Nazaj v Orwellovo leto 1984

Kdaj je bila Slovenija bliže »Orwellovemu letu«: leta 1984 ali danes? Leta 1984 smo imeli enostrankarski sistem, a močno civilno družbo, odpirale so se perspektive, zgodovinskih »tabu« tem ni bilo več. Obstajal je t. i. verbalni delikt, a zaradi njega v Sloveniji nihče ni bil obsojen. Sem in tja je bila kakšna revija zaradi provokativnih člankov zaplenjena, deloval je t. i. sistem družbene kritike, s katerim se je oblast spravila na kritične pisce. Vse skupaj ni bilo ravno demokratično, seveda, a tudi daleč od Orwella.

Največji simboli, kot je štafeta mladosti, so bili izpostavljeni kritiki, tudi ironiji in norčevanju, proslav ni nihče jemal prav resno. Danes imamo večstrankarski sistem, ki pa je samo multipliciral logiko enostrankarskega, absolutno oblast ima stranka, ki je dvakrat zapored izgubila na volitvah, a so jo za vladajočo vzpostavili nenačelni politični sopotniki. Za nekaj osebnih in strankarskih drobtinic! Samocenzura urednikov je večja, kot je bila v zgodnjih osemdesetih, t. i. družbena kritika iz prejšnjega sistema pa prek lastnih in državnih medijev perfekcionirana.

Če ne gre drugače, se »resnica« izsili z glasovanjem v parlamentu ali na sodišču, v vsakem primeru pa z njenim tisočkratnim ponavljanjem v medijih. Pač v bolestnem avtokratskem prepričanju, da kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi sedanjost in s tem prihodnost. Obstaja anonimno strankarsko Ministrstvo resnice, ki z javnostjo komunicira prek Twitterja, s patološkimi zapisi nekega Majerja ali s pamfleti, ki jih prebira kakšen z briljantino polit »Merkatori«. Prepričan, da nam lahko polira možgane, tako kot je v TV-nadaljevankah s svetlečo kremo poliral plešo svojemu pomočniku direktorja Podrepniku. Preteklost se prilagaja sedanjosti, tako kot jo vidijo v Ministrstvu resnice, če dokumenti temu ne sledijo, jih ponaredijo. V Orwellovem 1984 obstaja ritual »Dvominutnega sovraštva«, prebivalci vsak dan zlivajo gnev na notranjega in zunanjega sovražnika. V Sloveniji so poleg dnevnih minut sovraštva uvedli še skoncentrirane daljše oblike, reče se jim proslave.

Konstruiranje zgodovine in njena ideološko-politična revizija sta v Sloveniji stalnica že dve desetletji. Izrazit in strm vzpon beležita v obdobjih desničarskih vlad pod vodstvom SDS. Prvi mandat je sovpadal z obletnico konca druge svetovne vojne. Nekaj te razprave je bilo tudi v Evropi, predvsem zaradi travm nekaterih vzhodnoevropskih držav, obremenjenih s kolaboracijo med drugo svetovno vojno in prepričanih, da je nacistični nemški sledila enaka ali še hujša sovjetska okupacija, zaradi česar naj bi totalitarizme izenačili, njihove simbole pa prepovedali. Resolucije evropskega parlamenta na to temo naj bi, uvožene nazaj v nacionalne države, postale kar nekakšna obvezna domača zakonodaja, po možnosti tudi podlaga za lustracijo. Razprava o simbolih se je sprožila najprej v Veliki Britaniji, nato v vseh državah članicah Evropske unije. Sprožil jo je razvajeni britanski princ, ki je na zasebni zabavi hotel ugajati dekletom in je oblekel nemško vojaško uniformo s kljukastim križem, nekdo pa je z zabave sliko po mobilnem telefonu poslal rumenemu tisku. Prej se EU o nevarnosti neonacizma in njegovih simbolov ni spraševala, čeprav so, na primer, avstrijsko vlado sestavljali Haiderjevi neonacisti, tedaj drugi avstrijski politik pa je hvalil Hitlerja in tretji rajh. Malce jih je zaskrbelo šele sedaj, v madžarskem primeru. Pa ne zaradi revizionizma, obujanja madžarske različice fašizma – njilaštva – in rehabilitacije Horthyja, pač pa zaradi možne izgube dobičkov tujih korporacij in bank.

