Zasilni izhod

»Prepričan sem, da je območje evra še mogoče rešiti, vendar pod pogojem, da dovolimo ustrezen odmerek protekcionizma,« je v nedavnem intervjuju dejal francoski zgodovinar in politolog Emmanuel Todd. »Protekcionizem bi Evropo lahko obvaroval pred poceni izvozom in selitvijo delovnih mest v države z nizkimi plačami zunaj EU, ohranjal bi notranje povpraševanje in s tem hkrati krepil evropsko solidarnost. Poleg tega bi pomiril tleče spore.« Jasno je, da si s to izjavo ni prislužil aplavza tržnih fundamentalistov, ki prevladujejo v evropski politični in ekonomski eliti.

Za zagovornike globalizacije in svobodnega trga je protekcionizem ultimativno zlo, ki ne ustvarja napredka, temveč revščino, ki ne ščiti domačih delovnih mest ali industrij, ampak jih uničuje in ki vodi v globalno gospodarsko vojno. Vendar jim Todd odgovarja: globalno gospodarsko vojno imamo že zdaj! »Globalizacija s svojo nebrzdano svetovno trgovino in svobodno konkurenco za vse je oblika gospodarske vojne z dvema zmagovalkama: Kitajsko in Nemčijo. Bilo bi preprosto zmotno trditi, da bomo vsi imeli korist od tega. Nemčija je sicer prepričana, da je dobro oborožena za svetovno tekmo, in se s svojim socioekonomskim modelom s strukturnimi reformami ponuja za zgled vsej Evropi. A kaj bo z nemškim izvozom, če bo evropsko povpraševanje, ki pobere dve tretjini nemškega izvoza, zaradi dolžniške krize presahnilo?«

Bi si Evropa izhod iz krize res olajšala tako, da bi temeljiteje zavarovala domačo industrijo pred tujo konkurenco z dvigom carinskih dajatev, uvoznimi kvotami in subvencioniranjem domačih podjetij? Ali pa bi jo protekcionizem pahnil v še globljo krizo? Večina domačih in tujih ekonomistov protekcionizem razglaša za slabo idejo. A to so isti ekonomisti, ki so še nedavno zatrjevali, da Evropo iz dolžniške krize lahko potegneta le neusmiljeno varčevanje in zmanjševanje javne porabe, danes pa priznavajo, da so nujni tudi ukrepi za spodbuditev gospodarske rasti.

Večina ekonomistov protekcionizem razglaša za slabo idejo. A to so isti ekonomisti, ki so še nedavno zatrjevali, da Evropo iz recesije lahko potegneta le neusmiljeno zategovanje pasu.

Strup ali zdravilo?

»Če bi se razvil protekcionizem, zlasti v nekaterih večjih članicah EU, kjer obstajajo posamezne tovrstne tendence, bi se utegnilo zgoditi, da to ne bi zamajalo le temeljev notranjega trga, ampak kar celotno idejo združene EU, zaradi česar je protekcionizem napačen odgovor na krizo. Članice EU morajo z ukrepi poskrbeti, da podjetja ne dobijo neupravičene zaščite zgolj zato, ker so recimo nacionalni šampioni, zaposlujejo pomembno število ljudi in podobno,« je leta 2009 izjavil tedanji minister za gospodarstvo, ekonomist dr. Matej Lahovnik.

