Hitenje v prepad

Vse bolj se dozdeva, da vlada deluje v skladu z doktrino šoka, kot jo je opisala Naomi Klein v svoji knjigi. Zaradi kriznih razmer si dovoljuje marsikaj, predvsem pa želi čim hitreje spremeniti zakonodajo. Zakonske spremembe obravnava po nujnem postopku, z argumentacijo, »da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države«, pri tem pa ob strani pušča malenkosti, kot je sodelovanje stroke ali javnosti, in vso tisto dolgotrajno demokracijo. Tipičen primer je zakonodaja o urejanju prostora in graditvi objektov.

Da se je vlada lotila spreminjanja zakonov o načrtovanju prostora in graditvi objektov, ni nobena novost, to je do sedaj počela še vsaka vlada. Večinoma so se zadeve vse bolj zapletale, dokler nismo dobili zakonodajnega klobčiča kafkovskih razsežnosti, ki bi ga bilo treba v več delih spremeniti in poenostaviti. S spremembami in poenostavitvami zakonov o gradnji se strinja vsa stroka, vendar ne na tak način, kot si jih je zamislilo ministrstvo za infrastrukturo in prostor Zvonka Černača.

Če bi se obrnili na strokovne zbornice, kot sta Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in Inženirska zbornica Slovenije, ali na Gospodarsko zbornico Slovenije, bi v razmeroma kratkem času dobili svežnje predlogov, kako zadeve poenostaviti in pospešiti. Za arhitekta ali izkušenega investitorja, ki si želi graditi, je zlaganje papirjev in dovoljenj najbolj zoprna stvar v procesu, in ima kup zamisli, kako se administrativnega dela znebiti. A ne – na ministrstvu so pripravili svoj predlog sprememb in v proces kljub večkratnim dopisom in pozivom niso hoteli vključiti strokovnih organizacij. Težava ni užaljenost stroke, težava so predlagane spremembe, ki so v nekaterih delih zelo škodljive.

Treba se je zavedati, da spremembe zakonodaje o urejanju prostora pustijo trajne posledice v grajenem prostoru. Vse, kar bodo pod Černačem zakuhali na ministrstvu in sprejeli v vladi, bomo v letu ali dveh videli okoli sebe. In v primerjavi z izplačili nadomestil za nego otroka in drugimi socialnimi pravicami, ki jih lahko v boljših časih hitro spremenimo ali vrnemo, je beton, opeko in asfalt nemogoče zradirati z zakonodajnim zamahom. Zakon, ki se sprejema po nujnem postopku zato, »da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države«, utegne dejansko povzročiti težko popravljive posledice za delovanje države.

Sprejetje zakonodaje v takšni obliki, kot je zdaj predlagana, utegne povzročiti stihijsko, nestrokovno in nevarno gradnjo, to pa lahko povzroči tudi smrtne žrtve.

Namen sprememb naj bi bila predvsem sprostitev administrativnih ovir in spodbujanje tujih investicij, a sprejetje zakonodaje v takšni obliki, kot je zdaj predlagana, utegne povzročiti stihijsko, nestrokovno in nevarno gradnjo, to pa lahko povzroči tudi smrtne žrtve.

Ministrstvo denimo odpravlja zahtevo, da je odgovorni vodja projektiranja ali revizije nekdo, ki ima pooblastilo relevantne zbornice, torej ima izkušnje in je opravil strokovni izpit. To pomeni, da bo za usklajenost vseh načrtov projekta, kar je najzahtevnejši segment projektiranja, saj je zanj potrebno poznavanje vseh sodelujočih strok, v prihodnje lahko odgovarjal kdorkoli s kakršnokoli izobrazbo. Bi si želeli živeti v stanovanju, narejenem po projektu, ki ga je usklajeval nekdo, ki nima končane srednje šole?

Kar nekaj je tudi sprememb, ki koristijo predvsem samograditeljskim zanesenjakom, ne pa toliko tujim investitorjem. Vzdrževalna dela bi sedaj lahko obsegala tudi spremembo velikosti, videza in zmogljivosti. To pomeni, da bi lahko hišo nadzidali, spremenili in povečali priključek brez gradbenega dovoljenja. Uporabno dovoljenje za enostanovanjske objekte ni potrebno, to pomeni, da si lahko bogataš zgradi več tisoč kvadratnih metrov veliko vilo, pa nikomur ni treba preveriti, ali jo je res zgradil po načrtih, ker je namenjena enemu gospodinjstvu. Uvedena bi bila amnestija za večino črnih gradenj med 1. januarjem 1967 in 25. junijem 2003, brez presoje, ali mogoče stojijo na trasi daljnovoda ali kršijo prostorsko zakonodajo. Še več, če je objekt na območju kmetijskega gospodarstva, lahko stoji sredi Triglavskega narodnega parka in zanj velja amnestija. Nič od tega ne bo spodbudilo tujih investicij, bo pa zagotovo kupilo veliko ljudskih glasov – vsi črnograditelji in samograditeljski rokohitrci bodo imeli veliko razlogov za hvaležnost vladajoči garnituri. Vse do večjega potresa, ko se bo veliko prizidkov in razširjenih enostanovanjskih hiš, narejenih »majčkeno drugače kot po načrtu«, sesedlo vase. Takrat bomo poslušali modrovanje pred kamerami in spremljali števce smrtnih žrtev – ampak to bo enkrat v prihodnosti, glasovi za naslednje volitve pa bodo kupljeni takoj.

