Uzakonitev kaosa

Vsak, ki je kadarkoli skušal pridobiti gradbeno dovoljenje, ve, kako dolg in drag je ta postopek. Namera vlade, da s spremembo zakona o graditvi objektov postopek skrajša in poceni, je zato dobrodošla. A vse ima svoje meje. Eno je poenostavitev postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, da se tako hitreje zaženejo projekti domačih in zlasti tujih investitorjev, nekaj povsem drugega pa radikalna legalizacija črnih gradenj, nekakšen državni odpustek vsem, ki so si hiše zgradili, jih prenovili, nadzidali ali dozidali brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju z njim, dobro ve-

doč, da ravnajo nezakonito. Slovenija je po črnih gradnjah med vodilnimi evropskimi državami, med črnograditelji pa najdemo tudi vidnejše javne osebnosti. Denimo direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča, ki je brez gradbenega dovoljenja ’prenovil’ zaščiteno kmetijo in zgradil bazen v Selu nad Polhovim Gradcem. Ali pa Simono Dimic, bivšo šefinjo kabineta bivšega predsednika vlade Boruta Pahorja, ki je na črno zgradila bazen ob prenovljeni hiši v ljubljanskem naselju Murgle. Oba, Jaklič in Dimičeva, sta dobila odločbo o odstranitvi nelegalno zgrajenih objektov, a se zanjo nista zmenila oziroma sta se nanjo pritožila in zdaj čakata na ugodno rešitev.

Novela zakona o graditvi objektov, ki je sicer še v medresorskem usklajevanju, predvideva, da bodo v enem letu črne gradnje lahko legalizirali vsi investitorji, ki so gradili pred 25. junijem 1991, pa tudi vsi, ki so objekte postavili na podlagi lokacijskega dovoljenja pred 1. januarjem 2003. Investitorji bodo kar neposredno dobili uporabno dovoljenje in preskočili fazo pridobivanja gradbenega dovoljenja, kot je bila praksa do zdaj. To sicer ne bo prva amnestija za črnograditelje v samostojni Sloveniji. Podoben ukrep je bil izpeljan že pred slabimi 20 leti, v času ministra Mihe Jazbinška, a so bili tedaj pogoji za legalizacijo črnih gradenj strožji od sedaj predvidenih. Z vnovično amnestijo tudi ne bomo svetovna posebnost. V Italiji je amnestija črnih gradenj že skoraj redna praksa, nazadnje so jo razglasili leta 2004, v času Berlusconijeve vlade, da bi v proračun dobili dodatna sredstva.

Izpod nadzora

Toda prav italijanske izkušnje kažejo, kako nevaren je tak ukrep. Po podatkih neprofitne raziskovalne organizacije Cresme je leta 2003, ko se je v Italiji začela razprava o amnestiji, število črnih gradenj naraslo za tretjino. „Amnestije vodijo v gradbeno anarhijo in so za Italijo nesporno uničujoče,“ je za New York Times dejal Vittorio Sgarbi, umetnostni zgodovinar in avtor knjige, v kateri predstavlja nekatere najkatastrofalnejše arhitekturne domislice v Italiji. „Ko se zatečeš k amnestiji, ni več nobenih jasnih pravil in vse uide izpod nadzora,“ pravi Sgarbi. Italija ni edina evropska država, ki se je odločila za amnestijo. V kratkem jo namerava izpeljati tudi Hrvaška, kjer naj bi bilo približno 200 do 300 tisoč črnih gradenj. Zakon o legalizaciji črnih gradenj so v saboru sprejeli že lani poleti, a je bil odziv javnosti mlačen. Kljub grožnji o rušitvi se je za amnestijo odločilo le nekaj sto črnograditeljev, saj so stroški legalizacije večje hiše v povprečju znašali 10 do 15 tisoč evrov. Da bi bilo zanimanje večje, se je nova hrvaška vlada odločila za popravke zakona, med drugim bodo turistični objekti obravnavani drugače od objektov, v katerih se stalno prebiva, omogočeno pa bo tudi postopno plačilo stroškov legalizacije. Čeprav je novela bolj dodelana od prvotne verzije zakona, je še vedno predmet kritike arhitekturne stroke. Ta predlaga, da bi hkrati z legalizacijo uvedli institut urbane sanacije, se pravi, da bi črne gradnje strokovno pregledali in jih, če je to seveda mogoče, sanirali tako, da bi bile skladne s prostorskimi akti, pravi Damir Ljutić, predsednik Društva arhitektov Zagreba.

Legalizacija bi bila dopustna le, če bi črnograditelji investirali v kakovostno preobrazbo objekta, meni Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo.

