Pritlehna obramba

Ko pride prav vsak izgovor

Janez Janša je v odzivu na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o izbrisanih najprej dejal, da Slovenija nima denarja za odškodnine. Nato je v državnem zboru potožil, da so sodniki samo prepisali od slovenskih zagovornikov. Prejšnji teden pa je v oddaji Vroči stol zatrdil še, da sodbe ESČP nikakor niso nekaj, o čemer se ne bi smelo razpravljati in bi jih bilo treba brez odlašanja izvršiti. „V Evropi je na stotine primerov, ko je to sodišče nekaj presodilo, pa so države ravnale enako. Recimo, to sodišče je Angliji že zdavnaj naložilo, da mora urediti volilno pravico za zapornike. Anglija tega enostavno ne naredi, ker smatra, da je to pač v nasprotju z vrednotami, ki tam vladajo, in seveda ni nobenih sankcij zoper državo in tudi Slovenija zagotovo ne bo izplačala pol milijarde evrov odškodnine tako imenovanim izbrisanim“.

Janša ima delno prav. Dejansko obstaja veliko sodb ESČP, ki tudi po več letih od izreka še vedno niso zadovoljivo uresničene. Britanski primer, ki ga navaja, je zgovoren. ESČP je leta 2004 v tožbi zapornika Johna Hirsta, obsojenega zaradi uboja, razsodilo, da univerzalni odvzem volilne pravice britanskim zapornikom ni v skladu z evropsko listino o človekovih pravicah. A Britanci, ki se tako oklepajo tradicije, se niso želeli ukloniti „tujemu sodišču“ in „neizvoljenim sodnikom“. Britanski premier David Cameron je pred kratkim celo dejal, da mu ob misli na volilno pravico zapornikov postane slabo. Po številnih neuspelih pritožbah je maja letos ESČP odločilo: volilna pravica ne sme biti brez izjeme odvzeta vsem zapornikom, nekaterim pa jo ob ustrezni utemeljitvi lahko odvzamejo. Ker je od prvotne sodbe minilo že sedem let, je sodišče britanski vladi naložilo, naj zakonodajo po svoji presoji ustrezno popravi, za to pa ima na voljo pol leta.

„Države lahko zavlačujejo izvršitev sodb, kot to dela Združeno kraljestvo glede volilne pravice zapornikov. Na koncu pa je sodba izvršena. Neizvrševanje sodb ESČP namreč vodi iz evroatlantskih integracij,“ meni bivši ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič „Prepričan sem, da bodo Britanci ta kompromis prej ali slej uveljavili, čeprav jim ne grozi plačevanje visokih odškodnin.“ V slovenskem primeru so visoke odškodnine realna grožnja. „Če Slovenija ne bo pravočasno vzpostavila sistema za to, da bodo izbrisani odškodnine dobili v okviru njenega pravnega reda, bo o tem odločalo ESČP od primera do primera, pri čemer utegne biti končna cena približno dvakrat višja,“ pravi Ribičič.

Enkrat smo se že znašli v položaju, ko je ESČP vsakih nekaj tednov obsodilo Slovenijo zaradi prepočasnega sojenja, vendar je država po sprejemu pilotne sodbe v zadevi Lukenda spremenila zakonodajo in sama pospešuje sodne postopke ter plačuje odškodnine.

Slovenija se je, se spominja Ribičič, pred plebiscitom enostransko (samo)zavezala, da bo kot samostojna država spoštovala temeljne konvencije Sveta Evrope. „V času predsednikovanja Evropski uniji in Svetu Evrope je bila na to ponosna, danes pa se sklicuje na najbolj evroskeptična stališča, da bi spodkopala avtoriteto ESČP, tega najuglednejšega sodišča za varstvo človekovih pravic na planetu.“