Za tedanje evropske ideologe ni bila problem zgolj svastika, ki je postala simbol sovraštva, smrti in rasizma šele v času nacizma, prej pa je bila simbol starih kultur, v sanskrtu npr. pomeni srečo, sonce, moč, dolgo življenje, v budizmu predstavlja ljubezen in srečo. Do druge svetovne vojne so svastiko uporabljali na razglednicah, voščilnicah, celo Coca-Cola jo je uporabila v eni prvih reklam. V ospredje razprave so prek svastike prišli komunistični simboli: rdeča zvezda, srp in kladivo, ki izhajajo iz zgodnjega obdobja komunizma in boljševiške revolucije. Zvezda, običajno rumena, je sicer prav tako starodaven simbol, poznamo ga iz stare Kitajske in iz drugih civilizacij. Boljševiki so jo pobarvali rdečo, simbolizirala jim je revolucijo. Z ideološkega in predvsem aktualnega političnega stališča pa je med fašističnimi in nacističnimi ter komunističnimi simboli še ena pomembna razlika: komunizem, saj v Evropi že dolgo ni več nevarnost in najbrž ne bo nikoli več, preoblečeni fašizem pa je – pred čemer ni imuna tudi Slovenija – in bo, kot kaže, žal še dolgo.

Mnogi politiki v zgodovini so naredili kariero iz zapora, v dobrem in slabem. A le redke države so zaradi tega postale talke osebnih travm.

Razprava o simbolih je zaradi težav, v katere je zabredla Evropska unija najprej zato, ker ni bil sprejet predlog ustave, potem pa zaradi ekonomske krize in vprašanja obstoja zveze, postala nepomembna. Seveda pa bi praktična izvedba morebitne prepovedi simbolov znala biti zelo zabavna. Rdečo zvezdo uporabljajo v komercialne namene različna podjetja. Si predstavljate, da bi prepovedali »boljševiški« Heineken, ker imajo pivske steklenice v logotipu rdečo zvezdo?

A tudi če ostanemo pri simbolni vrednosti: sovjetska zastava s srpom in kladivom ter zvezdo je bila 2. maja 1945 obešena na nemški Reichstag v Berlinu. Pod to zastavo se je Sovjetska zveza kot del protifašistične koalicije bojevala štiri leta in osvobodila pol Evrope. Ameriška, angleška in sovjetska zastava so ves čas vojne simbolizirale protifašistično koalicijo, obešali so jih skupaj, tudi slovenski partizani. Kaj sedaj? Ali bo ta zastava enkrat zavezniška in dobra, enkrat pa totalitaristična? In kdo bo to razmejeval? Ali bo v duhu sedanje ideologizacije slovenska oblast sedaj sklicala preživele iz Auschwitza in jim rekla, da njihova osvoboditev ni bila čisto prava osvoboditev, ker jim jo je prinesla rdeča zvezda na sovjetski zastavi, ne pa »demokratične« zvezde na ameriški? Aluzija je seveda očitna: za vzhodnoevropske države prihod Rdeče armade ni bil osvoboditev, pač pa novo suženjstvo. Ker so partizani in Jugoslovanska armada prav tako pod tem simbolom osvobodili Slovenijo, naj bi bilo tukaj enako: eno suženjstvo je zamenjalo drugo, italijanski fašizem in nemški nacizem sovjetski boljševizem, prava »osvoboditev« pa je prišla šele leta 1991. Z novokomponiranimi junaki. Ker pa ideoloških interpretacij ni mogoče enostavno prevesti v pravne, pride prav vsaka rešilna bilka. Med njimi zlasti neumna in protislovna odločitev ustavnega sodišča o prepovedi Titove ulice v Ljubljani, s katero se sedaj v (pričakovano) razširjeni politični interpretaciji skuša prepovedati vse, kar zadeva partizanstvo, bivši sistem in bivšo državo. Zadnja domača aktualizacija z rdečo zvezdo je podobno manipulativna kot prejšnje in za vsakega, ki malo pozna dogajanje, več kot prozorna. Zvezda naj bi bila neprimerna zato, ker so jo nosili agresorji, ki so streljali slovenske fante. Le kdo so bili ti agresorji? Hrvaški, albanski, makedonski in drugi – med njimi, seveda, tudi slovenski! – rekruti JLA, ki so junija 1991 preplašeno lezli iz oklepnikov. Ne vedoč, kaj se pravzaprav dogaja. Zato je tudi struktura žrtev v desetdnevnih spopadih v Sloveniji zelo povedna, čeprav se o njej v glavnem molči. Ker pač ne gre v kontekst ideologizirane zgodovine. Le v kateri pravi agresiji v zgodovini pa je imel napadalec več žrtev kot napadeni? In če hočete še več dokazov o ideoloških absurdih v zvezi s simboli: prva generacija slovenskih vojakov je prisegla 2. junija 1991, pod Demosovo vlado in skoraj pol leta po plebiscitu. A pred slovensko zastavo z rdečo zvezdo! So, tako kot domobranci, držali figo v žepu, njihova prisega pa ni bila veljavna? Ali morda ni veljavna v današnji interpretaciji? Tudi miličniki so se borili v uniformah z rdečo zvezdo na desnem rokavu, zvezde so si sneli le s kap.

