Počastimo naše upornike proti komunizmu

Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, ki deluje v okviru ministrstva za pravosodje, je 2. junija vladi in nekaterim drugim državnim organom poslala posebno pobudo, v kateri predlaga, naj državni zbor obsodi komunistični totalitarni režim, odpravi njegove posledice in omogoči razvoj zavesti o uničujočih posledicah totalitarizmov. Pobuda je sestavljena iz obrazložitve, posnetka stanja in nekaj konkretnih sklepov, ki naj bi jih država uresničila. Med njimi sta »politična in moralna obsodba komunizma« in počastitev »upornikov proti komunizmu in borcev za suverenost Slovenije«.

Seveda je prav, da država zgodovini in zgodovinarjem pomaga, da se ovrednoti dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej. Prav je, da se politika distancira, obžaluje, obsodi zlo. A pobuda, ki jo je dobila vlada, je enostranska in revanšistična. »Četudi se je pretežno mogoče strinjati z besedilom,« pravi Spomenka Hribar, »niso vprašljive posamezne trditve, ampak je temeljno vprašanje cilj vsega tega. Cilj je namreč eminentno političen. Popolnoma problematično je enačenje protikomunizma v socializmu (tj. oporečnikov) s protikomunizmom med vojno, ki je zvezan s kolaboracijo. To je povsem strokovna napaka, ki ni naključna.« Kritika komunizma je upravičena, a samo, če se v istem dokumentu pojavlja tudi kritika protikomunizma.

Tega uradniki te vlade ne zmorejo. Jasno je, zakaj ne. »Cilj te politične akcije je legitimirati prizadevanje sedanje pozicije za dosego absolutne oblasti. Takšno njeno prizadevanje je nelegitimno. Vlada za popolno prevlado in spreminjanje družbenega tkiva na zadnjih volitvah ni dobila pooblastila volivcev (celo če bi SDS volitve dobila, pa jih ni). Ker tega pooblastila ni dobila, hoče pa vzpostaviti absolutno oblast na slovenskem ozemlju, mora to svoje prizadevanje utemeljiti z zgodovino, se pravi, dokazati, da je bil protikomunizem – tudi med vojno! – legitimen: nujen, moralen, neoporečen. To pač ni bil, saj je bil zvezan s kolaboracijo, z dejanskim pobijanjem političnih nasprotnikov in ovajanjem okupatorju.« Zato nikjer v besedilu pobude ni kritičnega odnosa do kolaboracije in medvojnega protikomunizma. »Kje pa je kritika protikomunizma? Ki ima tudi krvave roke,« pravi Spomenka Hribar. »Seveda bi bilo primerno počastiti borce proti komunizmu v času socializma, nikakor pa ne protikomunizma, spetega s kolaboracijo!«

Kaj je pravi politični cilj pobude in drugih ukrepov oblasti, razkriva eden od konkretnih predlogov iz pobude. Iz zakonodaje in njenega izvajanja želijo izločiti vse »ostanke totalitarne miselnosti«. Koliko je teh ostankov v demokratični Sloveniji, ne razkrijejo, a kdor želi spremeniti miselnost naroda in zato uporablja ves državni aparat, ravna totalitarno. Deluje tako, kot naj bi, v poenostavljenem razumevanju preteklosti, deloval nekdanji politični sistem.

»Bilo bi primerno počastiti borce proti komunizmu v času socializma, nikakor pa ne protikomunizma, spetega s kolaboracijo!« – Spomenka Hribar

Če bi vlada resnično želela »popraviti krivice«, jih ne bi popravljala tako, da ustvarja nove. Vsa zgodba o spravi in delitvah ne bi smela biti tako zapletena. Le obe strani bi morali nehati izključevati druga drugo. »Skrajna levica in skrajna desnica dajeta druga drugi povod za fundamentalistično in revanšistično ravnanje. Ta ’spirala’ nam jemlje energijo in smisel same osamosvojitve. Gre seveda za zlorabljanje zgodovine, tako narodnoosvobodilnega odpora kot osamosvojitve: za osamosvojitev se je izreklo okrog 90 odstotkov prebivalstva na plebiscitu, torej so zanjo glasovali tudi levo usmerjeni volivci,« še pravi Spomenka Hribar.

V pobudi pa uporabljajo drugačen jezik. Zapisano je, da je njen cilj tudi »onemogočanje ponovne oživitve komunizma«. Pravih komunistov v Sloveniji že dolgo ni več. Se pa vedno znova in znova pojavljajo protikomunisti, ki s preganjanjem vsega, kar diši po drugačnem, uvajajo totalitarno miselnost. Eden od najvztrajnejših preganjalcev komunistov je predsednik vlade. V mladih letih član Zveze komunistov Slovenije.