Konec iluzije

Zaprti Vladimir Vodušek ni bil novinar, bil je podjetnik, ki je novinarstvo zlorabljal, kot trdi policija, za zasebne in finančne koristi

V novinarskem poklicu naj bi veljalo preprosto pravilo, da je med uredništvom in upravo postavljen požarni zid. Razlog je preprost. Poslanstvo novinarstva je obveščati javnost in delovati v javnem interesu, želja lastnikov in menedžerjev pa je čim večji dobiček. Ta dva cilja sta si velikokrat v nasprotju, delanje časopisov pač ni isto kot polnjenje steklenic piva.

Požarni zid velikokrat ne stoji. Tipičen primer je Vladimir Vodušek. Novinar, ki naj bi bil „vest javnosti“, je bil hkrati podjetnik, lastnik medijske hiše (Novi) Info TV, ki jo je odkupil od Lea Oblaka, prepisal pa na sina, po novem pa tudi osumljenec kaznivega dejanja izsiljevanja štajerskih podjetnikov. Policija trdi, da je grozil, da bo v medijih razkril domnevno sporno poslovanje njihovih podjetij, v zameno pa je zahteval denar, odkup terjatev ali zakup medijskega prostora. V preiskovalnem zaporu bo ostal še najmanj en mesec, njegova podjetja pa so pred finančnim zlomom. Med drugim je dolžen tudi državi, saj ni uresničil medijskih projektov, za katere je dobil denar od medijskega sklada.

To, da je bil Vodušek dober novinar, je seveda iluzija. Morda je bil dobro obveščen, a njegovi novinarski prispevki in vodenje oddaj so bili daleč od dobrega novinarstva. Ne le, da so bili pristranski, praviloma prijazni do Janeza Janše in njegovih sopotnikov, bili so tudi neprofesionalni, velikokrat v nasprotju s kodeksom in osnovnimi pravili novinarskega ceha. Pred leti, v času prvega Janševega uravnoteževanja slovenskih medijev, je v studiu soočil različne novinarje in poskušal zagovarjati tezo, da politična levica prevzema slovenske medije. Vodušek je tudi tisti novinar, ki je javno objavil, seveda ne v celoti, neartikulirano momljanje Toneta Ropa, izrečeno „off the record“, o tem, da naj bi se Ivo Sanader in Janez Janša dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu. In Vodušek je tudi tisti novinar, ki se je skupaj z Dimitrijem Ruplom vozil v diplomatskem avtomobilu in odkrival lepote Ukrajine. Sedaj bo Vodušek, za katerega sicer velja domnevna nedolžnost, nekaj časa odkrival lepote celjskega zapora.

Želja, da bi postal mali slovenski Murdoch, se mu ne bo uresničila. Ne le, da je slab novinar, je tudi podjetnik, za katerega preiskovalni organi pravijo, da se je ukvarjal z nelegalnimi posli. Že povezava podjetniškega in novinarskega interesa je izvor konfliktov, še huje pa je, kadar je z novinarstvom povezan kriminal. Za tovrstne poteze mora veljati, kakor pravi društvo novinarjev, „nična toleranca“.

V Sloveniji imamo zaprtega nekdanjega poslanca, v preiskovalnem zaporu sedi novinar, veliko nekdanjih uglednih menedžerjev je vpletenih v različne kazenske postopke, premier pa zaradi sojenja v primeru Patria, ko pač utegne, obišče ljubljansko okrajno sodišče. Seveda obstaja možnost, da gre pri teh primerih za politično pristranske procese, ki jih vodijo različni lobiji, strici, posamezniki, ki imajo, kakor pravi Vodušek, „vpliv na policijo in sodstvo“. Možno pa je tudi, da pravna država deluje.

Počasi, opotekajoče, previdno, a deluje.