O vseh revizijah zgodovine sem že nekajkrat pisal, precej bolj poglobljeno, kot je mogoče tukaj. Tudi sicer je bila tema predmet številnih znanstvenih posvetov, razprav in člankov doma in v tujini, ki pa, kot običajno – vsaj v Sloveniji – niso mogle preglasiti političnih razprav. Je torej letos – razen še več sovraštva, gneva in patologije – kaj novega? Vsaj dvoje gotovo. Prvo je unikatna teorija Ministrstva za resnico, da naj bi zgodovino »razdelili po odsekih«, ki jo je javnosti sporočil generalni sekretar vlade. Saj ne, da se tega ne bi posluževali že prej, a sedaj je stvar javno razglašena kot doktrina. Spomnimo se konflikta iz časa prve Janševe vlade zaradi odločitve, da ne podpre zaznamovanja obletnice ustanovitve prve povojne slovenske vlade, ki jo je Slovenski narodnoosvobodilni svet imenoval 5. maja 1945 v Ajdovščini. Namesto tega naj bi njeno vlogo na novo osvetlili nekateri izbrani zgodovinarji. V ta namen so bili zgodovinarji razdeljeni na »prave« in »neprave«. Ni naključje, da je prav iz zgodovinarskih krogov prišla prva peticija proti ravnanju Janševe vlade (podpisnikom še do danes tega ne morejo pozabiti), temu sta sledila preurejanje medijske krajine in mednarodno odmevna peticija novinarjev, pa zavzemanje šolske in znanstvene sfere s kadri, ki so jih predlagala lokalna astronomska in podobna društva. Kar vse se danes pod »ministrstvom za vse« mnogo bolj grobo in brutalno ponavlja, vključno z nesramežljivim uničevanjem državnih univerz, zlasti ljubljanske. Da le ne bi ostalo kaj kritičnega mišljenja! Pač po znanem Orwellovem geslu, ki je temelj politične manipulacije, s katero se, skupaj z nadzorom in širjenjem strahu, zagotavlja oblast: »Neznanje je moč«, ki pa ga je treba brati tudi obratno: »Moč je neznanje«. Seveda tisti primer s t. i. ajdovsko vlado, kot so jo hitro poimenovali, da bi izničili njen zgodovinski pomen (spet eden od številnih orwellovskih novorekov), ni edini, je še vrsta drugih. Skupni imenovalec pa je: zgodovinske »odseke« je mogoče izbrisati, izničiti, nadomestiti z drugimi. Tudi tigrovci so bili nekaj časa zaželeni »odsek«, ko so jih postavljali proti NOB (OF, komunistom) ali namesto njih, sedaj pa pač tudi oni niso več. In nedavna obletnica zmage nad fašizmom, kot je znano, prav tako ni bila pravi »odsek« in ni zaslužila proslave.