Sporno je tudi javnosti manj znano področje prostorskega načrtovanja. Ker gre za področje, ki se ukvarja z zazidljivostjo in urejanjem celotnih območij, je tu potencial za škodo toliko večji.

Spremembe zakona o prostorskem načrtovanju dovoljujejo gradnjo objektov, ki ne potrebujejo komunalne oskrbe (zidanice, hrami …), tudi na območjih, ki niso stavbna – to po domače pomeni kjerkoli. Kronski dragulj predlaganih sprememb je predlog, da bi se dovolila manjša širitev območja stanovanjskih zemljišč brez spremembe občinskih prostorskih načrtov. Katerakoli občina in katerikoli del občine bi se tako lahko odločil, naj se njiva ali gozd spremeni v zazidljivega, brez ponovnega postopka izdelave občinskega prostorskega načrta. Potencial za korupcijo (kaj je treba narediti, da vam župan in mestni svet njivo spremenita v zemljišče za bloke ali industrijsko cono?) in stihijsko gradnjo je tu ogromen, še posebej, ker ni natančno določen pojem »manjša širitev«. Koliko je manjše? Tisoč kvadratnih metrov? Pet? Osem? Kolikokrat se taka »manjša širitev« lahko izpelje?

Če povzamemo: ni toliko pomembna dikcija ali predlagane spremembe členov, pomemben je duh, v katerem se spremembe izvajajo. Spremembe se ne osredotočajo na krajšanje postopkov ali lajšanje investicij, ampak na zmanjševanje zahtev po strokovni usposobljenosti, kupovanje glasov z odpustki in omogočanje samovoljne gradnje. Predvsem pa kažejo na odmik pripravljavcev od resničnosti, saj pozabljajo na številne druge zadeve, ki bi jih bilo res treba urediti.

Predlagane spremembe popolnoma pozabljajo na nekatere ključne zakonske zagate. Nihče ni opazil, da že od pomladi 2011 nimamo določbe, ki bi opredelila, kdo vse se ima pravico pritožiti na projekt predlagane gradnje – zaradi tega se je za nekaj časa ustavila gradnja viadukta Peračica. Uslužbenci na upravnih enotah dejansko vabijo stranke v postopku »na približno«, in kdorkoli, ki ima pet minut časa in dobrega odvetnika, lahko projekt ustavi za več mesecev. Ne najbolj spodbudno za tuje investicije.

Pod krinko nujnosti se strokovna in splošna javnost izključujeta iz postopka, v katerem se kupujejo glasovi z delanjem uslug interesnim skupinam.

Predlagane spremembe se samo minimalno ukvarjajo s krajšanjem postopkov. Sicer predvidevajo skrajšanje rokov, v katerem naj bi soglasodajalci izdali odločbe, vendar ne predvidevajo sankcij za primer, da se to ne zgodi. Že sedaj, ko je rok za odziv ministrskih organov 60 dni, investitorji čakajo tudi po eno leto na odziv agencije za okolje in ne morejo storiti nič, razen da poslušajo uradnike, kako jim razlagajo, da »ste na dnu kupa, ko rešim drugo, pridete na vrsto«. Kdo bo investiral v takem okolju? Z zakonom bi bilo treba nedvoumno urediti, da molk organa pomeni soglasje s predlagano rešitvijo. Če bi ministrstvo res želelo pospešiti postopek, bi ravno tako lahko zmanjšalo zahtevani obseg dokumentacije v nekaterih fazah projektiranja.

Predlagane spremembe se sploh ne ukvarjajo z investitorji, ki naj bi jih privabili. Lahko bi jim omogočili, da najprej izdelajo projekt in dobijo gradbeno dovoljenje, nato pa kupijo zemljo (dokažejo pravico graditi), ne pa, da morajo tvegati in vezati denar za čas projektiranja. Lahko bi jim omogočili, da plačajo komunalni prispevek pred pričetkom gradnje, ko je izvedba projekta zagotovljena in ne pomeni tveganja.

Pod krinko nujnosti se strokovna in splošna javnost izključujeta iz postopka, v katerem se kupujejo glasovi z delanjem uslug interesnim skupinam in razvrednotuje pomen stroke; resne, kompleksne strukturne težave ne bodo ostale le nerešene, ampak se bodo s spremembami še povečale. Delali bomo hitro, učinkovito in slabo – raje kot dobro in malo počasneje.