Katalizator demokracije

Težava Slovenije, ne glede na to, kaj si misli zgledno poenotena politika, ni preveč referendumov. Težava je premajhna udeležba volivcev na referendumih in s tem nelegitimnost večine referendumskih odločitev, s katerimi lahko zainteresirana manjšina uveljavlja svoje interese na račun nezainteresirane večine. A določitev 35-odstotnega ali kakršnegakoli drugega kvoruma za veljavnost referenduma je slaba rešitev. Z razveljavitvijo izidov referenduma pri nedoseganju kvoruma kaznujemo vse, ki so na volišče prišli, ki so sodelovali v demokratičnem procesu odločanja. To pomeni, da njihov individualni glas, ki že tako nima velikega vpliva, dejansko ne bo vreden popolnoma nič! Namesto ustavnega odpovedovanja veljavnosti referendumov z nizko volilno udeležbo bi morali to preprosto povečati.

Možnosti oddaje glasu prek spleta v Sloveniji sicer nimamo, imamo pa ureditev, ki volivcu karseda olajša udeležbo. Za volitve se ni treba vnaprej registrirati in glasovanje poteka na dela prost dan. Obstaja možnost predčasne oddaje glasu ali glasovanja po pošti. Toda to ne pomaga dovolj. Ostane nam le še najučinkovitejši ukrep – obvezna volilna udeležba. Glasovanje bi moralo biti za vsakega polnoletnega državljana dolžnost, ne samo pravica.

Pokojninsko reformo, ki jo je državni zbor v prejšnjem mandatu sprejel z absolutno večino, je na referendumu zavrnilo manj kot 30 odstotkov volilnih upravičencev. Zakon o RTV je na referendumu zavrnilo celo le nekaj več kot deset odstotkov volilnih upravičencev. Ne gre samo za referendume. Udeležba na lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah je bila 65-odstotna. Posledica tega je, da imamo vladno koalicijo, ki jo je podprlo le 35 odstotkov volilnih upravičencev. Da ne bo pomote, tudi če bi vlado sestavila zmagovalna lista Zorana Jankovića, bi bil delež podoben. Celo predsednika Danila Türka je izvolila občutno manj kot polovica volilnega telesa. Poseben primer so volitve v evropski parlament. Na zadnjih, leta 2009, je bila udeležba le 28-odstotna. Manj od kvoruma, predvidenega za veljavnost referendumov!

Obvezna udeležba na volitvah legitimnosti odločitev ne povečuje zgolj zaradi višje udeležbe, temveč tudi zaradi iz te izhajajoče večje reprezentativnosti izidov. K volilni abstinenci sta v Sloveniji in tudi drugod najbolj nagnjeni dve izmed bolj ranljivih družbenih skupin – mladi in tisti z nižjim družbeno-ekonomskim položajem. Ker ne veljajo za pomemben delež volilnega telesa, si politika tudi manj prizadeva za reševanje njihovih težav, to pa njihovo marginaliziranost le še povečuje. Že res, da so za to deloma pač krivi sami, ker ne izkoristijo svoje volilne pravice, čeprav bi jim bilo to v prid. A dejansko njihova udeležba na volitvah ni samo njihova stvar – je tudi stvar skupnosti. Demokracija lahko dobro deluje le, ko v procesu demokratičnega odločanja sodeluje velika večina ljudi. In na tiste, ki se volitev ne udeležijo, ne bi smeli gledati kot na ljudi, ki so odločanje pač prepustili drugim, temveč kot na ljudi, ki zaradi svoje (četudi neracionalne) sebičnosti ne prispevajo k dosegi skupnega cilja – k delujoči demokraciji.

Res je, da z uzakonitvijo obvezne udeležbe državljanom jemljemo nekaj individualne svobode, ki je ena od temeljev demokratične ureditve. A jemljemo jo zaradi drugih dveh temeljev – sodelovanja pri odločanju in enakosti. Gre za žrtvovanje delčka individualne svobode za blaginjo skupnosti. Eden najvplivnejših zagovornikov obvezne udeležbe na volitvah, politolog dr. Arend Lijphart s Kalifornijske univerze, jo šteje za manjšo omejitev. »Obvezna udeležba na volitvah pomeni zelo majhno izgubo svobode v primerjavi z drugimi vprašanji, povezanimi s kolektivnim ravnanjem, ki jih demokracije rešujejo z uzakonitvijo obveznosti, npr. s plačilom davkov ali z obveznim šolanjem.« Poleg tega, opozarja, obvezna udeležba ne predvideva obvezne oddaje veljavne glasovnice. Volivci imajo še vedno možnost, da oddajo prazno ali kako drugače neveljavno glasovnico. V državah z obvezno volilno udeležbo je delež neveljavnih glasovnic dejansko veliko večji kot v drugih državah. A če kdo pride na volitve in ne obkroži niti enega kandidata, je njegovo sporočilo jasno. Kdor se volitev ne udeleži, pa interpretacijo svoje odločitve prepušča politikom.

Obvezna udeležba res lahko poveča tudi število odločitev nepoučenih volivcev, ki se odločijo na podlagi katere od otroških izštevank, a hkrati lahko nepoučene spodbudi k večjemu zanimanju za dogajanje v družbi. Lij-

phart še navaja, da se s tem, ko politikom volivcev ni več treba prepričevati, naj se volitev udeležijo, kampanje bolj osredotočijo na vsebino. Poleg tega obvezna volilna udeležba tudi zmanjšuje uporabnost umazanih prijemov med kampanjo. Osrednji namen umazane kampanje je volilcem nasprotne strani priskutiti njihove kandidate in jih prepričati, naj raje ostanejo doma. Če je udeležba obvezna, ta taktika postane manj uspešna.

Za uzakonitev obvezne udeležbe na volitvah v Sloveniji sicer realno gledano ni ravno veliko možnosti. Obvezna udeležba ima stranski učinek, ki bi zelo verjetno onemogočal potrebno politično soglasje – izboljšuje izi-

de levih strank. Tisti, ki navadno ne volijo, so praviloma bolj naklonjeni levim idejam. Udeležba na parlamentarnih volitvah leta 2004, ko je edinkrat zmagala SDS, je bila najnižja doslej, le 60-odstotna. SDS in desnica nasploh torej najverjetneje takemu ukrepu ne bi bili naklonjeni. Pa čeprav je Janez Janša pred volitvami leta 2008 dejal, da »udeležba na volitvah, volitve same in visoka udeležba na volitvah koristijo demokraciji in Sloveniji«.

Obvezna udeležba na volitvah ni ravno standard v zahodnih demokracijah. A nekaj držav se je vendarle odločilo zanjo. V Evropi so to na primer Belgija, Italija in Grčija. Čeprav že nekaj časa v nobeni od njih oblasti ne kaznujejo tistih, ki svoje dolžnosti ne spoštujejo, je udeležba kljub temu razmeroma visoka. Zgodba o uspehu pa je vsekakor Avstralija. V povprečju se tamkajšnjih volitev udeleži 95 odstotkov volilnih upravičencev. No, volilnih obveznikov.