Bistvo zgodovinopisja je ravno v prikazu procesov in vzročno-posledične odvisnosti. Če to izničiš, je možna popolna manipulacija. Okupacija, kolaboracija, odpor, revolucija – to je npr. kronološko jasen vrstni red dogajanja v času druge svetovne vojne. Nobenega posebnega dokazovanja ni treba, stvari so jasne. Če pa to razdeliš »na odseke« in dva, ki ti nista všeč: kolaboracijo in odpor, izpustiš, pa vemo, kaj v slogu orwellovskega novoreka ostane: okupacija in revolucija.

Slovenija je imela v Kraljevini Jugoslaviji banovino brez politične avtonomije, a je dosegla vsaj kulturno avtonomijo z lastno univerzo. S partizanskim odporom med drugo svetovno vojno je spremenila mejo, v socialistični Jugoslaviji dobila Primorsko, status republike in ustavno pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Dvajset let po drugi svetovni vojni, sredi šestdesetih let, je bila Slovenija, čeprav socialistična, nekaj povsem drugega, neprepoznavna. Ni bila več pretežno ruralna, imela je svoje nacionalno gospodarstvo, bila je laična in liberalistično usmerjena, z odprtimi mejami, uveljavljala je emancipacijo in omogočala šolanje mladini iz vseh slojev. Gledala je v prihodnost in ne v preteklost, kot danes. Vrhunec državnosti v Jugoslaviji je dosegla z ustavo leta 1974, ker z njo pač ni šlo, se je začel proces vzpostavitve lastne državnosti, ki se je izpolnil z osamosvojitvijo leta 1991. In če to razdelimo »po odsekih« in tiste, ki komu niso všeč, izpustimo? Ali pa zamenjamo? V kakšno samostojnost le bi bilo brez opisanega možno iti iz nekdanje banovine, potem ko je bila Jugoslavija okupirana? Saj vemo, in meščanski politiki so to tudi poskusili: v táko po vzoru kvizlinške Slovaške ali ustaške NDH znotraj nacistične Evrope. Neuspeli napor pač, kajne, če pa moteče »odseke« izpustimo in ta prizadevanja povežemo z »odsekom« osamosvojitve, pa se dobi kar lepa podoba. Takrat smo se (kljub temu da so nas partizani in komunisti ovirali) trudili in nismo uspeli, sedaj pa smo (kljub temu da so nas isti, oziroma njihovi potomci, ovirali) končno uspeli! Tega vsaj politično ni mogoče reči čisto naravnost, to je naloga podrejenih medijev in desničarskih razumnikov. Je pa možna interpretacija zgodovine iz »točke nič«, vzpostavljanje nekakšne severnokorejske različice konstrukta. Niti ne z enovito, »osamosvojiteljsko« generacijo, kar bi še bilo možno nekako razumeti, ampak le z izbranimi »pravimi« posamezniki. Razlaga tega fenomena zadeva zgodovinopisje le deloma, precej bolj pa strokovnjake s psihosocialnega področja. A poskusimo kljub temu razložiti bistvo. Tu nastopi druga novost, ki se je – poleg »zgodovine po odsekih« – pojavila skozi letošnjo proslavo osamosvojitve. To je interpretacija »poguma«. Seveda ni mišljen pogum ljudi, ki so se kljub dvomu politike na plebiscitu množično odločili za lastno državo. Tudi ni mišljen pogum ljudi, ki so žrtvovali svoja življenja ali so se morali soočiti s tragično smrtjo svojih sorodnikov. Prav tako ne pogum navadnih ljudi, ki so z otroki bežali v prenatrpana blokovska zaklonišča ali poskušali kako drugače poskrbeti za njihovo varnost. In ne pogum ljudi, ki so kljub želji in zahtevam nekaterih jastrebov v vodstvu po »pravi« vojni v lokalnih okoljih uspešno mirili situacijo, se pogajali in preprečili nepotrebne žrtve. Pa pogum poveljnikov TO, ki so zavrnili splošen napad na vojašnice v Ljubljani, ki bi Slovenijo pripeljal v hrvaški ali bosanski scenarij vojne. Ali pogum ljudi, ki so se prvič v življenju soočili z dejstvom, da bodo morali nekoga ubiti ali pa da bodo morda sami umrli. O vseh teh vrstah poguma se piše zelo malo, premalo.

