Tujec v lastni cerkvi

Ko je informacija o začasnem izgonu nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana prišla v javnost, objavil jo je njegov sorodnik Vlado Bizant, lazarist, župnik v Šentjakobu ob Savi, so bili večinski odzivi sovražni do Vatikana. Kar je logično, nihče, niti „domača cerkev“, niti nuncij, niti izgnani nadškof, niso prepričljivo pojasnili, zakaj se mora Uran (začasno) umakniti v tujino. Je kriv, ker je Vatikanu prikrival starševstvo, je kriv, ker se je sprl z Antonom Stresom, ali je njegova pot v tujino posledica drugih prekrškov?

Osupla vprašanja o tem, ali lahko Vatikan „izžene“ slovenskega državljana, so brez osnove. Lahko ga, če kaznovani kazen sprejme. Uran je podrejen papežu, podobno, kot je slovenski delavec podrejen kakšni multinacionalki. Ta mu lahko ukaže, da mora v tujino, in če zaposleni ukaza ne sprejme, pač izgubi službo. Cerkev je recimo nekoč v odročne župnije prestavljala napredne duhovnike, podobno dela tudi danes. Če torej Uran ne bi želel sprejeti diktata iz Vatikana, bi lahko zapustil duhovniški stan in se kot laik zatekel v osebno duhovnost. Tega ni storil, odhaja, kakor pravi sam, da zaradi njega ne bi nastal razdor v cerkvi. Odločitev kongregacije sprejema v duhu škofovskega gesla: „Da, oče!“

Cerkev je zaprta in hierarhična institucija, a hkrati polna intrig in medsebojnih prerivanj. To dokazuje nedavni pogrom papeževih sodelavcev, ki naj bi bili krivi za odtekanje dokumentov italijanskim medijem. Tudi v Sloveniji vsi pripadniki cerkve niso zvesti sledilci ukazov iz Vatikana. Ivan Štuhec je v enem izmed svojih člankov za finančni zlom mariborske nadškofije posredno okrivil tudi nuncija. „In ko se danes pribija upokojenega nadškofa na medijski križ, se vidi zgolj gospodarski polom, ne pa tudi popolne lojalnosti rimskemu škofu in njegovim odposlancem v Sloveniji,“ je zapisal Štuhec.

Izgon Urana cerkvi v Sloveniji ne koristi. Ljudski nadškof je priljubljen, vernike pa bi gotovo manj pretreslo spoznanje, da naj bi imel otroke, kot pa bi domnevna kršitev celibata pretresla Vatikan. S prikritim starševstvom svojih duhovnikov se cerkev velikokrat spopada in ta „moralni prekršek“ je manjši, kot so pedofilski škandali in finančne malverzacije.

A cerkev je dvolična. Vedno je bila. Franca Rodeta, Uranovega predhodnika, ki je kot metropolit v Sloveniji deloval izrazito politično in ob tem žalil vse, ki niso sledili njegovemu nauku, je papež za nagrado povišal v kardinala in mu dodelil vodenje kongregacije. Urana, ki je v Sloveniji cerkev poskušal približati evangeliju, predvsem pa jo je pomiril, so najprej odstavili, mu zaukazali javni molk, potem pa so ga poslali v tujino.

Morda je cerkev z izgonom Urana iz Slovenije, po nekaterih informacijah naj bi šel v Trst, in nekdanjega nadškofa Franca Krambergerja v Dom sv. Lenarta v Slovenskih goricah res začela pot očiščenja in pokore. Da pa bi pot v Canosso cerkev resnično očistilo vseh grehov, bi jih morali najprej javno priznati. Povedati, kdo je neposredno odgovoren za finančni zlom, kako bo cerkev povrnila izgubljena sredstva, kakšna je bila vloga Vatikana, kakšno vlogo so imeli slovenski škofje. Domnevni moralni prekrški Alojza Urana, ki naj bi vznemirjali javnost, so bistveno manjši kot pa molk in sprenevedanje ob finančnem zlomu mariborske nadškofije.