A smo se za to borili?

Strategija državne proslave

Ne, državna proslava je preveč resna stvar, da bi jo prepustili sproščenemu druženju, brez nadzora in moralnega poduka. Zato so vrli fantje od fare tokrat modro sklenili, naj se končno »preseka« - pomeni preseje tiste udeležence proslave, ki vlečejo misli predaleč v preteklost – dlje, kot vidijo sami, dlje, kot si želijo videti. S tem bodo šele izpostavljeni »pravi osamosvojitelji«, da zablestijo v narodovih očeh, da se uležejo v srca državljanov na vekomaj veke – amen.

Ker je ta pristop predrzen, z gotovostjo sklepam, da ga je stuhtal vojaške strategije priučeni um s prišepetovalci, seveda visoko v vladajoči hierarhiji. Kdo izmed aparatčikov bi ga sicer upal predlagati na lastno pest?

S črtanjem predstavnikov NOB, borcev za severno mejo, Tigrovcev, ... s seznama povabljenih udeležencev, je sporočilo surovo: državo smo naredili »mi« leta 1991. Nihče, ki se je boril za domovino pred tem datumom, naj si ne lasti zaslug zanjo! Kakorkoli je postulat ignorantski, nadut, poniglav, nedržavniški, pritlehen in nesramen, pa je jasen vsaj namen: ceremonija naj podeli licenco ekskluzivno zaslužnim, združenim pod zastavo oblastnega caudilla in njegove camarille.

Prezrli so, da je postulat tudi v nasprotju z ustavo, ki v preambuli pravi: »Izhajajoč iz ... zgodovinskega dejstva, da smo ... v večstoletnem boju ... uveljavili svojo državnost ...«. Torej ne šele leta 1991! Samopašni revidenti zgodovine s slovensko vlado vred bodo morali to popraviti, saj bo zadeva šele takrat formalnopravno zašpiljena.

Razlog za strateško obvladano proslavo je prostodušno zagovarjal »združevalni« kandidat za predsednika države. Ja, tisti, ki »ljudi ne bo razdvajal, ampak združeval« – češ, da državne proslave ne smejo poniževati simboli prejšnjega »totalitarnega režima« – zastave, odlikovanja, bog ne daj titovke. Kako manipulativen konstrukt, izgovor, ki ga »pes na repu prinese«. Ne morem verjeti, da je Zver, kandidat za predsednika države, že v prologu k nasmihajoči se mu karieri izkazal tak intelektualni potencial, na prvem preizkusu pozabil svoje volilno geslo (o združevanju) in se kar sam demantiral. On in consortes raje gonijo svoj prav, kot da bi zajezili erozijo državljanske zavesti.

Ob »uravnotežanju« zgodovine skozi državno proslavo se še sprašujem, kot že nekajkrat prej ob izpadih patentiranih demokratov, na čem bi opravičevali svoje poslanstvo, če ne bi bilo povojnega tako priročnega »totalitarnega režima«? Na čem? Indikativno je, da se te oznake režima strastno oklepajo, jo vneto uporabljajo in nadvse potencirajo.

Resnica je bolj kompleksna (opozarja na primer dr. Sergej Flere: Titova država, »totalitarna«? Mladina št. 21/2012). S pravim trdim totalitarizmom je jugo-varianta po letu 1960 neprimerljiva. Vsekakor se ne sklada s podobo, ki jo rišejo pomladni odličniki. Mantra o povojnem »totalitarnem režimu« je namreč priročno sredstvo za afirmacijo, kajti čim bolj ga črnijo, tem svetlejše bodo videti zasluge za zmago nad njim.