Ograjeno znanje

Prost dostop do obstoječega znanja je ključni pogoj za učinkovito nastajanje novih spoznanj in razvoj družbe. Znanje ni redka dobrina, a je kljub temu ena najbolj varovanih. Kdor želi imeti dostop do najnovejših znanstvenih spoznanj, mora namreč seči globoko v žep. V sklopu sistema Piano lahko bralec za 50 evrov vse leto dostopa do člankov desetih slovenskih medijev, kdor želi prebrati en sam članek v lasti katerega od velikih znanstvenih založnikov, pa bo zanj odštel nekaj deset evrov. Zadeva je toliko bolj perverzna, ker časniki svoje novinarje plačujejo, znanstveni založniki pa članke od znanstvenikov dobijo brezplačno. In ti znanstveniki so večinoma financirani z javnim denarjem. Davkoplačevalci torej financirajo znanstvenike, ki svoje ugotovitve brezplačno posredujejo založnikom, ti pa nato javnim knjižnicam zaračunavajo visoke zneske za dostop do teh člankov in žanjejo prav tako visoke dobičke.

Zdi se, da je v svetu končno dozorelo spoznanje, da tak model dostopa do znanja ni več vzdržen. Ne samo zaradi dvojnega zaračunavanja brezplačno pridobljenih vsebin, temveč tudi zaradi vse večjih ovir, ki jih tak model predstavlja učinkovitemu raziskovanju. Znanstveniki na leto objavijo približno milijon in pol novih znanstvenih člankov. In vsem objavam je nemogoče slediti, kar lahko posledično pomeni podvajanje raziskav in zmanjševanje potenciala interdisciplinarnosti, saj znanstveniki niti objavam na svojem področju ne zmorejo slediti. Da bi se temu izognili, se vse bolj uveljavlja avtomatsko iskanje po besedilih znanstvenih člankov, a za učinkovitost te metode morajo biti članki zbrani v prosto dostopnih bazah podatkov.

Pomembno potezo na poti k učinkovitejšemu in pravičnejšemu sistemu dostopa do znanstvenih objav je potegnila Velika Britanija. Tamkajšnja vlada je sporočila, da bo od aprila prihodnje leto zahtevala neomejen prost dostop do raziskav, ki jih financirajo z davkoplačevalskim denarjem. Že naslednji dan je sledilo oznanilo Evropske komisije, da namerava do leta 2016 zagotoviti prost dostop do vsaj 60 odstotkov raziskav, financiranih z evropskim denarjem.

Slovenija, kot so nam povedali na ministrstvu za izobraževanje, na tem področju ne počiva. Od leta 2010 poteka projekt oblikovanja strokovnih podlag za vzpostavitev sistema prostega dostopa do javno financiranih raziskav, do leta 2014 pa naj bi pripravili akcijski načrt za uresničitev prostega dostopa. Vsaj nekaj se premika, čeprav glede na klavrno usodo večine nacionalnih akcijskih načrtov ne moremo biti optimistični. Že danes sicer založniki publikacij, sofinanciranih z javnim denarjem, elektronske izvode oddajajo v NUK, vedno več pa jih tudi dovoljuje objavo na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije.