Janšev kretničar

»Manj je človek sposoben, bolj bo zainteresiran za vstop v svet trgovanja z uslugami. Počasi bomo tako vse izstopajoče funkcije napolnili s kilavimi, a zvestimi,« v kolumni o škodljivem poveličevanju amaterizma piše Miha Mazzini. Še svež dokaz te akutne, značilno slovenske bolezni je imenovanje Petra Ješovnika za v. d. člana uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb. Na to funkcijo je bil imenovan namesto krivdno razrešenega Marka Goloba, človeka, ki pravi, da je agencija »motnja v okolju, kjer se prevzemanje nadzora nad državnimi družbami in posledično plenjenje razumeta kot samoumevna pravica vladajoče koalicije«.

Predsedniku vlade Janezu Janši se kadrovski prevzem AUKN sicer ni izšel povsem po načrtu, saj je državni zbor po zaslugi samosvojih in premalo lojalnih koalicijskih poslancev zavrnil imenovanje Vitoslava Türka za vršilca dolžnosti predsednika uprave. Menda predvsem zato, ker niso želeli, da oba nova člana vodstva AUKN prideta iz vrst SDS. Upravo bo tako še naprej vodila Dagmar Komar, čeprav je že pred tedni dala odstopno izjavo, družbo pa ji bo delal Ješovnik.

»Ta kadrovska poteza vlade še dodatno dokazuje, da Janševa vlada skrbno neguje komunistično kontinuiteto pri imenovanjih nesposobnih kadrov na najbolj odgovorna mesta,« Ješovnikovo imenovanje komentira ekonomist dr. Jože P. Damijan. V komunizmu je veljalo načelo rotacije najbolj zvestih kadrov med različnimi funkcijami, in to ne glede na njihove sposobnosti. »Ko je določen zvesti aparatčik zafural eno pozicijo, je bil v naslednjem krogu imenovan na še višjo funkcijo (…) Vzpon aparatčikov na hierarhični lestvici je bil običajno v obratnem sorazmerju s sposobnostjo ali v sorazmerju z zvestobo partiji ter gorečnostjo dokazovanja pripadnosti.« Ješovnik je neizpodbiten dokaz, da načelo rotacije še vedno živi, kajti »na hierarhični lestvici pozicij, ki jih zasedajo aparatčiki SDS, se vzpenja v obratnem sorazmerju s sposobnostmi«, pravi Damijan. Od uradnika na GZS je Ješovnik v prejšnjem mandatu Janševe vlade postal podpredsednik nadzornega sveta največje slovenske banke NLB, »pa čeprav je bil do tedaj najbolj kompleksen opravek, ki ga je imel opraviti z banko, občasen stik z bankomatom«. Ali kot je tovrstna kadrovanja v svoji kolumni ponazoril Mazzini: »Mar te nisem oni dan videl s kalkulatorjem v roki, boš član nadzornega sveta banke?«

Naj spomnimo, da je bil Ješovnik nadzornik NLB v letih 2005–2007, ko je ta banka podelila največ slabih in tajkunskih kreditov oz. kreditov na lepe oči. Ješovnikova vloga je bila gledati stran, pravi Damijan. In ni bil edini. Pomagala sta mu tedanji predsednik nadzornega sveta NLB Igor Marinšek in Katja Božič, tedanja direktorica direktorata za finančni sistem na ministrstvu za finance. »Danes je NLB le še fasada, ki pod seboj skriva gromozansko luknjo slabih kreditov, ki so jo pomagali izkopati Ješovnik, Marinšek in Božičeva,« pravi Damijan. Mimogrede: Janša je v predvolilnem intervjuju za Finance obljubil, da bo ob vrnitvi na oblast zahteval odškodninsko in kazensko odgovornost za vse slabe naložbe bank v večinski državni lasti. Očitno pa ni mislil resno, saj je vlada za nadzornika banke NKBM predlagala prav Marinška, torej človeka, ki je bil nadzornik NLB v času, ko si je ta banka nabrala glavnino slabih terjatev.

Absurdno je, da bo Peter Ješovnik reševal prav tiste sporne posle NLB, ki jih je nekaj let prej sam omogočal kot podpredsednik nadzornega sveta te banke.

Vrnimo se k Ješovniku. Po novem bo upravljal približno enajst milijard neposrednega ali posrednega premoženja države, čeprav korporativnega upravljanja ali upravljanja s kapitalskimi naložbami prej ni videl od blizu. Nikoli namreč ni bil zaposlen v kakšni družbi za upravljanje, finančnem skladu ali investicijski družbi ali jih celo vodil. Še bolj absurdno pa je, da bo potem, ko se bo AUKN preoblikovala v Slovenski državni holding, na katerega se bodo prenesle slabe terjatve bank, reševal prav tiste sporne posle NLB, ki jih je nekaj let prej sam omogočal kot nadzornik te banke. In ko smo že pri absurdih: vlada se s kadrovskimi rošadami na AUKN ukvarja zato, da bi zagotovila neodvisnost agencije. In to naj bi dosegla tako, da v upravo namesti preverjen kader? Obenem pa agencija še danes nima strategije upravljanja, torej načrta, katero podjetje v večinski ali pretežni lasti države se bo prodalo in katero ne, kaj se bo ohranilo v državni lasti in kaj privatiziralo, pa čeprav bi po zakonu to strategijo morala imeti najkasneje konec lanskega leta.

