Z dežja pod kap

Na ministrstvu, ki ga vodi Zvonko Černač, so v tajnosti pripravili osnutek spremembe zakona o graditvi objektov, ki poleg radikalne legalizacije črnih gradenj prinaša še eno skrb zbujajočo novost: iz zakona so v celoti črtali določila o javnih arhitekturnih natečajih.

Do leta 2004 so bili javni arhitekturni natečaji obvezni za vse javne, torej državne ali občinske investicije, katerih vrednost je presegala 300 milijonov tolarjev. Nato je šlo le še navzdol. Najprej z izigravanjem z javno-zasebnim partnerstvom, pozneje pa so bili javni natečaji obvezni le še tam, kjer je tako predvideval prostorski akt, kar je v praksi pomenilo nikjer. Tako se je večini javnih investitorjev omogočilo, da so se izognili javnemu natečaju kot načinu iskanja optimalne prostorske rešitve. Pogosto je ostalo javno naročilo le še sredstvo za oddajo naročila arhitektu po merilu najnižje cene, posli so se neredko oddajali nepregledno in z izigravanjem predpisov.

Katastrofalno je, da se je dobro delujoča zakonska ureditev zamenjala s pravno nejasnim stanjem, kjer so nosilci odločanja prepuščeni svojim interpretacijam. Namesto da bi država zahtevala javno tehtanje, katere rešitve so najboljše, je postala temeljna ideologija revolucionarnega spreminjanja zakonodaje učinkovitost. V noveli zakona o graditvi objektov, ki javnosti vsaj uradno še ni dostopna, saj je še v medresorskem usklajevanju, piše: „Preveč podrobne določbe glede vsebine, oblike in vrste projektne dokumentacije ter javnih natečajev onemogočajo hitrejše prilagoditve drugačnim potrebam.“

Očitno postajamo družba, ki je v ničemer ne zanima kakovost. Da je bil stari sistem javnih arhitekturnih natečajev smiseln, navsezadnje dokazujejo letošnje Plečnikove nagrade. Glavno nagrado in dve od treh Plečnikovih medalj so dobili projekti, ki so zmagali na javnih natečajih! Če bi imel minister Černač odgovoren odnos do prostora, bi v zakon vrnil določbo o obveznem javnem natečaju za javne naročnike. Kajti če bo edino merilo za izbiro projektanta ostala najnižja cena, se bo kaos v prostoru še povečal, država in občine pa tudi ne bodo prav nič prihranile. Izkušnje kažejo, da izbira projektanta na podlagi najnižje cene še ne pomeni nujno cenovno najugodnejše gradnje niti kasneje nižjih stroškov vzdrževanja.