Kruta resničnost

Članstvo Slovenije v Natu je izvirni greh, zaradi katerega se zvišujejo izdatki za obrambo

Novica o slovenskem sodelovanju pri Natovem nakupu petih brezpilotnih obveščevalnih letal je prejšnji mesec povzročila precej (upravičenega) zgražanja zaradi zapravljanja za obrambne izdatke v času varčevanja. Premier Janez Janša se je, ko je gostoval v Odmevih, branil, češ da „gre za odločitev, ki je bila sprejeta že prej, nismo je sprejemali zdaj v Chicagu (na vrhu Nata), kot morda slovenska javnost misli“.

Na obrambnem ministrstvu so na vprašanje, kdo se je dejansko odločil za nakup, skopo odgovorili, da ima projekt nadzora kopnega iz zraka (AGS), h kateremu sodijo tudi omenjena brezpilotna letala, v Natu že desetletno zgodovino, Slovenija pa je k njemu pristopila leta 2009. Za podrobnejša pojasnila smo se zato obrnili na prejšnjo obrambno ministrico Ljubico Jelušič. Kot je pojasnila, je bil prvotno sistem AGS zamišljen tako, da bi vse članice Nata vlagale v skupne zmogljivosti za nadzor iz zraka in da bi bili vsi tako zbrani podatki dostopni vsem. „Potem je začelo navdušenje plahneti, nekatere članice so ugotovile, da že imajo primerljive sisteme in da jih že vzdrževanje teh sistemov stane preveč. Tako so počasi izstopale iz kroga zainteresiranih, v samem projektu pa se je nižala raven ambicij.“ Nazadnje je v konzorciju, ki bo prispeval kupnino, ostalo le še 14 držav, tudi Slovenija, ki svojih zmogljivosti pač nima. „Res pa je, da je bila po začetku gospodarske krize, ki je prizadel čas vladanja Pahorjeve vlade, prav Slovenija zadnja država, ki je zelo dolgo omahovala, ali sploh vstopiti v nadaljnje faze tega projekta ali ne,“ pravi Jelušičeva. Po njenih besedah je bil pritisk na Slovenijo, naj ostane med članicami konzorcija, zelo velik. „Doživljala sem neposredne klice iz vrha Nata iz Bruslja in opozorila, da bodo, če bom zavirala projekt, s tem seznanili predsednika vlade ter da bo Slovenija izgubila velike ugodnosti iz naslova protidobav.“ Za izstop Slovenije bi bila potrebna nova pogajanja o razdelitvi obveznosti, v Natu pa so se bali, da bi naši državi sledila še kakšna, s čimer bi bil ogrožen celoten projekt.

„Nazadnje smo popustili do točke, ko smo zahtevali, da mora biti najprej izdelan celoten paket zmogljivosti, torej da se točno ve, kaj bo končni produkt, šele potem bi privolili v podpis pogodbe s podjetjem, ki bi del zmogljivosti izdelovalo.“ Kot dodaja, so v njenem mandatu skrbno spremljali premike v državah glede tega projekta, opazovali, kako in pod kakšnimi pogoji so izstopale druge države, da bi videli, kdaj bi se morala morebiti podobno odločiti tudi Slovenija. A to se ni zgodilo in nova vlada očitno ostaja zavezana projektu. „Če bi ne bili v tem projektu, bi morali sodelovati drugje. Tako je to v Natu. ’Free riderjev’, ki bi uživali varnost in uporabljali podatke na račun drugih držav, države ne prenesejo,“ pravi Jelušičeva.