Ne, tukaj gre za mitično-ideološko interpretacijo »poguma«. Za tovrstno uporabo sta potrebna vsaj dva pogoja, to poznamo iz prejšnjega sistema. Prvi je politično obvladovanje zgodovine. Drugi, povezan s prvim, je časovna distanca. In obvladovanje »tovarišije« (od tod danes tudi novokomponirano ideološko-politično veteransko društvo nasproti drugim). Kajti v prvih letih po dogajanju je spomin še živ, dogajanje v zavesti ni črno-belo, ljudje pišejo o svojih stiskah in dilemah, o strahu in pogumu. To fazo je treba z indoktrinacijo preseči, zoprne pisce odstraniti, kot se je npr. zgodilo s Kocbekom. Potem nihče več ne postavlja neprijetnih vprašanj brez odgovora, danes npr.: kje je bil »motor osamosvojitve«, dr. Jože Pučnik, v ključnih dneh spopadov v Sloveniji, zakaj ni dal nobene izjave, obiskal nobene enote? Govori pa se lahko o imaginarnih posameznikih pri Vrbskem ali Ženevskem jezeru (mišljeni so seveda tisti iz nasprotnega političnega tabora). Ko je kolektivni spomin primerno prilagojen, nastopi čas za tisti drugi »pogum«. Za »pogum« samooklicanih herojev iz bunkerja pod Cankarjevim domom. Za »patriote« tipa Merkatori, ki so morali zaradi desetdnevne vojne šele teden ali dva po predvidenem roku opravljati kakšen izpit. Ali, še večja groza, preložiti dopust. Nastopi čas za »jurišnike«, ki v resnici niso bili v nobenem spopadu. Razen če za »spopad« ne štejete sestrelitve neoboroženega »sovražnega« helikopterja s slovenskim pilotom, sodelavcem TO, ki je prevažal kruh. Taki »pogumneži« se z leti množijo, njihova junaštva dobivajo nepričakovane razsežnosti. Tako iz zaboja ali dveh za kratek čas na skednju spravljenega orožja nastanejo domnevna usodna ogromna skladišča, življenjska nevarnost za lastnika in s tem povezano herojstvo. Seveda s pričakovanim dosmrtnim političnim mandatom.

V taki interpretaciji neposredno izvoljeni predsednik predsedstva novonastale države postane »veleizdajalec«. Predsednik, ki je koordiniral vse ključne osamosvojitvene dejavnosti, pred molčečim političnim vrhom predlagal obrambo države in jo v javnem proglasu tudi podpisal. Predsednik, ki se je do skrajnih fizičnih in psihičnih meja pogovarjal in pogajal z jugoslovanskim vrhom in mednarodnimi pogajalci, da bi preprečil eskalacijo nasilja in mednarodni skupnosti predstavil legitimnost osamosvojitve ter slepo vase zaverovani domači politični vrh prepričeval o smislu podpisa brionske deklaracije, ki je edina vodila v mednarodno priznanje. »Veleizdajalec« zato, ker domnevno ni preprečil odvzema orožja TO s strani JLA (ta ga je več kot 70 % že tako imela v svojih skladiščih). V času, v katerem so, kot to dokazujeta Matej Šurc in Blaž Zgaga, že romale prve pošiljke slovenskega orožja na Hrvaško. V resnici seveda »veleizdajalec« zato, ker je treba nekako opravičiti umazane orožarske posle, povezane s tedanjim obrambnim ministrom in sedanjim predsednikom vlade.

