Roberto Cosolini: »Trst mora preseči provincializem«

Italijanska levica je v bližnji preteklosti že pokazala, da je sposobna delati napake in se nato iz njih nič ne naučiti.

Trst je bil v času avstro-ogrskega cesarstva eno najpomembnejših evropskih središč. Zaradi geografske lege pristanišča so prek njega potekale glavne trgovske izmenjave med Srednjo Evropo in Sredozemljem ter med Srednjim vzhodom in Evropo. V tistem obdobju je Trst doživel velik razcvet in postal večkulturno mesto, kar še danes potrjujejo tamkajšnje različne verske (katoliške, židovske, grške in srbske pravoslavne) ter jezikovne skupnosti, med katerimi je za italijansko najštevilnejša slovenska.

Po drugi svetovni vojni se je vse spremenilo. Trst ni imel več povezovalne vloge med Vzhodom in Zahodom, znašel se je na obrobju, njegovo pristanišče pa na meji med ločenima svetovoma. Za Trst se je tedaj začelo obdobje počasnega, a vztrajnega zatona. Večjezičnost je postala še zlasti zaradi slovenske prisotnosti razlog za konflikte in nasprotovanja.

Marsikdo je v neodvisnosti Slovenije in njenem vstopu v Evropsko unijo videl odlično priložnost za ponoven razcvet Trsta. Toda novi geopolitični okvir do danes ni prinesel zaželenih sprememb. Tržaško pristanišče je izgubilo še dodaten delež tovornega prometa, njegovo poslovanje je občutilo konkurenco bližnjega koprskega pristanišča.

Prav zato so mnogi upali, da se bo z izvolitvijo Roberta Cosolinija za župana v mestu zgodil pomemben zasuk. Cosolini je predstavnik mestne levice, ki je tradicionalno bolj občutljiva za vprašanja, ki zadevajo slovensko manjšino. Že med volilno kampanjo je med prednostne naloge uvrstil tudi vzpostavitev sodelovanja med pristaniščema v Trstu in Kopru, kar bi omogočilo skupni razvoj na tem območju. Po nekaj več kot enem letu županovanja (izvoljen je bil v drugem krogu 29. in 30. maja 2011) smo Cosolinija vprašali, kako udejanja svoj načrt za Trst. Srečanje s tržaškim županom, vidnim predstavnikom Demokratske stranke, pa je bilo tudi priložnost za oceno političnega dogajanja v Evropski uniji in vloge italijanske levice v obdobju negotovosti, ki jo zaznamujeta konec Berlusconijeve vladavine in visok javni dolg; ta kot Damoklejev meč visi nad Italijo.

Vaš načrt za razvoj tržaškega pristanišča predvideva tudi tesnejše sodelovanje s koprskim, a kot kaže, vlada v Ljubljani tega ne podpira. V Sloveniji namreč trdijo, da integracija med pristaniščema ne bi koristila nikomur. Kako vi gledate na to?

Sam se še vedno zavzemam za to, da bi pristanišči v Trstu in Kopru sodelovali in da bi prišlo do medpristaniškega usklajevanja. Povedal vam bom, zakaj. Poglejte, pri nas se sploh ne zavedamo, da se severnoevropska pristanišča pravzaprav bojijo konkurence severnojadranskih, ki lahko pritegnejo pomembne prometne tokove z Daljnega vzhoda prek Sueškega prekopa. Pot do severnoevropskih pristanišč je namreč daljša, poleg dodatnih dni prevoza pa je treba upoštevati tudi vedno višje cene goriva, tako da skupni stroški ves čas naraščajo. Če bi se severnojadranska pristanišča povezala in se na tržišču pojavila kot integrirana platforma, bi lahko predstavila kompetitivno ponudbo in konkurirala severnoevropskim pristaniščem. Pristanišča z manjšo zmogljivostjo, ki sama lahko pretovarjajo na primer 700 tisoč kontejnerjev, pa ne morejo biti konkurenčna, to lahko postanejo samo z integrirano platformo. Če pa bodo še naprej tekmovala med sabo, jim to ne bo uspelo.

