Plinska „grožnja“

Skoraj eno leto zatem, ko je britanska družba Ascent Resources v bližini Lendave izvedla prvi postopek hidravličnega frakturiranja plinske vrtine, so nekateri mediji odkrili, da lahko iz tega naredijo bombastično zgodbo o ogrožanju okolja in zdravja. Ljudje so zaskrbljeni, okoljevarstveniki ogorčeni, politiki pa se sprenevedajo. No, ta teden se je gospodarski minister Radovan Žerjav za Pop TV vendarle „jasno“ izrekel o omenjeni problematiki: „Zadeva ni dovolj jasna. Dokler se ne razjasni, bi bilo treba te zadeve prekiniti, preučiti zadevo in videti, kako naprej.“ Kar je res izjemno argumentirano in s podatki podkrepljeno stališče.

Za kaj gre? Hidravlično frakturiranje oziroma „fracking“ je že več desetletij stara tehnika povečevanja proizvodnje v nahajališčih ogljikovodikov. V vrtino pod velikim pritiskom načrpajo velikanske količine vode in peska. To povzroči, da kamnina na koncu vrtine razpoka, s čimer se sprosti plin ali nafta, ki je bila sicer ujeta v njej in je ne bi mogli dobiti na površje. Čeprav je to že dolgo poznana tehnika ekstrakcije, pa je šele v minulih letih dobila prizvok zloglasnosti, zaradi česar so jo v nekaterih državah že prepovedali, v drugih pa o prepovedi še razmišljajo. Razlog za to so strahovi, da utegne plin iz na novo ustvarjenih razpok v kamnini pronicati proti površju in onesnažiti zajetja pitne vode. Dodatno skrb zbujajo tudi številne kemikalije, ki jih dodajajo mešanici vode in peska, da na primer zmanjšujejo trenje. Vendar pa je med „zadevo“ pri Lendavi in hidravličnim frakturiranjem, ki ga druge države prepovedujejo, nekaj pomembnih razlik.

Kot rečeno, je frakturiranje vrtin že stara tehnika. Celo v Sloveniji je bila prvič uporabljena že leta 1973. Tako izpostavljena in tako uporabljana je v zadnjih letih postala zato, ker nove tehnologije omogočajo, da vrtalni sveder, ko enkrat doseže želeno globino, zavije za 90 stopinj, s čimer se vrtanje lahko nadaljuje v vodoravni smeri tudi več kilometrov, tako da je mogoče posledično naenkrat frakturirati zelo veliko območje. To se v Prekmurju ne dogaja in temu primerno so za frakturiranje potrebne tudi nekajkrat manjše količine vode in kemikalij. Velika večina spornega frakturiranja poteka v geoloških plasteh skrilavcev, v prekmurskem primeru plasteh peščenjakov. Ker so prekmurske vrtine globoke več kot tri tisoč metrov, je možnost onesnaženja vodonosnih slojev pod površjem tako rekoč nična. „Pitno vodo lahko ta metoda onesnaži v primeru bližine podtalnice. V Prekmurju, kjer je vrtina globoka več kot tri tisoč metrov, je to nemogoče,“ je že lani za Mladino zatrdil Marijan Kraljič iz družbe Nafta Geoterm.

Tudi na Geološkem zavodu Slovenije so nam zatrdili, da je vrtina pregloboka, da bi lahko ogrožala vire pitne vode za Lendavo. Edina resne skrbi vredna nevarnost, ki je povezana z izkoriščanjem nahajališč plina na omenjenem območju, je vprašanje strokovnega izvajanja vseh potrebnih postopkov, od cementiranja ovoja vrtine, ki preprečuje uhajanje plina med njegovo potjo na površje, do ustreznega skladiščenja in odvažanja tekočine, ki po izvedbi frakturiranja priteče nazaj na površje. Nadzor nad tem pa mora pač izvajati rudarska inšpekcija.