Tretja možnost

Zakon o uravnoteženju javnih financ so spomladi sprejemali zelo na hitro, sredi pogajanj s sindikati, na nočnih sejah, s stotinami amandmajev, brez pravih izračunov in slike o tem, kaj zakon prinaša. Eno od »skritih« določil je bilo zmanjševanje pokojnin 26.000 upokojencem, o katerem je med sprejemanjem zakona in po njem bilo veliko govora. Seveda samo do konca junija, ko so »izbrani« upokojenci dobili obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, da se jim bo zmanjšala pokojnina. Kako nedomišljena in rokohitrska je bila odločitev, priznava tudi vlada. Minister Andrej Vizjak je recimo napovedal »določene popravke«, a spet ne za vse upokojence, ampak samo za izbrano kategorijo, za vojne veterane v vojni za Slovenijo.

Da bo vlada v resnici priznala svojo napako in preklicala »malo pokojninsko reformo«, ki ji je največja vladna stranka še pred letom dni nasprotovala, bi bilo iluzorno pričakovati. Ravno zaradi omejevanja samovolje oblasti v demokraciji obstajajo mehanizmi nadzora, ki omejujejo moč vlade in politike. Takšna naj bi bila vloga ustavnega sodišča. In ta jo lahko, kljub praksi izogibanja odgovornosti in nekaterim »škandaloznim odločitvam«, v primeru ustavno spornega znižanja pokojnin še vedno opravi. Zakaj in kako torej?

Brez pravnega interesa

Ustavno sodišče je doslej že dvakrat presojalo ustavnost vladnega varčevanja na področju pokojnin. Najprej je zavrglo zahtevo več sindikatov, saj naj zakon ne bi ogrožal pravic delavcev (ogroža pa pravice upokojencev), Sindikata upokojencev Slovenije pa sodišče ni štelo za reprezentativnega. V drugo je ustavno sodišče zavrglo pritožbo upokojenca Gojka Varde, saj po mnenju sodišča ni imel pravnega interesa za oceno ustavnosti. V soglasni argumentaciji so sodniki naredili zanimiv sklep. Sporni zakon po njihovem mnenju ne učinkuje neposredno, ker višino pokojnine določa pristojni organ, torej pokojninski zavod, ne pa zakon sam. Ustavno pritožbo pa je mogoče vložiti samo na upravno odločitev pokojninskega zavoda, a šele takrat, ko so izčrpana vsa druga pravna sredstva. Upokojenec iz Maribora torej na prvi pogled s svojo pobudo ni uspel, a ustavno sodišče je pokojninskemu zavodu vseeno naložilo, da mora namesto obvestil vsem upokojencem poslati upravne odločbe o znižanju pokojnin, z uvodom, nazivom, izrekom, obrazložitvijo, poukom o pravnem sredstvu, podpisom … Tako bodo morali na zavodu v naslednjih mesecih pripraviti odločbe, jih poslati vsem prizadetim upokojencem in ti se bodo potem lahko obrnili na sodišča. Na samem koncu tudi na ustavno sodišče. Če bodo to seveda želeli in če bo to sploh potrebno.

»Nenehno govorimo o tem, kako je sodne postopke treba pospešiti, potem pa ustavno sodišče samo res ne bi smelo ustvarjati situacije, kjer se mora vsak posameznik pri enakih kršitvah boriti za svoje pravice.« – Dr. Lojze Ude

Sklep ustavnega sodišča lahko razumemo na dva načina. Naprej kot izogibanje odgovornosti. »Gre za nekaj let staro stališče, ko pravnega interesa ne priznavajo posamezniku, dokler ta ne izpelje celotnega postopka za izpodbijanje zakona,« pojasnjuje nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude. »Takšno odločitev sem pričakoval, četudi lahko sproži absurdno situacijo, da bo 26.000 posameznikov samo vlagalo pritožbe in začelo postopke na sodiščih. Nenehno govorimo o tem, kako je sodne postopke treba pospešiti, potem pa ustavno sodišče samo res ne bi smelo ustvarjati situacije, kjer se mora vsak posameznik pri enakih kršitvah boriti za svoje pravice.« Sodniki bi se torej lahko postavili na stališče, da ima zakon neposreden učinek, vendar se pač niso. Matevž Krivic, tudi nekdanji ustavni sodnik, je bil v intervjuju za Objektiv še bolj oster. »Pobud se znebi z zame popolnoma nesprejemljivim argumentom, da morajo pobudniki najprej izčrpati redno pravno pot pred sodišči. To lahko traja nekaj let. Šele nato lahko naslovijo svojo pritožbo na ustavno sodišče in šele tedaj bo presojalo tudi, ali je zakon, na podlagi katerega se jim je zgodila krivica, v skladu z ustavo. Ta drža ustavnega sodišča je naravnost absurdna.«