V bivšem sistemu je bila najvišje vrednotena kategorija junaštva »držanje pred razrednim sovražnikom«. A hkrati največja travma. Doslej nisem mogel prav dobro razumeti, zakaj npr. Koča Popović, legendarni komandant prve proletarske brigade, intelektualec, ki je vojni dnevnik pisal v francoščini, svetovljan in liberalec z množično podporo, ki si je Titu upal reči več kot drugi, v svoji kritiki nikoli ni šel do konca. A sem pred nedavnim izvedel: v njegovi partijski karakteristiki je bil madež o »neprimernem zadržanju« v zaporu predvojne jugoslovanske policije, ko je bil mučen in naj bi nekaj povedal. Ni bilo obremenjujoče za tovariše, a vseeno. Bil je izključen iz partije, to so mu kasneje izbrisali, a se je vedelo. Madež za vse življenje, prek katerega ni mogel.

Poosamosvojitveni politiki seveda nimajo takih dilem. V prejšnjem sistemu so pridno »kolaborirali«, delali kariere in jih nato večinoma zgolj prilagodili novim časom. Obstaja pa izjema. Vodja. Ta se je soočil z »razrednim sovražnikom« in bil v zaporu. A zasliševan je bil precej drugače kot predvojni komunisti ali današnje žrtve Cie in podobnih organizacij. Z vso oskrbo, z množicami, ki so zanj demonstrirale pred zaporom, z Odborom za varstvo človekovih pravic, s pozornostjo medijev, z ženskami, ki so se zanj po materinsko pogajale z oficirji, s politiki, ki naj bi ga spravili v zapor, a so se zavzemali za to, da bi iz njega prišel. Obstajajo posnetki zaslišanj. Bili so v arhivu predsedstva Slovenije, morda so še. Imajo jih posamezni novinarji in so tudi še v kakšnem drugem zasebnem arhivu v Sloveniji. In seveda, shranjeni so v Beogradu. A omejimo se na nekaj besed njegovega zasliševalca Aleksandra Vasiljevića (Igor Mekina, Svetlana Vasović: Češnje za Janšo, intervju Aleksandra Vasiljevića za Mladino, Mladina, št. 52., december 1994): »… Janšo še danes cenim kot dobrega sogovornika. Če bi molčal Borštner, bi bilo seveda zelo težko končati proces proti Tasiću in Janši. Če bi molčal Janša, verjetno ne bi bil obsojen Zavrl. To so dejstva. Nikomur od njih seveda ni mogoče očitati ničesar. Toda glede na to, da je Janša v Premikih najine pogovore opisal precej drugače, kot so potekali v resnici, in da pri presojanju vseh drugih upoštevajo izjemno visoka moralna merila, je vendarle treba poudariti, da se je z mano pogovarjal prostovoljno in da je, še več, vse izjave v zvezi z vojaškim dokumentom, ki so odločilno kompromitirale druge osumljence v procesu proti četverici, dal sam in prostovoljno. In to kljub izrecnim opozorilom preiskovalnega sodnika, da se mu o tem z mano sploh ni treba pogovarjati.« Vasiljević je še dodal, da je Janša možnost zasliševanja v slovenščini odklonil, da mu je priznal, da je imel nekatera skrajna in neupravičena stališča do JLA in da se je distanciral od uredniškega koncepta Mladine, »za katerega je dejal, da je žaljiv in neprimeren in da se neutemeljeno norčuje iz vseh pridobitev NOB«. In da, če bi napadal zvezni etatizem in še bolj JLA, »gotovo ne bi nikoli prišel v zapor, pač pa bi sedel v Centralnem komiteju ZK Slovenije«.

Danes pač ni partijske komisije, ki bi presojala ravnanje Vodje pred »razrednim sovražnikom«. Obstaja pa večni strah v podzavesti, da ga nekdo bo in bo mitična podoba junaka, zapisana v debelih knjigah o JBTZ, zbledela. Zato je v tej sicer povsem človeški zgodbi, kakršnih je v zgodovini na tisoče in bi bila lahko zgodba vsakega od nas, izvir vseh revizij zgodovine, ki jih doživljamo, tudi aktualne zadnje. Mnogi politiki v zgodovini so naredili kariero iz zapora, v dobrem in slabem. A le redke države so zaradi tega postale talke osebnih travm in se igrale s svojo sedanjostjo in prihodnostjo. Tega bi se sedanja politična elita, posredno ali neposredno navezana na Vodjo, morala zavedati. Za dobro Slovenije čim prej.