Kdo je Ješovnik?

Kratek skok v zgodovino razkrije, da je Ješovnik diplomiral iz mednarodnih odnosov na ljubljanski fakulteti za družbene vede, magistriral pa iz mednarodne ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti. Bil je zaposlen na Gospodarski zbornici Slovenije kot vodja oddelka za evropske zadeve, pa v službi vlade za razvoj in evropske zadeve, kjer je bil nekaj časa namestnik direktorja, delal pa je tudi kot asistent in višji predavatelj za trženje in makroekonomsko okolje na koprski fakulteti za management in bil član nadzornega sveta Gorenja. Očitno so Ješovnikove kvalifikacije za opravljanje najodgovornejših funkcij v državi izvrstne, saj je sedel tudi v vladni komisiji za nadzor Sove, prva Janševa vlada pa ga je imenovala v svet za visoko šolstvo in v vladni strateški svet, nato pa maja 2007 za v. d. direktorja in novembra 2007 za direktorja Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije.

Pravi človek na pravem mestu? Niti ne. »Predvsem je veliko potoval, če le mogoče, po eksotičnih deželah, ter veliko zaposloval mimo kriterijev in ne glede na potrebe agencije. Tudi do zakona o javnih naročilih je imel kot direktor nekoliko domač odnos«, pravi Damijan.

Po zamenjavi vlade ga je doletela izredna revizija ministrstva za gospodarstvo, ki je pokazala »kršitve zakonodaje o javnih naročilih, negospodarno trošenje proračunskih sredstev, vprašljivo zaposlovanje in dvigovanje plač«. Prav ugotovljene nepravilnosti naj bi bile razlog za Ješovnikov predčasni odhod s položaja direktorja Japtija. Resda ni šlo za razrešitev, temveč za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vendar ne gre prezreti, da je do dogovora prišlo istega dne, ko je svet Japtija poslovodstvu agencije naložil, da »preuči ugotovitve izredne revizije ter v roku tridesetih dni pripravi ukrepe za odpravo nepravilnosti skupaj z roki za odpravo in nosilci aktivnosti«. Verjetno je odveč dodati, da se Ješovniku ni zgodilo nič. Vrnil se je na nekdanje delovno mesto v službo vlade za evropske zadeve, kjer se je »preklopil v stanje hibernacije in ob kofetkanju počakal, da Pahorjevi vladi mine čas in da se njegov Vodja spet vrne na oblast«, komentira Damijan.

Nekajletno čakanje se mu je obrestovalo. Prišel je v upravo AUKN. Ker je očitno, da Ješovnik za upravljanje državnega premoženja ni ustrezno usposobljen, se zastavlja vprašanje, kaj točno naj bi na AUKN počel. Po mnenju Damijana je odgovor jasen: »Njegova naloga ne bo upravljanje kapitalskih naložb, ampak preusmerjanje direktiv in dopisov, torej sprejem, žigosanje, podpisovanje in pošiljanje naprej, iz višjega centra moči upravam in nadzornim svetom podrejenih gospodarskih družb, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti.« Ne dvomi, da bo Ješovnik to delo opravil odlično. »Nikakor ni premalo kompetenten za to funkcijo, preveč pa tudi ne. Ješovnik je naravnost izvrstna izbira za preusmerjevalca depeš iz vladnega kabineta. Na železnicah takšnim kadrom pravijo kretničarji.«

Janševa vlada skrbno neguje komunistično kontinuiteto pri imenovanjih nesposobnih kadrov na najbolj odgovorna mesta, pravi ekonomist dr. Jože P. Damijan.

Precej verjetna se zdi Damijanova špekulacija, da bo Ješovnik za opravljanje nalog kretničarja prej ali slej nagrajen z mestom predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga. Ta holding naj bi nastal s preoblikovanjem paradržavnega sklada SOD, ki bi mu pripojili paradržavna KAD in DSU, AUKN pa bi ukinili oz. bi njene naloge prevzel državni holding. Vprašanje je seveda, ali je koncentracije vseh naložb pri enem upravljavcu res pametna. Ekonomist dr. Jože Mencinger pravi, da je vse skupaj »neumna histerija«, ki je ne razume. »Jasno pa mi je, da hočejo mimo AUKN zamenjati direktorje v državnih podjetjih, in to je cilj vsega.«

Če bi si vlada iskreno želela, da bi bila od superholdinga kakšna korist, da torej ne bi bil samo še eno lovišče za politično kadrovanje in korupcijo, bi mu morala zagotoviti popolno avtonomnost in neodvisnost, hkrati pa mu določiti jasne cilje. »Če upravljanja premoženja ne bo mogoče prenesti na neko zunanjo institucijo, ampak se bo dopustilo, da ga bodo upravljali politično nastavljeni kadri, bo zadeva že od začetka mrtva. Zunanjemu upravljavcu je treba dati možnost, da na podlagi jasnih ciljev optimizira portfelj, če je treba, tudi tako, da podjetja po lastni presoji proda. Ne sme se dopustiti, da o prodaji državnega premoženja odloča vsakokratna vladajoča politika,« opozarja Damijan.