Na nevarnost krepitve protekcionizma opozarja tudi ekonomist dr. Jože P. Damijan: »Protekcionizem je najboljši in najhitrejši način, kako iz gospodarske krize v zahodnem delu sveta narediti resnično hudo globoko gospodarsko depresijo. Gre za natanko tisto, česar si svet v tem trenutku pod nobenimi pogoji ne bi smel dovoliti.« Protekcionizem se mu zdi podoben igranju z ognjem na bencinski črpalki. »Posledice lahko vržejo v zrak politike, ki se igračkanju s protekcionizmom ne bi zmogli upreti. In ki na pogorišče prinesejo politike najhujšega kova.« Kot najboljši primer tovrstnega igračkanja navaja svetovno gospodarsko depresijo v tridesetih letih 20. stoletja. Voditelji najpomembnejših držav so se na tedanjo finančno krizo in upadanje gospodarske aktivnosti odzvali z zapiranjem gospodarstev pred uvozom, misleč, da bodo tako zaščitili domača delovna mesta. Sledili so povračilni ukrepi ostalih vodilnih držav: dvig carinskih stopenj, uvedba uvoznih kvot, prepoved iznosa deviz itn. Povprečna carinska stopnja v 25 gospodarsko najmočnejših državah se je s 15-odstotne leta 1928 dvignila na 25-odstotno leta 1935. Posledica trgovinskega zapiranja držav je bilo postopno, a hitro zmanjševanje medsebojne trgovine, ki je vodila v gospodarsko depresijo in socialno bedo.

Slovenija si protekcionizma seveda ne more privoščiti. Če upoštevamo, da gre skoraj tri četrtine izvoza na trg EU, bi ji nekaj evropskega protekcionizma verjetno koristilo, meni ekonomist Jože Mencinger.

»Socialno nezadovoljstvo je kulminiralo v političnih gibanjih, ki so temeljila na nacionalizmu. Na oblast so v številnih državah prišli ekstremistični politiki. Fašizem in nacizem v Evropi sta le najbolj ekstremni pojavni obliki tega nacionalističnega vala. Šele leta 1944, po desetinah milijonov ubitih v vojni, so svetovni voditelji spoznali nerazumnost in uničevalnost nacionalističnega protekcionizma,« pravi Damijan.

»Gotovo drži, da kriza omogoča prodor populizma in različnih norcev,« se strinja ekonomist dr. Jože Mencinger. Toda argument, da protekcionizem ogroža svetovni mir, se mu ne zdi resen. Mimogrede: Nobelov nagrajenec, ameriški ekonomist Paul Krugman razlago, da je depresijo v tridesetih letih povzročil protekcionizem, označuje za »plemenito laž«. Tedanjo krizo naj bi v prvi vrsti povzročila deflacionistična makroekonomska politika. Deflacija je nasprotje inflaciji, gre za splošen in konstanten upad cen skozi daljše časovno obdobje, ki ga ponavadi povzroči pomanjkanje denarja v obtoku oziroma pomanjkanje ponudbe pri kreditih. Deflacijo lahko sproži kakršno koli zmanjševanje državne, zasebne ali pa kapitalske potrošnje. Čeprav se padajoče cene na prvi pogled zdijo atraktivne za potrošnike, je deflacija v resnici destruktivna, saj lahko pripelje do začaranega kroga zmanjševanja potrošnje in povečanja brezposelnosti.

»Protekcionizem je po kolapsu lizbonskih strategij, prve iz leta 2000 in druge iz leta 2005, nekakšen zasilni izhod,« meni Mencinger. Napoveduje, da bo za EU nastopil čas deglobalizacije ali lokalizacije. »EU je z ustvarjanjem ’družbe znanja’ in priseganjem na svojo konkurenčnost bistveno bolj nesocialnim družbam praktično uničila evropsko industrijo.« Ko so evropske države iz čistega pohlepa selile proizvodnjo na Kitajsko, bi morale od multinacionalk zahtevati, da se na Kitajskem uveljavijo socialne norme. »Ne ravno socialne norme na ravni Švedske, ampak vsaj temeljne, ki bi vzpostavile pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Ker smo bili zadovoljni z nizkocenovnimi kitajskimi izdelki, tega enostavno nihče ni delal. Multinacionalkam je šlo le za dobiček, s tem pa je Evropa zamudila priložnost, da bi tudi v drugem delu sveta ustvarjala neko socialno družbo.«

