Manj je več

Skupina mladih je začela kampanjo, s katero želi opozoriti, da je Ljubljana Plakatopolis, torej mesto, prenatrpano z oglasnimi površinami, saj nas komercialne vsebine nagovarjajo prav na vsakem koraku. Ogrodje skupine sestavljajo Kaja Kisilak, Janez Plešnar in Goran Ivašić, z geslom „Javni prostor je naš“ pa opozarjajo na pretirano količino zunanjega oglaševanja v prestolnici, a želijo hkrati spodbuditi k razmišljanju o upravičenosti zunanjega oglaševanja.

Prvi veleplakati so se v Sloveniji pojavili nasproti Bežigrajske gimnazije v Ljubljani leta 1991. Takrat so zgroženi uredniki Mladine v nočni akciji lastnoročno zrušili postavljene velikane. Poleg samega fenomena oglaševanja na ogromnih javnih površinah jih je zmotilo tudi sporočilo v nemškem jeziku, pravi Ali Žerdin.

V zadnjih dveh desetletjih so Slovenijo kljub temu preplavile številne oglasne površine. Nihče pravzaprav ne ve, koliko jih je, bilo naj bi jih od sedem do deset tisoč, večina prav v Ljubljani. Ker ima to številne negativne učinke, tudi na kakovost življenjskega okolja, se pobuda Plakatopolis obrača na Mestno občino Ljubljana, ki takšno količino oglaševalskega prostora dovoljuje in uspešno trži. Trojica oblikovalcev vizualnih komunikacij se v svojem prizadevanju pridružuje spletni skupnosti Tretji člen, ki s peticijo, ki jo je do sedaj podpisalo 1187 ljudi, poziva k ustavitvi poplave oglaševanja na državni ravni.

Tudi pisca knjige Jumbomanija, Emina Djukić in Anton Kramberger, menita, da bi rešitev iz nastalega položaja lahko ponudil omejevalni državni zakon o oglaševanju, ki bi sistematično urejal posamezna področja oglaševanja, tudi velike in male zunanje oglase. A država se je doslej uklanjala interesu oglaševanja. Oglasno bombardiranje pa je dopuščala z razdrobljeno in pomanjkljivo zakonodajo, katere izvajanje je tako rekoč nemogoče nadzirati.

Pobuda Plakatopolis kot primer dobre prakse navaja Sao Paulo, 11-milijonsko mesto, kjer je leta 2006 mestni svet sprejel zakon o odstranitvi vsega zunanjega oglaševanja. Skupina si želi vsaj omejiti količino oglasnega prostora v Ljubljani in doseči „demokratičnejše javno komuniciranje“, kjer bi bilo več prostora za kulturne vsebine in družbeno odzivne teme. Javni prostor je namreč last vsakega posameznika, ki v njem živi, in prej ko bomo sedanjo prakso videli kot sporno, prej se bodo stvari spremenile, dodajajo.