Stokrat ponovljene laži

Kadar Evropsko sodišče za človekove pravice odloči, da je država kršila človekove pravice in da mora za to plačati še odškodnino, je najbolje, da politiki te države, tisti, ki so soodgovorni za ugotovljene kršitve, obmolknejo, povesijo glavo, priznajo napako, poskušajo uresničiti, kar so zapovedali sodniki. Sodišče namreč presoja kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah, temeljnega evropskega akta o razumevanju človekovih pravic izpred več kot 50 let. Spoštovanje človekovih pravic je eden od postulatov demokracije, zaveza o tem pa je zapisana tudi v preambuli slovenske ustave. Sodbe sodišč so za članice Sveta Evrope zavezujoče in dokončne, nadzor nad izvajanjem sodb je v rokah odbora ministrov Sveta Evrope. Naloga držav, ki spoštujejo pravo, pa je, da jih izvršujejo.

In Slovenija? Vlada za zdaj, pa je od sodbe minilo že teden in nekaj dni, ni objavila nikakršnega vsebinskega komentarja k odločitvi. Tudi kolektivnega političnega stališča ni bilo. Na vladni strani so se oglasili samo nekateri posamezniki in SDS. Njihovi odzivi pa so, kot bi dejal Matevž Krivic, pokazali, »da splošna pravna načela civiliziranega sveta zanje ne veljajo nič, če niso pogodu njihovim stališčem in nadzorom«. Svetla izjema je bil minister Senko Pličanič, ki je omenil oblikovanje odškodninskega sklada in spremembe zakonodaje.

SDS je tako na svoji spletni strani objavila novico Naj plačajo odškodnino t. i. izbrisanim tisti, ki so lagali, da jih ne bo. Njena argumentacija gre takole: če bi nas tranzicijska levica poslušala in bi sprejeli ustavni zakon, potem odškodnin ne bi bilo, ker pa nas ni, naj oni nosijo odgovornost. Gre za politično demagogijo. Zaradi dveh razlogov, pravnega in moralnega. Četudi bi pred leti slovenski parlament res sprejel ustavni zakon, v katerem bi »v celoti izključevali pravico do kakršnekoli odškodnine«, bi o tem zakonu pozneje presojalo slovensko ustavno sodišče. In hitro ugotovilo, da 26. člen slovenske ustave določa pravico do povračila škode, ki jo je povzročila država. Zato bi takšen ustavni zakon na ustavnem sodišču padel. Parlament bi seveda lahko nekoč sprejel tudi navaden zakon, ki bi omejeval odškodnine, določal različna merila, nikakor pa to ne bi bil ustavni zakon o absolutnem izključevanju, ki ga podpira in obuja SDS.

Drugi razlog za demagogijo je sama logika te izjave. SDS zagovarja tezo, da če je država že kršila človekove pravice, potem naj kršitve plačajo tisti, ki so nanje opozarjali, ne pa oni, ki so jih povzročili. A ni kaj ovinkariti, za izbrisane sta v prvi meri kriva Demosova vlada Lojzeta Peterleta in njegov minister Igor Bavčar, po odločitvi ustavnega sodišča pa so njihovo kalvarijo podaljševale stranke slovenske desnice, v največji meri prav Janez Janša, ki so v nasprotovanju odločbam ustavnega sodišča in z ožigosanjem izbrisanih kot špekulantov in agresorjev zbirale politične točke. Če je torej kdo politično kriv za obsodbo Slovenije in za neposredne finančne posledice, so to prav SDS in njeni politični sateliti. Ne pa tiste stranke, ki so se, pogumno ali manj pogumno, upirale nacionalizmu in sovraštvu.

Namesto da bi bila Janez Janša in SDS ob klofuti iz Strasbourga tiho in pripravila način, kako najbolje ugoditi zahtevam mednarodnega sodišča, sta znova odprla retoriko sovraštva in manipuliranja.

Namesto da bi bila Janez Janša in SDS ob klofuti iz Strasbourga tiho in pripravila način, kako najbolje ugoditi zahtevam mednarodnega sodišča, podobno, kot je recimo Slovenija naredila pri primeru Lukenda, sta znova odprla retoriko sovraštva in manipuliranja. Minister Vinko Gorenak, ki je v času izbrisa sedel v kabinetu Igorja Bavčarja, je tako znova pisal o tem, da je bilo med izbrisanimi večina špekulantov. Nebojša Vučinić, eden od evropskih sodnikov, o špekulantih ne govori. V svojem mnenju je zapisal, »da se je v Sloveniji zgodilo grobo, obsežno, sistematično kršenje človekovih pravic«, ki je bilo »organizirano in načrtovano«. Da se je zgodila legalistična oblika etičnega čiščenja.

Vinko Gorenak je minister za notranje zadeve. Pozna kazenski zakonik in tudi dobro ve, kaj je kazenska odgovornost. A Slovenija je čudna dežela. Na evropskem sodišču je bila obsojena za množično kršitev človekovih pravic, pri nas pa oblast ne razmišlja niti o politični odgovornosti posameznikov, kaj šele da bi se postavilo pravno vprašanje, kdo je kazensko odgovoren za nesrečo tako velike množice nedolžnih posameznikov … A kaj bi z njimi, »pri večini gre za špekulante in nič drugega«!