Ne strinja se s tistimi, ki pravijo, da s protekcionizmom največ pridobijo korporacije, saj se te enkrat zavzemajo za protekcionizem, drugič pa za svobodno trgovino, odvisno od tega, kaj jim v nekem trenutku prinaša višji dobiček. »Po razpadu socializma so bili vsi za hitro odpiranje svojih tržišč novim državam članicam, čeprav so jim te mogle konkurirati le na nekaj področjih. S tem so dotolkli industrijo v novih članicah, poceni kupili podjetja, ki se jih je splačalo kupiti, ostala podjetja pa prepustili propadu.«

Prav tako pa se ne strinja, da je kmetijski protekcionizem razvitih neposreden vzrok za lakoto v nekaterih državah. »Za lakoto sta mnogo bolj kriva uvajanje monokultur, s katerimi so uničili bolj ali manj naturalno kmetijstvo, in pa prodaja subvencioniranih presežkov, ki jim domači kmet z volom in ralom tudi na vaški tržnici ni mogel konkurirati. Preostal mu je odhod v prenaseljene ’slume’ velemest. Ni izgubil le dela, ampak tudi dostojanstvo.«

Protekcionizem danes res ni več prevladujoča ekonomska doktrina mednarodne menjave, kot je bil v sredini 19. stoletja pa vse do svetovne gospodarske krize leta 1929. Toda to ne pomeni, da je zamrl. Prav nasprotno. Njegova načela se v spremenjenih oblikah uporabljajo še danes. Kaj drugega kot protekcionizem pa je subvencioniranje evropskega kmetijstva? Ne nazadnje bi lahko celo rekli, da je svojevrsten protekcionizem tudi sodobna socialna država, saj ni mogoče reči, da je trg popolnoma liberaliziran, dokler država vanj posega s socialno pomočjo, z otroškimi dodatki, nadomestili za brezposelne in zdravstvenim zavarovanjem. Protekcionizem je torej vsaj do neke mere dopusten, včasih pa morda celo nujen, ko drugega izhoda preprosto ni.

»Običajno so najbolj protekcionistične prav države, ki najbolj glasno razglašajo pripadnost svobodni trgovinski menjavi in druge poučujejo o koristnosti svobodne trgovine,« pravi Mencinger. Tipičen primer so ZDA. So najbolj vnete zagovornice svobodne trgovine, obenem pa so zaradi protekcionističnih ukrepov ves čas v sporih pred Svetovno trgovinsko organizacijo. »Velike države si protekcionizem seveda bistveno lažje privoščijo, saj so tako na ponudbeni strani kot na strani povpraševanja mnogo manj odvisne od mednarodne trgovinske menjave kot pa majhne države. Imajo več raznolikih naravnih bogastev in dovolj veliko domače povpraševanje, ki zagotavlja delovanje dovolj velikih in modernih proizvodnih enot.« Mencinger meni, da je za države dobro, če dajejo prednost svojim izdelkom, vendar obenem opozarja: Slovenija si kot majhno in odprto gospodarstvo protekcionizma ne more privoščiti, saj bi to vodilo v padec BDP-ja, brezposelnost in še bolj zaostrene fiskalne težave.

Nič novega pod soncem

Protekcionizem bi bil pogojno smiseln le, če bi šlo za skupno evropsko politiko. »Če upoštevamo, da gre skoraj tri četrtine našega izvoza na trg EU, bi Sloveniji nekaj evropskega protekcionizma verjetno koristilo.« Mencinger sicer dvomi, da bo do več protekcionizma prišlo na ravni EU, »ga bodo pa zelo prikrito uvajale velike članice«. Pravzaprav se to že dogaja, in niti ne na pretirano subtilen način. Francoska vlada je leta 2009 priskočila na pomoč avtomobilskemu sektorju z ugodnimi krediti v višini osmih milijard evrov, od tega sta po tri milijarde evrov neposrednih kreditov dobili podjetji Peugeot Citroen in Renault. Sledil je zelo oster napad Bruslja.

