Odštevanje za evro

V kapitalizmu je posel mogoče narediti iz česarkoli, celo iz tako resne zadeve, kot je razpad evroobmočja. Novembra lani je britanski poslovnež lord Simon Wolfson, vodja uspešnega tekstilnega podjetja Next, razpisal natečaj za najboljši načrt izstopa držav članic iz evroobmočja. Zmagal je predlog londonskega ekonomista Rogerja Bootla in njegove ekipe v Capital Economics. Nagrada? 250 tisoč funtov. Bootle v praktičnem vodniku državam svetuje, kako ravnati, da bo izstop čim manj boleč.

Priporoča denimo, da se državni vrh na izstop pripravi mesec dni prej v popolni tajnosti, da preostale države članice evroobmočja obvesti šele tri dni pred dnevom D, da je idealen dan za izstop petek, po možnosti pred velikonočnimi prazniki, saj imajo banke tako na voljo podaljšan vikend za pripravo vsega potrebnega, preden se obvesti javnost, da se zaradi preprečitve uhajanja denarja začasno zaprejo banke, da se nova valuta uvede dan po izstopu, da se vse cene, posojila in depoziti pretvorijo v novo valuto v razmerju ena proti ena, da se bankovci in kovanci evra uporabljajo še pol leta po izstopu, toda le v majhnih zneskih, da se pretvorba evra v nacionalno valuto in njeno devalvacijo izpelje sočasno, da centralna banka zaradi preprečitve zloma finančnega sistema posreduje z likvidnostno injekcijo, da se v skrajnem primeru začasno podržavijo banke, opozarja pa tudi, da lahko v državah na obrobju v prvih letih po izstopu pride do od 5- do 20-odstotnega padca realnih plač. Da ne bo pomote: ne gre za lahkotno poletno čtivo, temveč za resen priročnik. Na 156 straneh je podrobno razčlenjen vsak korak izstopa, vključno s časovnim zaporedjem, veliko je tudi zgodovinskih primerjav, denimo razpad avstro-ogrske monarhije, Sovjetske zveze in Češkoslovaške. Sicer pa je Evropa v svoji zgodovini poznala več kot osemdeset denarnih unij, od katerih se je večina končala slabo.

Če se z razpadom evroobmočja in vrnitvijo držav k nacionalnim valutam resno ukvarja Bootle, eden izmed najuglednejših britanskih ekonomistov, član skupine modrecev, ki svetuje britanskemu državnemu vrhu, potem je jasno, da to ni več znanstvena fantastika, ampak vse bolj realnost. Na ta črni scenarij se skrivoma pripravljajo banke, podjetja, pa tudi nekatere vlade.

Novo jedro

»Po mojem Nemci zelo resno razmišljajo o možnosti izstopa iz evroobmočja, toda tako, da obdržijo evro,« razmišlja ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Nemci so v projekt evra ogromno investirali in evro jim je tudi zelo koristil, zato ni razloga, da bi se mu odrekli. Vrnitev k marki bi bila precej bolj tvegana poteza, že zaradi visokih transakcijskih stroškov. Za Nemčijo je torej izstop skupaj z evrom daleč najbolj racionalna odločitev.«

Dokaj realen se mu zdi scenarij, po katerem bi pet do šest ekonomsko najbolje stoječih držav obdržalo evro, vse ostale pa bi se vrnile k nacionalnim valutam, a bi še vedno ostale članice EU. »Nastal bi ekskluziven evroklub, novo evropsko jedro. Od tu bi se zgodba začela graditi na novo.« V novem jedru držav z evrom bi bili poleg Nemčije najverjetneje še Avstrija, Nizozemska, Finska in Luksemburg, pogojno pa tudi Belgija in Francija, predvsem zaradi političnih razlogov, saj stanje njunih narodnogospodarskih in javnofinančnih parametrov ni takšno, da bi si zaslužili članstvo v elitnem klubu. Mimogrede: tak scenarij kot enega od možnih razpletov v svojem priročniku predvideva tudi Bootle.

