Brez milosti

„Otrok s posebnimi potrebami je v Sloveniji osem odstotkov, na ravni celotne EU pa šest odstotkov. Smo v Sloveniji bolj posebni ali kaj?“ se je prejšnji teden spraševal minister za vse Žiga Turk in namignil na še eno področje, kjer bi bilo dobro varčevati.

Turk se je v izjavi oprl na podatek, da je bilo v letošnjem šolskem letu v redne osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom ter zavode za vzgojo in izobraževanje otrok vpisanih 12.400 otrok s posebnimi potrebami. To je 7,7 odstotka celotne populacije osnovnošolcev, ki zajema skoraj 160 tisoč mladih. Vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo Natalija Vovk Ornik ob tem pojasnjuje, da je treba pri primerjavah in ocenah velikosti populacije izhajati iz celotne populacije šoloobveznih otrok in otrok, ki še ne obiskujejo šole, ter tudi srednješolcev. Poleg tega je kočljivo delati mednarodne primerjave. Upoštevati je treba postopke ocenjevanja otrokovih posebnih potreb, finančne vire, namenjene izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, in razmere v okolju, ki lahko najbolje zadovolji otrokove posebne potrebe.

Države se med seboj razlikujejo glede tega, kako opredeljujejo otroke s posebnimi potrebami. Nekatere definirajo samo eno ali dve vrsti motnje, ovire oziroma primanjkljaja, druge več. Tako v Sloveniji ločimo devet skupin primanjkljajev, na Nizozemskem pa jih poznajo 13. Iz publikacije Statističnega urada RS Izobraževanje v Sloveniji izhaja, da je v šolskem letu 2009/2010 delež otrok s posebnimi potrebami v osnovnih šolah znašal 5,2 odstotka celotne osnovnošolske populacije, pri čemer avtorji seveda niso upoštevali zavodov in šol s prilagojenimi programi, kot jih je upošteval minister Turk.

Kakorkoli: namesto da bi minister pomislil, da je pri nas za prepoznavanje in pomoč otrokom s posebnimi potrebami poskrbljeno dobro, morda celo bolje kot v drugih državah, se je s svojim vprašanjem raje odločil diskreditirati vse, ki so vključeni v proces dodeljevanja odločb - pediatre, pa tudi specialne pedagoge in psihologe, ki sestavljajo komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Pustimo ob strani, da gre ob izraženem odnosu za še dodatno stigmatizacijo takih otrok, ki prejmejo odločbo, s katero so opredeljeni kot otroci s posebnimi potrebami.

Ministrstvo za šolstvo si zelo prizadeva, da bi varčevalo pri pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Tako je med varčevalnimi ukrepi najprej predvidelo tudi odpravo pomoči kot oblike dodatne strokovne pomoči za otroke s posebnimi potrebami. Ukrep k sreči ni bil uveljavljen. Pripravlja pa že novelo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Za zdaj je sicer še v fazi usklajevanja, a v kratkem naj bi bila že v javni obravnavi.