Tedanja evropska komisarka za konkurenčnost Neelie Kroes je dejala, da lahko ekonomski nacionalizem in protekcionizem povzročita, da bodo posledice krize desetkrat večje, lahko pa celo onemogočita okrevanje. Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je pozval k boju proti protekcionizmu, populizmu in ekstremizmu. Voditelji držav članic pa so se zaradi strahu pred vzponom protekcionizma celo sestali na izrednem vrhu.

Francoska vlada se za neposredno pomoč seveda ni odločila zato, da bi nagajala Bruslju, pač pa ker francoska avtomobilska industrija zaposluje desetino delovne sile in je torej izjemno pomemben sektor za francosko gospodarstvo. Zgražanje nad njenim ravnanjem je dvolično, saj Francija ni edina država, ki v času krize skuša zaščititi domačo industrijo. Tudi precej drugih držav, med njimi ZDA in Avstralija, subvencionira proizvodnjo avtomobilov in zagotavlja državno pomoč prodajalcem avtomobilov. Poleg tega je to samo del protekcionističnih ukrepov, ki so jih države uvedle po izbruhu gospodarske krize. Rusija je denimo uvedla uvozne dajatve za rabljene avtomobile, Indija je prepovedala uvoz kitajskih igrač, Argentina je po-

ostrila pogoje za pridobitev dovoljenj za uvoz usnjenih izdelkov, tekstila in avtomobilskih delov, Kitajska pa je močno omejila izvoz t. i. elementov redkih zemelj – gre za skupino 17 kovin, ki igrajo ključno vlogo pri proizvodnji številnih sodobnih tehnoloških izdelkov, npr. pametnih telefonov, televizorjev ter sončnih in vetrnih elektrarn.

Protekcionizem bi Evropo lahko obvaroval pred poceni izvozom in selitvijo delovnih mest v države z nizkimi plačami zunaj EU, pravi francoski zgodovinar in politolog Emmanuel Todd.

Značilno je, da v konjunkturi oživljajo liberalistični ukrepi, v kriznih obdobjih pa protekcionistični. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija so zato zagnali alarm. »Obdobje, v katerem živimo, v nekaterih pogledih spominja na trideseta leta 20. stoletja. Takrat so se države ’zaprle’ in multilateralizem je usahnil. Danes vidimo, kako nekatere države povečujejo carinske dajatve in iščejo načine za drugačne oblike trgovinskih ovir,« je lani dejala direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Trdi, da je glavna ovira vzpon nacionalnega egoizma. Bi v današnji krizi res lahko prišlo do eksplozivne mešanice protekcionizma in konfliktov iz tridesetih let minulega stoletja? Harvardski ekonomist Dani Rodrik meni, da je ta strah pretiran. Države so po novembru 2008 res uvedle precej protekcionističnih ukrepov, a so ti bili večinoma posredni in so se nanašali predvsem na vladno reševanje finančnega sektorja. Skratka: ni prav nobenega razloga za paniko, saj je svobodni trg danes enako svoboden, kot je bil pred krizo.

Logično je, da ekstremni protekcionizem za Evropo ne bi bil koristen, zlasti ne, ker bi mu lahko hitro sledili boleči protekcionistični povračilni ukrepi prizadetih držav, zmanjšanje trgovine pa bi pomenilo manjši BDP vseh držav. Poleg tega Evropa z zapiranjem tvega, da zaostane v splošnem tehnološkem razvoju, saj ne bi mogla razvijati izvozno usmerjenih proizvodenj. Bilo pa bi tudi hinavsko, če bi se Zahodnjaki začeli na veliko zapirati potem, ko so pretežni del zgodovine Kitajcem in drugim narodom vsiljevali odpiranje, če je bilo treba tudi z grobo vojaško silo. So pa razvite države upravičene vsaj do postavitve najrazličnejših omejitev na podlagi okoljskih in podobnih meril.