»Po mojem Nemci zelo resno razmišljajo o možnosti izstopa iz evroobmočja, toda tako, da obdržijo evro«, pravi ekonomist Bogomir Kovač.

»Za usodo evroobmočja je zdaj ključno, kaj bo storila Nemčija. Mednarodne bonitetne agencije so začele pritiskati tudi na nemške banke. Če Moody’s objavi, da namerava resneje presojati Deutsche Bank, katere kreditni portfelj je težak toliko kot bruto domači proizvod Nemčije, je to resna sekundarna grožnja, ki postopoma načenja tudi centralni del evroobmočja,« meni Kovač. Res je, da cena uresničitve takega scenarija ne bi bila nizka, a se mu morda ne bo mogoče izogniti. »Evropska denarna unija ne bo vzdržna, dokler se EU ne bo prelevila v Združene države Evrope. Da bi EU postala nekaj podobnega kot ZDA, so ob enotnem trgu in skupni valuti potrebni še bančna unija, fiskalna unija, skupna centralna banka z neomejenimi pooblastili in transferna unija. Toda to so zelo zahtevni koraki, ki terjajo prenos ekonomske suverenosti na nadnacionalno telo. Tega zalogaja pa politične elite in volilna telesa v članicah EU še dolgo, če sploh kdaj, ne bodo sposobne pogoltniti,« meni ekonomist dr. Jože P. Damijan. Zato se mu zdi povsem mogoče, »da bo nekaterim članicam zaradi pritiska nacionalnih volilnih teles prekipelo in se bodo raje odločile za izstop namesto za poglobitev tega, kar imamo zdaj«. Razpad seveda ne bi bil enostaven zalogaj. Povzročil bi ekonomsko, pa tudi politično zmedo. Zato bi ga bilo treba izpeljati razmeroma organizirano.

»Nič ne sme biti prepuščeno naključju. Poleg tega mora biti projekt izdatno podprt z likvidnostnimi sredstvi. Banke morajo dobiti dovolj razpoložljivih sredstev za kreditiranje, kar je predvsem naloga Evropske centralne banke. In tretjič: vsaj v začetni fazi se je treba izogniti pretirani devalvaciji nacionalnih valut, saj bodo sicer ljudje izgubili zaupanje v bančni sistem in s svojimi depoziti množično bežali iz držav, se pravi, da bi zavladal popoln kaos. Projekt je treba politično zrežirati tako, da bo videti, kot da gremo naprej in ne nazaj.« Pri tem pa Kovač dvomi, da bi do dramatičnega preobrata lahko prišlo že letos. »Noben globalni premik se ne bo zgodil pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, pa tudi Nemčija bo potrebovala nov političen obraz za ta korak. Po mojem bo 2012 leto nastavkov, 2013 pa leto realizacije.«

Z glavo v pesku

Slovenija je ena od držav, kjer politični vrh o razpadu evroobmočja sploh ne razmišlja in se nanj tudi ne pripravlja. Na ministrstvu za finance pravijo, da se do hipotetičnih situacij ne opredeljujejo, poudarjajo pa tudi, da so »kapitalski trgi v zadnjem času močno občutljivi in je zato vsako špekuliranje o potencialnih scenarijih glede evra povsem neustrezno«. Prav tako naj se na razpad ne bi pripravljali centralni bankirji. »V svetu guvernerjev Evropske centralne banke o tem nismo nikoli ne razpravljali ne razmišljali,« trdi guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec. Dodaja pa: »Prepričan sem, da je za Slovenijo koristno, da je članica evroobmočja, seveda pod predpostavko, da vodi ustrezno domačo fiskalno in strukturno politiko, ki je v skladu z notranjim in zunanjim makroekonomskim ravnotežjem. S tako politiko bo lahko vedno članica skupine gospodarsko in finančno močnih držav. Verjetno se še spomnite, da so takšne države že pred uvedbo evra imele neformalno denarno unijo, s skoraj fiksnim tečajem glede na nemško marko. Sem so spadale Avstrija in države Beneluksa.« Na vprašanja o razpadu ne želi odgovarjati, češ da so vsi takšni odgovori »samo špekulacije, odvisne od hipotetičnih vprašanj in hipotetičnih predpostavk«.