Drugi vidik te odločitve o pobudi mariborskega upokojenca, in tukaj je ustavno sodišče delovalo bolj modro, pa je zahteva po izdajanju odločb. Z njo je ustavno sodišče vladi in zavodu povedalo, da ne moreta samovoljno, brez upravnega obvestila, zmanjševati že pridobljene pravice. Rokohitrstvo vlade in zavoda, ki se je želel ogniti upravnim postopkom, pa je ustvarilo še eno pravno vprašanje. Če izdana obvestila o znižanju pokojnin nimajo značilnosti upravnega akta, če jih ni, kakor pravi ustavno sodišče, možno »šteti za konkretni, posamični akt, ki se nanaša na določen primer s ciljem, da povzroči neposredni učinek v pravicah in obveznostih posameznika«, potem ta obvestila ne morejo imeti pravnega učinka. Konkretno to pomeni, da bi moral zavod 26.000 upokojencem za čas, dokler ne bodo izdane odločbe, vrniti nezakonito odvzete pokojnine. »Odtegljaje po zakonu bi morali zamakniti za mesec ali dva. Zelo preprosto,« pravi Igor Kaučič s pravne fakultete. Neizdane odločbe pač ne morejo veljati »za nazaj«. Zavod za zdaj prehitro znižanih pokojnin ne namerava vračati.

Poskus varuhinje

Vsebinski presoji ustavnosti zakona o uravnoteževanju javnih financ pa se bo ustavno sodišče težko ognilo pri že tretji zahtevi po oceni ustavnosti, ki jo je na ustavno sodišče poslala varuhinja človekovih pravic. Ta ne potrebuje neposrednega pravnega interesa, ampak lahko presojo sproži, če misli, da predpis ali splošni akt »nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine«. Varuhinja je tako zapisala, da gre pri sprejemanju zakona za legitimne cilje države, ki želi varčevati v razmerah ekonomske krize, da pa je to varčevanje uveljavljeno tako, »da je boleče, diskriminatorno in nesorazmerno poseglo v človekovo dostojanstvo prizadetih, jim naložilo nesorazmerno breme pri reševanju ekonomske krize, resno poslabšalo njihov ekonomski položaj in kršilo vrsto človekovih pravic, določenih v ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter drugih mednarodnih pogodbah«.

Šestintridesetstranska zahteva po oceni ustavnosti ne vsebuje samo pravne argumentacije, pač pa je v njej tudi nekaj delov, ki bi jih lahko razumeli kot obsodbo političnega delovanja aktualne vlade. Tako jasna stališča za sicer zadržano varuhinjo niso običajna. Varuhinja piše tudi o prikritih ciljih zakona, ki niso varčevalne narave. »Šlo je za zmanjšanje pravic določenim skupinam upokojencev.« Za diskriminacijo po politični pripadnosti. »Resnični prikriti namen 143. člena je drugačen (prevrednotenje NOB, njenega prispevka k razvoju Slovenije in znižanje pokojnin veteranom NOB) kot deklarirani (varčevanje). Ta resnični namen pa ni legitimen, ker posega v človekove pravice, ne da bi bilo to nujno zaradi varovanja pravic drugih.« O legitimnosti ciljev, ki posegajo v človekove pravice, je ustavno sodišče enkrat že odločalo. Leta 2004 je ugotovilo, da cilj pobudnikov, ki so zahtevali referendum o gradnji ljubljanske džamije, ni vprašljiva umestitev verskega objekta v prostor, pač želja po preprečitvi gradnje džamije.

Morda je torej varčevanje nujno, še pravi varuhinja, a nepravično in nesorazmerno je, da mora breme znižanja, »ki predstavlja manj kot en odstotek vrednosti vseh pokojnin, nositi manj kot pet odstotkov upokojencev, ki se jim občutno znižujejo pokojnine«. Prihranek pri izdatkih iz javne blagajne bi bilo možno doseči drugače, tako da ne bi bile prizadete zgolj izbrane skupine upokojencev. Ustavno sodišče o političnih razlogih vlade seveda ne bo odločalo, sprejeti pa bo moralo stališče do domnevno neustavnega diskriminatornega posega le v določene pokojnine določene skupine upokojencev.

»Resnični prikriti namen 143. člena je drugačen (prevrednotenje NOB, njenega prispevka k razvoju Slovenije in znižanje pokojnin veteranom NOB) kot deklarirani (varčevanje).« – Dr. Zdenka Čebašek Travnik

Ustavno sodišče ima torej pred seboj težko nalogo; četudi bi zakon razglasilo za neustaven, to avtomatsko ne pomeni, da se bodo pokojnine zvišale ali da bo moral zavod vrniti na domnevno neustaven način odvzete pokojnine. Ustavno sodišče lahko določi način izvršitve svoje odločbe, lahko vladi določi prehodni rok, v katerem mora pripraviti alternativno zakonsko odločitev, lahko naredi kaj drugega. V vsakem primeru pa bi moralo v tretje zakon o uravnoteženju javnih financ presojati z vsebinskega vidika. Težko je namreč verjeti, da se bo ustavno sodišče vprašanju, ki se neposredno dotika življenjskih usod 26.000 posameznikov, znova po pilatovsko ognilo.

A pravi greh vendarle ni pri ustavnih sodnikih. Je v politiki, ki, kot pravi vodja evropskih socialistov Hans Swoboda, »zlorablja nujne zakonodajne postopke«, je v politikih, ki hitijo s sprejemanjem odločitev, kar povzroča sodne spore in zakonske popravke. In v politiki, ki s spremembo ustave ne želi razbremeniti ustavnega sodišča, ta pa se, zasuto s pravno bagatelo, brani z nevsebinskim in omejenim formalističnim odločanjem.