Premiki v Kočevju

Po uradnem zaključku kočevskega kongresa, na katerem je stranka SD za svojega predsednika izvolila Igorja Lukšiča, se je Miran Potrč z govorniškega odra vračal k mizi predsedujočih. Delegati so vstajali s stolov, tu in tam je še kdo ploskal. Potrč se je nagnil k članom, ki so vodili kongres, in zadovoljno rekel: „Konec dober, vse dobro, čeprav bomo ...“ Nato je tehnik izključil mikrofon, zato se ni slišalo, kako je Potrč nadaljeval stavek. A ni težko uganiti, kaj si je mislil. Stranko po izvolitvi novega predsednika čaka veliko dela. Pot od povezovanja oziroma ugajanja desnici do domnevno prave socialdemokratske drže ne bo preprosta. Pred preprosto nalogo v soboto ni bil niti Miran Potrč. V petek, dan pred kongresom, si je pripravil dva govora. Za vsak primer, da ga kongresno dogajanje ne bi presenetilo. Prvega bi prebral, če bi Borut Pahor zmagal in ostal predsednik stranke, drugega pa, če mu to ne bi uspelo. Potrč je bil zadovoljen, da je lahko prebral različico, kjer se je Pahorju iskreno zahvalil za petnajstletno vodenje SD.

Kaj pomenita zmaga Igorja Lukšiča in poraz Boruta Pahorja? Prva, najpreprostejša teza, ki jo zagovarjajo vladni politiki, je, da je Lukšič predstavnik radikalnih levičarjev in da se SD vrača na okope manihejskega rdečega populizma. Kar je posploševanje. Lukšič je predvsem pragmatičen politik. V času kohabitacije s Pahorjem ga je javno podpiral, četudi se z njim pogosto ni strinjal. Ko je bil Lukšič minister za šolstvo, ni zaostril odnosa do cerkve in zmanjšal financiranja njihovih zasebnih šol. Ko je skupina strokovnjakov pripravila posebna izhodišča, ki so podrobno omejevala cerkvene dejavnosti v javni šoli (npr. blagoslov šolskih objektov, vprašanja verskih simbolov), je Lukšič pravilnik raje poslal Žekševi komisiji za dialog z verskimi skupnostmi, kjer je ta seveda poniknil, kot pa da bi sam sprožil obljubljeno redefiniranje odnosov med cerkvijo in državo. Kot minister s cerkvijo ni iskal konfliktov, četudi je imel v delu javnosti podporo, da bi to lahko storil. Bolj kot pravi učinki dejanj ga torej zanimajo njihove politične posledice.

Lukšič je radikalen v tem, kako artikulira levičarske, socialdemokratske ideje, a le, če ga primerjamo z Borutom Pahorjem.

Tudi politične ideje, ki jih zagovarja, niso radikalne ali anarhistične. Za Lukšiča je država nekaj dobrega, kapital pa potreben in pomemben. Res pa je, da je Lukšič bistveno bolj kritičen do neoliberalnih ekonomskih rešitev kot Pahor. Prav tako je kritičen do Angele Merkel, Janeza Janše, evropske in slovenske desnice. Lukšič je radikalen v tem, kako artikulira levičarske, socialdemokratske ideje, a le, če ga primerjamo z Borutom Pahorjem. Med grškimi levičarji in gibanjem Occupy lukšičev ne boste našli. Je pač tip politika levice, ki vidi levico skozi ustaljene politične strukture, stranke in sindikate. Pomen civilne družbe in novega političnega vrenja pozna, a ni njihov del, niti zelo goreč podpornik.

Vladna demonizacija Lukšiča ima seveda svoj politični rezon. Glavni sogovornik na strankarski levici je bil za Janeza Janša doslej Borut Pahor, politik, ki je fasciniran nad Janševo močjo in ujetnik lastne drže domnevnega konsenzualizma, ki je pomenila, da se je bolje dogovoriti s političnimi konkurenti kot pa s sopotniki. Lukšič ne deluje na takšen način. Vlada naj bi z njim dobila trdnejšega tekmeca. Zato mu seveda poskušajo nalepiti etiketo radikalca, da bi mu znižali legitimnost in zmanjšali moč. Lukšič napoveduje politični konflikt, v stranki naj bi ponovno proučili varčevalne ukrepe, spisali kakšno interpelacijo, postavili odmevna poslanska vprašanja. Ravnali naj bi tako, kot deluje vsaka opozicija, vlado naj bi nadzorovali, ne pa se z njo strinjali. S Pahorjevim padcem je padlo fiskalno pravilo, po vsej verjetnosti ne bo ustavnih sprememb na področju referenduma, o katerih so se politiki, kako nenavadno, poenotili ravno pred kočevskim kongresom, prav tako ne bo dogovora o „razvojnem soglasju“ ... Vladi nova politična nepredvidljivost ni všeč. Še manj ji je všeč, da jo generira njen kritik, ki naj bi pomenil upanje za slovensko strankarsko levico. Upanje, ki ga je najprej poteptalo Pahorjevo koketiranje z Janšo in potem Jankovićeve finančne mahinacije.

