoče kilometrov stran, v Las Vegasu v ZDA. Iz tamkajšnjega nadzornega centra je namreč pilot sprožil raketo, ki je prva zadela Gadafijev konvoj. Ameriška vojska v času posredovanja zveze Nato v Libijo ni napotila niti enega vojaka. A so kljub temu ameriška letala izvedla več kot sto zračnih napadov, poleg tega pa so zavezniške sile zalagala z dragocenimi podatki o lokacijah potencialnih tarč. Vsa letala so bila brezpilotna. Njihovi piloti so se zjutraj poslovili od svojih družin in se odpravili na osemurni delovnik v vojaško bazo nedaleč od njihove domače hiše, nato pa pred vrnitvijo domov skočili še na kakšno pijačo. Ameriška javnost se s sodelovanjem vojske v oboroženem spopadu ni pretirano ukvarjala. Tudi ko so libijski vojaki sestrelili helikopter ameriške mornarice, to ni bila pomembna novica. Tudi ta je bil namreč voden daljinsko. Odhod v vojno sploh ni novica, če življenja narodovih sinov niso ogrožena. Američani trenutno šolajo več pilotov brezpilotnih letal kot pilotov lovcev in bombnikov s posadko.

Zveza Nato je bila očitno nad libijsko predstavo ameriških brezpilotnih letal navdušena. Na pravkar končanem vrhu zavezništva so vse države članice podpisale 1,3 milijarde evrov vredno pogodbo za nakup petih brezpilotnih letal Global Hawk proizvajalca Northrop Grumman. Račun bo poravnalo 14 članic, med njimi tudi Slovenija, kar naj bi nas v prihodnjih petih letih stalo približno šest milijonov evrov. Northrop Grumman bo kot glavni izvajalec izdelal in opremil letala, evropska podjetja iz držav plačnic pa naj bi v vlogi podizvajalcev poskrbela za gradnjo kopenskih postaj za njihovo vodenje. Slovenski delež naj bi prispevalo informacijsko-tehnološko podjetje ComTrade, kjer pa na naša vprašanja niso želeli odgovarjati.

Ne gre za letala, ki bi bila sposobna uničevati sovražnike. Gre pa za letala, ki so sposobna izjemno natančnega sledenja sovražniku. Gre za začetek Natovega programa za nadzor kopnega iz zraka (AGS), ki naj bi poleg obveščevalne podpore kopenskim enotam na vojnih območjih lahko zagotavljal tudi pomoč pri nadzoru meja, boju proti terorizmu in celo pri naravnih nesrečah. Kot pravi Wikipedia, gre za nekakšno brezpilotno nadgradnjo znamenitih ameriških vohunskih letal U-2. Letala Global Hawk namreč niso nevidna za radarje, a lahko letijo na višini zunaj dosega protiletalskih obramb, ob tem pa z natančnimi senzorji, tudi skozi oblake in celo peščene viharje, nadzorujejo vse, kar se dogaja na tleh.

Glavna poanta skupnega nakupa teh letal naj bi bila v gradnji skupnih zmogljivosti, ki si jih manjše države vsaka posebej nikoli ne bi zmogle privoščiti. Slovenija bo tako »poceni« prišla do pravice do njihove souporabe. Drugo vprašanje pa je, ali jih res potrebujemo. Njihov nakup v času vsesplošnega varčevanja, tudi če smo »prišli skozi« še tako poceni, je povsem neprimeren, pa četudi se bo nekaj denarja prek sodelovanja slovenskega podjetja prelilo nazaj v državo. Ker je primarna naloga teh letal, ne glede na lepe besede o večnamembnosti, podpora kopenskim enotam na vojnih območjih, pa lahko sodelovanje pri nakupu razumemo tudi kot napoved novih slovenskih vojaških misij v tujini.

Nakup je v času vsesplošnega varčevanja, tudi če smo »prišli skozi« še tako poceni, povsem neprimeren.

Obramboslovcu dr. Eriku Kopaču s Fakultete za družbene vede se nakup ne zdi problematičen. Slovenska vojska, poudarja, je v svojih dokumentih zapisala, da sta med prednostnimi nalogami njenega razvoja učinkovit nadzor območij in obveščevalna dejavnost na področju podpore bojnim enotam. »Naše sodelovanje pri nakupu teh brezpilotnih letal lahko razumemo kot doseganje tega cilja.«

Ker je kot ena od nalog brezpilotnih letal predviden tudi boj proti terorizmu, se je treba vprašati tudi o možnostih zlorabe njihove izjemne zmogljivosti za nadzor ohlapno opredeljenih potencialnih teroristov, morda tudi na domačih tleh. Kopač je tudi v tem primeru prepričan, da je strah odveč. »Teh zmogljivosti nikakor ne bi uporabljali proti državljanom držav članic zveze Nato. Protiterorističnega delovanja v Evropi ne izvajajo oborožene sile. Američani imajo na to povsem drugačen pogled in v Evropi to ne bi šlo skozi. V vseh parlamentih bi takoj nastal halo.« Kaj se bo dogajalo v tretjih državah, pa je seveda vprašanje. In Slovenija bo s tem, ko bo neposredno prispevala denar za njihov nakup, prevzela tudi del odgovornosti za njihovo uporabo v skladu s spoštovanjem človekovih pravic.

Ima pa nakup prek zveze Nato vsekakor tudi pozitivno stran. V času Janševe vlade si res ne gre želeti še kakšnega velikega javnega naročila za nakup vojaške opreme.