Ponovna uvedba tolarja bi nas izolirala in večina podjetij bi zašla v resne težave zaradi izgube trgov, pravi ekonomist Borut Bratina.

Je tako slepljenje pametno? »Ne,« pravi ekonomist dr. Borut Bratina. »Izstopa Grčije in posledično celo razpada evroobmočja ni mogoče izključiti in prav gotovo je dolžnost državnih organov, pa tudi podjetij, da analizirajo posledice in tveganja za Slovenijo in njeno gospodarstvo.« Ker gre za problem vseh držav članic EU, se mora vprašanje morebitnega razpada najprej analizirati na ravni unije, nato pa morajo pristojni slovenski organi pripraviti ukrepe, specifične za našo državo. Podobno meni ekonomist dr. Maks Tajnikar: »Slovenska vlada, nekatere banke, prek katerih posredno ali neposredno deluje vlada v Grčiji, in podjetja s posli v Grčiji bi morala že zdavnaj imeti ocene o posledicah izstopa Grčije iz evro-

območja. Vlada bi morala imeti scenarij ob morebitnem razpadu evroobmočja, bojim pa se, da ga skoraj ni mogoče izdelati, ker danes ne vemo niti tega, kako bi bil tak razpad v resnici videti.«

Vrnitev k tolarju

Vrnitev k tolarju bi bila prava mora, meni večina ekonomistov. Pa ne toliko zaradi tehnične izvedbe, bolj zaradi težko predvidljivih posledic. »Vsi izračuni o izstopu posamezne države so na zelo majavih nogah, saj bi vse spremenljivke v takšni situaciji zanihale bistveno bolj, kot si znamo predstavljati,« pravi analitik Primož Cencelj iz KD Skladov.

»Najbrž se sploh ne da ugotoviti, kaj bi se zgodilo z gospodarstvi EU in izvozom v sedanje članice EU. Stvari je sicer mogoče deloma primerjati z razpadom Jugoslavije,« meni ekonomist dr. Jože Mencinger. »Jugoslovanski trg je bil 58 odstotkov zunanjega trga Slovenije. Takrat smo v vladi računali, da nam bo ostal, le da bomo izgubili carinsko zaščito. Vendar je trg z vojno na Hrvaškem praktično čez noč izginil. Večina podjetij ga je hitro nadomestila v Evropi, kjer takrat ni bilo krize. Zdaj gre v EU 70 odstotkov slovenskega izvoza in ta ne bi povsem izginil, toda zmanjšanja ni mogoče nadomestiti tako kot pred 20 leti.«

Ponovna uvedba tolarja bi nas izolirala in večina podjetij bi zašla v resne težave zaradi izgube trgov. Priča pa bi bili tudi selitvi kapitala iz Slovenije v varnejša gospodarstva. »Ohranitev evra in skupnega notranjega trga EU je nedvomno v korist Slovenije, saj tako majhni in izvozno naravnani ekonomiji, kot je naša, prinaša potrebno finančno stabilnost. Prav gotovo se ekonomske in finančne težave lažje rešujejo v sklopu EU, kot če bi jih morala Slovenija reševati sama,« pravi Bratina. Težko je natančno oceniti, za koliko bi se v primeru razpada evroobmočja in vrnitve k tolarju skrčil slovenski BDP, glede na izvozno usmerjenost našega gospodarstva pa Bratina meni, da bi se skrčil najmanj za tretjino, lahko pa tudi več!