Hrvaška nam je po svoje lahko za zgled. Tamkajšnje ministrstvo za gradnjo in prostorsko urejanje je novelo zakona poslalo vsaj v javno razpravo, preden jo je pred kratkim poslalo v potrditev vladi. Naše ministrstvo za infrastrukturo in prostor, vodi ga nekdanji poslanec SDS Zvonko Černač, pa se na mnenje stroke požvižga: javna razprava ni predvidena, zakon pa naj bi šel v proceduro po nujnem postopku, ker je ogroženo delovanje države, če se ne sprejme. To je zloraba postopka, saj je nujni postopek predviden le za izjemne primere, kot so naravne nesreče ali vojne. Poleg tega so amnestiji v noveli posvečeni le trije členi, prav tako pa ni pojasnjeno, zakaj je sploh potrebna in kaj se z njo namerava doseči. Dokler to ni dorečeno, se lahko celo domneva, da je glavni namen priskočiti na pomoč črnograditeljem, ki so sorodstveno ali kako drugače povezani z vladno ekipo. Gre morda za uslugo Rajku Janši, bratu predsednika vlade Janeza Janše, ki si je dvoetažno hišo na Plešivici pri Žalni zgradil na črno in bi jo moral že zdavnaj odstraniti, saj je to od njega že leta 1995 zahtevala urbanistična inšpektorica? Hiša ne stoji na gradbeni parceli, zato Rajko Janša zanjo po sedanji zakonodaji nikakor ne more dobiti gradbenega dovoljenja.

Nagrajeni egoizem

Sistemska amnestija je sporna z vidika urejanja prostora in tudi s pravnega vidika. Nekdo, ki je spoštoval zakone in hišo legaliziral pred kratkim, je plačal nekaj tisoč evrov za projektno dokumentacijo. Morda je moral hišo zaradi zahtev prostorskega akta ali spomeniškega varstva še prilagoditi, na primer odstraniti kak del ali spremeniti naklon strehe, in je imel še kup drugih sitnosti, kot je urejanje služnosti za komunalne priključke sosednjih parcel. Ignorant pa se bo vsemu temu izognil. Kaj je sporočilo, ki ga bo država dala vsem bodočim graditeljem? Ignoriraj, zgradi in počakaj na naslednjo amnestijo! Treba se je zavedati, da sosed črnograditelja pri amnestiji ne bo stranka v postopku, se pravi, da se ne bo mogel pritožiti, če je na primer črna gradnja postavljena preblizu njegove parcelne meje. Po mnenju Maje Ivanič, predsednice Društva arhitektov Ljubljane, je predlog legalizacije črnih gradenj nesprejemljiv in nesmiseln s strokovnega in z moralnega vidika. „Pomeni namreč, da bo danes neurejen slovenski prostor - posledica Kardeljevega zakona o samoupravnem družbenem planiranju iz leta 1967 -, postajal arhitekturno še bolj kaotičen. Da so vsi, ki upoštevajo zakone, neumni. Da se črna gradnja izplača, ker črnograditelja prej ali slej doleti legalizacija.“ Sprašuje se, kdo bo še dolžan spoštovati zakone, če se lahko za primerno ceno odkupiš z odpustkom. „Očitno gre za še en kratkoročni manever polnjenja državne blagajne na dolgotrajno škodo slovenske krajine.“

Pri radikalni legalizaciji se postavlja vrsta prostorskih in pravnih vprašanj. „Kakšen je motiv za tak predlog - legalizacija za nazaj namreč v ničemer ne skrajšuje postopkov in procesov za pridobitev novih gradbenih dovoljenj, ki bi lahko pospešili investicijske cikle. Od kod odločitev za mejo legalizacije na dan osamosvojitve Slovenije, saj ta nima nobene smiselne opore v predpisih, ki so doslej urejali graditev objektov? Bodo črnograditelji, ki jim je država gradnjo že porušila, pa bi bili v skladu z novo ureditvijo upravičeni do legalizacije, upravičeni do odškodnine?“ pomisleke našteva arhitekt Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora.

Problem črnih gradenj je, da zavračajo podrejanje skupnemu dobremu. „Z vidika kakovosti prostora in bivanja je težko pričakovati, da bo načrtovani ukrep pomenil izboljšavo razmer,“ meni arhitekt Jernej Prijon, predsednik Društva za prostorska vprašanja Maja Farol. „Gre za legalizacijo objektov, katerih investitorji se namenoma niso podrejali omejitvam. Namesto da bi spodbujali ukrepe, ki zagotavljajo spoštovanje interesov skupnosti in skupnega dobrega, se s temi ukrepi spodbuja stanje, v katerem se egoizem izplača. Če egoizem postane norma, se standard bivanja zniža vsem.“

V osnutku zakona je predvideno, da bodo črnograditelji upravni enoti dolžni predložiti dokazilo o pravici gradnje, geodetski načrt gradnje, fotografije fasade, podatke o površini stavbe, potrdilo, da je objekt zgrajen v skladu s pravili stroke, ki so veljala v času gradnje, poleg tega pa bodo morali plačati tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Še posebej enigmatičen je stavek o pisni izjavi, da je objekt zgrajen v skladu s pravili gradbene stroke, saj ni jasno, kdo naj bi takšno izjavo dal. Samo upamo lahko, da ne bo kar sam investitor tisti, ki bo ugotavljal, da je hiša potresno varno grajena! Skrb zbujajoče je tudi, da nihče ne bo preverjal, ali je objekt, ki bo legaliziran, skladen s prostorskim načrtom, ki je veljal ob gradnji. To pomeni, da se bo lahko legalizirala vsakršna oblika stavbe, vsakršen odmik od sosednjih parcel, vsakršen naklon strehe in vsakršna namembnost, tudi tovarna sredi vasi! „To pomeni, da bomo priča še večjemu onesnaževanju krajine, ne le s stavbami kakršnekoli oblike, ampak tudi kičastih in v nebo vpijočih barv,“ opozarja mag. Janez Lajovic, predsednik strokovnega sveta Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Če bi v novelo dodali stavek, da mora projektant podati izjavo, da je objekt skladen s prostorskimi akti, ki so veljali ob gradnji, in da mora investitor neskladje odpraviti, bi se bilo z amnestijo mogoče celo strinjati. A tega ne bodo storili, saj bi preverjanje in odpravljanje neskladnosti vzelo čas, čas pa je denar.