Seveda pa Lukšičeva izvolitev avtomatsko ne pomeni, da za vlado prihajajo težki časi. Problem kočevskega kongresa - kljub demokratičnosti, javnemu soočanju različnih mnenj, pa tudi intrigam enih in drugih - je bil, da je kongres izzvenel le kot kritika osebnega sloga vodenja in vedenja Boruta Pahorja in njegove hoje proti desni. O novem socialdemokratskem programu ni bilo veliko besed, delegati so predvsem ponavljali, da stranka posnema vzorce evropske desnice, da so bile vseskozi v ospredju Pahorjeve ambicije, ne pa socialdemokracija, da se je pozabljalo na volivce, na člane, da je bila stranka 15 let ujetnica enega človeka in njegovih modnih muh. Morda je res bila, a SD je bila v vseh teh letih tudi talka same sebe, svoje nesposobnosti, da bi poiskala odgovore na vprašanja prihodnosti socialdemokracije, svoje zavestne odločitve, da nejevoljno ždi kot opazovalec modne revije brez globljega pomena.

Za programsko dezorientacijo ni kriv samo en človek in samo sprememba v vodstvu tega ne bo spremenila. Bolj od Lukšičevih borbenih gesel je pomemben politični program. Tisti izpred nekaj let potrebuje revizijo, podobno, kot revizijo potrebuje celotna evropska socialdemokracija. Če je bil edini Lukšičev program na strankarskem kongresu biti drugačen od Boruta Pahorja, bo SD v Sloveniji pač težko zmagala samo z idejo biti drugačna od SDS. To so nekateri že poskušali.

Politična prihodnost

Poleg Lukšičeve izvolitve pa je kočevski socialdemokratski zbor prinesel tudi napoved Pahorja, da kandidira za predsednika republike. Napoved je pretresla samo tiste delegate, ki še vedno ne vedo, da je Pahor vseskozi delal, kot je mislil, da je prav, in da se o tem s stranko ni nikoli posvetoval. Tako je bilo tudi v Kočevju. Nekateri delegati so napovedani kandidaturi ploskali, drugi so javno podprli Danila Türka, SD pa realno nima druge možnosti, kot da, četudi s stisnjenimi zobmi, podpre svojega bivšega predsednika. SD je leta 2007 sicer navijala za Danila Türka, a odnosi med stranko in predsednikom države so se zaostrili. Türk je recimo že lani spomladi govoril o možnosti predčasnih volitev, kar vsem v SD ni bilo všeč.

Vladi nova politična nepredvidljivost ni všeč. Še manj ji je všeč, da jo generira njen kritik, ki naj bi danes pomenil upanje za slovensko levico.

In Borut Pahor? Veliko članov SD mu zameri, da je zadnje pol leta porabil za politično promocijo svoje predsedniške kandidature. Če bi se umaknil takoj po jesenskem volilnem porazu, bi politično bledel, tako pa, vsaj v delu javnosti, še vedno velja za vplivnega politika. Položaj predsednika stranke je Pahor znova izkoristil za svojo politično promocijo. Ko je nagajal Jankoviću in ko se je dobrikal vladi, je domnevno privabljal sredinske volivce. Težko je danes vedeti, kakšen rezultat bo Pahor dosegel jeseni, a po vsej verjetnosti bo za uvrstitev v drugi krog tekmoval z Milanom Zverom, ne pa z aktualnim predsednikom. Kot politik, ki „dozoreva skozi poraze“, bi Pahor lahko vedel, da bo težko prepričal večinski del slovenskih volivcev, če še svoje stranke ni. S parolami „dragi prijatelji, vem, da je težko voliti zame“, kot je dejal na kongresu, jih tudi ni mogel.

V prestrukturiranju slovenske levice pa je odprto še eno vprašanje. Zunaj parlamenta je po lanskih volitvah ostalo nekaj levih političnih strank, kakšnih 50.000 volilnih glasov. Med njimi še vedno največ obeta Hanžkov TRS. Kaj se bo zgodilo s temi političnimi strankami? Se bodo pripojile Jankoviću, bodo njihovi podporniki odšli k prenovljeni socialdemokraciji, se bodo tako okrepile, da bodo v slovenski politični prostor vpeljale nove ideje? Prenova socialdemokracije lahko razširi v desno potisnjeni politični prostor, politično polemiko za pot iz krize pa prestavi stran od zapeljivega petja neoliberalnih siren. A ne glede na prihodnji uspeh Lukšičevega predsedovanja stranki je konec pahorjanstva največji uspeh kočevskega kongresa. SD sedaj nima več izgovorov, da je za vse dobro in slabo kriv samo njen Borut ...