Podobno razmišlja Matej Tomažin, član uprave KD Skladov: »Sloveniji se bolj splača ohranitev evroobmočja, saj smo kot majhna ekonomija bolj izpostavljeni zunanjim vplivom. V teh negotovih časih bi pod svojo valuto bistveno dražje plačevali napačne odločitve politike in gospodarstva.« Posledice razpada bi vplivale na vse: gospodarstvo, finančni sektor in prebivalstvo. »Po mojem bi ogromno stroškov nastalo pri menjavi, vpeljavi ’nove’ valute. Zaupanje bi se zamajalo, kar bi se poznalo na selitvi prihrankov iz države. Skratka, razpad bi nas močno udaril po žepu, še zlasti tiste, ki imajo dolgove.« Za koliko bi se zmanjšal BDP, je težko oceniti, »zagotovo pa bi nas razpad pahnil v še globljo recesijo«.

Še neposrednejši je Cencelj: »Za Slovenijo je samo evro smiseln. Za tako majhno gospodarstvo lastna valuta ni racionalna odločitev. Še posebej zaradi izkušnje s tolarjem. Namesto da bi svoja podjetja razvijali in tekmovali z drugim svetom s kakovostjo, je centralna banka z uravnavanjem devizne politike cenila tolar in tako umetno dvigovala konkurenčnost države. To pa na dolgi rok ubija socialno državo.« Razpad evroobmočja in vrnitev k tolarju bi vodila v znižanje realnega standarda, ki je danes po mnenju Cenclja še vedno previsok glede na ustvarjeno. »Na teh temeljih bi se lahko gospodarstvo znova okrepilo, seveda ob predpostavki dobrega vodenja. Za finančni svet pa bi to pomenilo bankrot in nov val dokapitalizacij.« In prebivalstvo? »Prebivalstvu bi zamenjali povprečno plačo iz tisoč evrov v tisoč tolarjev. Pri čemer bi tisoč sit pomenilo 250 starih evrov.« Nič kaj obetavno.

Z uvedbo lastne valute bi dolgove odplačevali še težje kot danes, saj bi tolar z devalvacijo lahko izgubil denimo 20 odstotkov svoje vrednosti. »Če bi bili prihranki enaki kreditom, bi devalvacija povzročila prerazdelitev k tistim, ki imajo prihranke v evrih, in na škodo tistih, ki imajo kredite v evrih. Ker pa so zdaj krediti za 55 odstotkov večji kot depoziti, zadolženi pa smo v tujini, bi devalvacija povečala breme odplačevanja kreditov,« opozarja Mencinger.

»Če bi uvedli tolar, bi ga morali na začetku devalvirati, vendar ni nujno, da veliko. Problem Slovenije namreč ni primanjkljaj pri tekočem delu plačilne bilance, ta znaša približno odstotek BDP-ja, ampak proračunski primanjkljaj, ki znaša šest odstotkov BDP-ja. Tudi če torej drastično devalviramo tolar, bomo še vedno imeli problem proračunskega primanjkljaja,« opozarja David Benedek, član uprave NLB. »V primerjavi z nemško valuto bi bila devalvacija tolarja majhna, pa še ta bi bila bolj posledica tega, da bi se nemška valuta močno okrepila. Bi se pa ta razlika izničila, če bi se devalvacija prenesla v višjo inflacijo.« Devalvacija bi sicer izboljšala položaj slovenskih izvoznikov, vendar samo v primeru, da ne bi prišlo do indeksacije plač, sicer bi bila posledica le višja inflacija. In jasno: če inflacije ne bi znali brzdati, bi padli v spiralo devalvacij in inflacij, iz katere se je zelo težko izkopati.

