Referendumska prenova

Omejevanje demokracije ali omejevanje političnih manipulacij?

Ali naj politiki, ki se je odločila, da bo spremenila referendumsko zakonodajo, tisto, ki jo je doslej spretno izkoriščala in povzročala blokade političnega sistema, veselo zaploskamo? Ali naj zapišemo končno, prišli so k pameti, referendumi ne bodo več sredstvo političnega izsiljevanja?

Stvari niso preproste. To, da je „neposredna demokracija“ postala politično orožje, je povzročila prav politika. Morda je zdaj vsaj vladna stran ugotovila, da se lahko orožje, ki ga je uporabljala sama, obrne proti njej, a to je ugotovila 20 let prepozno. Sedaj, ko so na oblasti, bi referendume omejevali, prej, ko so se nanjo vzpenjali, pa jim je bilo vse-

eno, ali inflacija nesmiselnih referendumov ovira politično delovanje, omejuje človekove pravice, škoduje manjšinam.

V teoriji je referendum korektiv predstavniške demokracije, namenjen temu, da volivci potrdijo ali zavrnejo odločitev državnega zbora. Omejevanje referendumske pravice omejuje moč volivcev. Zato je treba na predloge, o katerih se dogovarjajo politične stranke, gledati z nezaupanjem. Takšno je vprašanje kvoruma. Zdaj je kvorumska meja postavljena pri 35 odstotkih - če se referenduma ne udeleži vsaj 35 odstotkov volivcev, naj ne bi bil veljaven. Past kvoruma je v tem, kot bi dejal ustavni pravnik dr. Igor Kaučič, „da priganja ljudi na referendum, čeprav si na njem ne želijo odločiti“. Zapovedani kvorum lahko izkoristijo nasprotniki referendumskega vprašanja tako, da volivce (po italijansko) pozivajo, naj se referenduma ne udeležijo. Kaučiču se zdi smiselnejši zavrnitveni referendum. Tisti, ki nasprotujejo nekemu zakonu, bi morali na referendume pripeljati zadostno število volivcev, recimo tretjino volilnega telesa ali dobrega pol milijona ljudi.

Drugi problem so omejitve referendumske materije. Politika se je za zdaj dogovorila, naj se na referendumih ne bi glasovalo glede nujnih ukrepov pri naravnih nesrečah, obrambnih odločitev, v primerih, kjer bi bile ogrožene človekove pravice, in pri fiskalnih vprašanjih. Spet se postavlja vprašanje, kaj pomenijo človekove pravice. Kdo bo odločil, ali so pravice sklepanja partnerskih zvez istospolnih skupnosti res človekove pravice ali pa, kakor je še nedavno trdil del slovenske politike, to niso. O tem bo kljub zapisanim omejitvam nazadnje verjetno znova odločalo ustavno sodišče. Podobno je pri fiskalnih vprašanjih. Morda je res nesmiselno, da bi volivci odločali o davčni reformi, vprašanje pa je, zakaj ne bi odločali o uravnoteževanju proračuna. Irci bodo o evropskem fiskalnem paktu odločali na referendumu, zakaj pri nas tega ne bi smeli?

Kljub vsemu naj bi politične stranke omejile tudi same sebe. Poslanci in državni svet po novem ne bodo mogli več predlagati referenduma. To na papirju omejuje moč politike. A moč političnih strank omejujejo predvsem volivci in slovenska referendumanija ni samo posledica iger političnih strank, ampak tudi volivcev, ki so takšno politiko podpirali, volili, izvolili, ji sledili. Francoski filozof Tzvetan Todorov je dejal, da „referendumi niso najavtentičnejša oblika demokracije, ampak prej demagoška manipulacija“. Moči in oblasti. In seveda volivcev, ki z njo soglašajo.