Kakovostna rekonstrukcija poteka gradnje v skladu s projektno dokumentacijo in preiskavami o dejansko vgrajenem materialu, ki jo lahko izdelajo le redke strokovne institucije, bi stroške postopka precej podražila, zato predsednik Inženirske zbornice Slovenije Črtomir Remec pričakuje, da bodo iskali vmesne rešitve, ki bodo strokovno pomanjkljive. „To pa ni dobro ne za stroko ne za bodoče lastnike in uporabnike objektov, saj ne bodo več poznali zgodovine gradnje objektov. Tu mislim predvsem na posledice močnejših potresov in viharjev. Pričakujem, da bodo imele s tem težave tudi zavarovalnice.“ Edina tolažba, čeprav resda bolj kilava, je, da ne bo mogoče legalizirati objektov na varovanih območjih, kot so na primer krajinski in narodni parki ter vodovarstvena območja.

Rešitev je ničelna toleranca

V urejenih pravnih državah, kot so Avstrija, Nemčija in Švica, jim še na misel ne pride, da bi kar počez legalizirali črne gradnje. Res pa je, da v teh državah ilegalno zgrajenih objektov tako rekoč ni, če pa že so, jih takoj porušijo, razen če je investitor objekt pripravljen prilagoditi prostorskim aktom. „Tam ilegalna gradnja državljanom sploh ne pride na misel,“ pravi krajinska arhitektka in urbanistka mag. Maja Simoneti, koordinatorka civilne pobude Odgovorno do prostora. V Nemčiji, Avstriji in Švici je nadzor na terenu tako učinkovit, da je vsaka namera ilegalnega posega že v kali zatrta. Pri čemer pogoji gradnje tam niso nič manj zahtevni kot pri nas. Prej nasprotno. Ponekod v Avstriji prenovo spodbujajo celo tako zavzeto, da je dovoljenje za vsako novo gradnjo odvisno od prenove ene stare hiše. „V Sloveniji smo do pojava črne gradnje na splošno kar tolerantni, saj so črnograditelji po prepričanju večine nekakšni Robini Hoodi, borci zoper oblast, ki jim preprečuje svobodno razpolaganje s parcelami in graditi, kar jih je volja. Črna gradnja je pri nas posledica splošne nekulture v odnosu do okolja, zato tudi ni splošne podpore za učinkovitejšo zakonodajo na tem področju,“ pravi dr. Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Črnih gradenj pri nas navadno ne rušimo, ampak jih toleriramo (razen ko gre za Rome), dokler na oblast ne pride kdo, ki je stare grehe pripravljen množično odpustiti. Pri sistemski legalizaciji črnih gradenj, kakršno načrtuje vlada, ne gre za to, da se odpravi kaos v prostoru, temveč da se v času suhih krav napolni državna blagajna. Legalizacija bi bila dopustna le, če bi črnograditelji investirali v kakovostno preobrazbo objektov, ne pa da državi plačajo kazen, stanje na terenu pa ostane nespremenjeno, pravi Gabrijelčič. A očitno ima država raje denar kot pa urejeno okolje.

„Stanje je tako slabo, da slabše skoraj ne more biti, zato ga amnestija splošno gledano ne bo poslabšala. Je pa sporno sporočilo, ki ga daje vlada s tem, ko nagrajuje in v bistvu spodbuja črno gradnjo,“ meni arhitekt Aleš Vrhovec. Še najpametnejša rešitev bi bila selektivna legalizacija posegov, ki prostorsko niso sporni, ob primernem plačilu prispevkov, ki bi jih bilo tudi sicer treba plačati. To v praksi pomeni, da bi morala strokovno usposobljena oseba hoditi po terenu in se na kraju samem odločiti, ali je nekaj sprejemljivo. „Toda to je dejansko nemogoče, saj uslužbenci na upravnih enotah za to niso strokovno usposobljeni. V bistvu je vseeno, kaj se bo vlada odločila, ker se bo vsak sklep sfižil, praksa samograditeljstva in črnograditeljstva pa bo še naprej cvetela.“ Vrhovec zato edino realno rešitev vidi v dosledni odpravi te prakse. Enako razmišlja Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje: „Stvari je vedno težko urejati za nazaj. Da bi gradnjo na črno odpravili, bi vlada morala biti dosledna in rigorozna predvsem do tistih, ki na črno gradijo danes.“