Odpoved suverenosti

»Za Slovenijo je gotovo najboljši scenarij, da se v primeru razpada priključi Nemčiji in se odreče svoji valuti, saj slednja ne prinaša nobenih prednosti, ampak samo velika tveganja,« meni Bratina. Monetarna suverenost ima svojo ceno. Načeloma je tako, da tisti, ki ima naš dolg, določa tempo, kako bomo dihali. In tu nam monetarna suverenost kaj veliko ne pomaga. Zato bi bilo v primeru razpada evroobmočja »za Slovenijo koristno, da se odreče monetarni suverenosti in da svojo novo valuto veže na valuto, ki bi jo ohranila Nemčija. S tem bi prišli v enak položaj, kot sta danes Kosovo in Črna gora«, pravi Benedek. »Izgubili bi sicer možnost refinanciranja bančnega sistema pri centralni banki in vsaj za nekaj časa bi imeli tudi zelo otežen dostop do zadolževanja države na tujih trgih. A bi bilo glede na majhnost ekonomije in veliko izvozno usmerjenost na Nemčijo to boljše kot pa uvajanje svoje valute.«

Z dežja pod kap?

»Vsem, še zlasti pa Grkom, bi moralo biti jasno, da izstop iz evra in ponovna uvedba lastne valute ne bi pomenila čarobnega ozdravljenja gospodarskih in javnofinančnih težav,« je realen ekonomist dr. Marko Košak. Uvedba nacionalne valute in njena takojšnja devalvacija bi morda prinesli kratkotrajno olajšanje, a hkrati tudi kruto soočenje z vsemi ključnimi gospodarskimi in javnofinančnimi problemi, ki jih je mogoče rešiti samo z dosledno izvedenimi strukturnimi in javnofinančnimi reformami. »Čeprav se nekateri aktualni varčevalni ukrepi v članicah evroobmočja na t. i. evro periferiji morda zdijo radikalni, je v večini primerov to še vedno bolje in ceneje kot pa ponovna uvedba nacionalnih valut z vsemi spremljajočimi posledicami. To velja tudi za Slovenijo, pa čeprav primerjave s problematičnimi ekonomijami evroperiferije praviloma še nimajo podlage. Za majhne ekonomije, kot je slovenska, članstvo v enotnem valutnem območju še toliko bolj pomeni ogromno prednost, ki jo je smiselno ohranjati, dokler je to le mogoče.«

Razpad evroobmočja bi nas močno udaril po žepu, še zlasti tiste, ki imajo dolgove, opozarja analitik Matej Tomažin.

Vsi skupaj bi se morali zavedati, da evra ni mogoče rešiti le z javnofinančnimi ukrepi in strukturnimi prilagajanji v državah na evroperiferiji, temveč tudi z nekaterimi prilagoditvami v članicah evrojedra, zlasti v Nemčiji, pa tudi v drugih najboljše stoječih ekonomijah. Ena takšnih prilagoditev je lahko tudi rast plač in cen v ekonomijah, kot je nemška, kar je vsebinsko ekvivalentno pozitivnemu učinku devalvacije, ki bi jo izvedli v manj konkurenčnih članicah periferije, če bi te ponovno privzele svoje nacionalne valute. »Seveda pa takšno prilagajanje z obeh strani ne omogoča hitrega zmanjšanja velikega bremena zunanje zadolžitve,« opozarja Košak.

Razlog za krizo evra je v različni rasti produktivnosti in učinkovitosti v članicah evroobmočja. Zato je rešitev, tako Tajnikar, lahko le v tem, da »te razlike ne nastajajo več, kar je iluzorno, da znotraj evra uvedemo močne dohodkovne transferje, ki ohranjajo kupno moč manj učinkovitih držav, ali pa da vsakih nekaj let razpustimo evroobmočje, uvedemo znova nacionalne valute ter nove menjalne tečaje med restavriranimi nacionalnimi valutami, ki bi izražale razlike v učinkovitosti držav, in potem znova uvedemo evro. Zadnje se sliši vsaj malo smešno, kajne?«