Odklonilnemu stališču do vašega predloga s strani Ljubljane je treba dodati tudi pomanjkanje ustreznih železniških povezav. Zaželenih prog namreč še vedno niso zgradili. Nasprotno, prav pred kratkim so odprli novo povezavo Koper–Padova, ki je odrezala Trst.

Spoštujem mnenje italijanske in slovenske vlade, toda ker sam tukaj živim, ostajam pri svojem prepričanju. Medsebojna konkurenca šibi ene in druge, še zlasti zdaj, ko si posamezne države ne morejo privoščiti večjih investicij. Glede povezave med Koprom in Padovo pa nimam kaj povedati. Prav je, da se koprsko pristanišče poveže z operaterji, za katere misli, da so zanj najbolj primerni. Enako sem pred mesecem dni dal pobudo za srečanje med predsednikom Slovenskih železnic in predsednico Tržaške pristaniške oblasti Marino Monassi. Delujemo na prostem tržišču, zato se nihče ne sme čuditi ali zgražati, če italijanske železnice sodelujejo s Koprom, slovenske pa s Trstom.

Sam bi raje videl, da bi namesto davkov, za katere se je odločil Monti in so prizadeli manj premožne, uvedli progresivne davke na premoženje.

Na račun sodelovanja med Trstom in Koprom so pred kratkim prišle v javnost kritike župana Kopra Borisa Popoviča, ki je izjavil, da se z vašim prihodom na oblast ni nič spremenilo in da se Trst ne razvija. Kako odgovarjate na te trditve?

Kolega Popovič ima svojevrsten slog in je veliko bolj ekstrovertiran od mene; sam sem bolj zadržan. Njegove besede jemljem kot nekakšno širokoustenje. Župan Popovič mi namreč sedem mesecev po mojem prevzemu oblasti očita, da nisem izvedel obljubljenih del. Mislim, da tudi njemu v sedmih mesecih ni uspelo zgraditi pristajališč, cestnih povezav ali trgov. Verjamem pa, da bova tudi s Popovičem lahko sodelovala, ko se bova osebno spoznala. Doslej sem namreč spoznal le ljubljanskega župana Zorana Jankovića, s katerim že dobro sodelujem.

Imate z njim boljše odnose?

Moji odnosi z njim so odlični! S Popovičem pa se enostavno še nisva spoznala. On je kritiziral počasnost, s katero se stvari premikajo v Italiji in v Trstu. To je bilo mogoče v preteklosti res, kljub temu pa se mi zdijo njegove ocene prenagljene, a to je pač njegov slog.

Glede uplinjevalnika oziroma plinskega terminala, ki bi ga morali zgraditi v Žavljah, pa sta s Popovičem istega mnenja, kajne?

Tako je. In povem vam še več. Energetske teme bi morale biti v Severnem Jadranu predmet pogovorov pri skupnih omizjih med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Sicer tvegamo, da bomo imeli tri različne uplinjevalnike v razdalji nekaj kilometrov. Plinskemu terminalu v Žavljah, ki ga hoče zgraditi španska družba Gas Natural, pa »laično« nasprotujem, ker nam družba ni dala nobenih zagotovil, da njegova gradnja ne bo imela negativnih posledic za zdravje občanov. Glede tega sva s Popovičem bolj v sozvočju, kot je bil z mojim predhodnikom Robertom Dipiazzo.

V zvezi z uplinjevalnikom se vam je postavil po robu predsednik Dežele Furlanije - Julijske krajine Renzo Tondo.

Deželni glavar Tondo se res zavzema za plinski terminal, toda niti deželni uradi niso prejeli potrebnih zagotovil družbe Gas Natural. Zato se mi je zdela njegova trditev le nekakšna duhovitost, s katero je želel požeti aplavz na zasedanju industrijskega združenja Confindustria.

Mislite, da lahko odigra slovenska narodna skupnost, ki živi v vaši občini, pri razvoju evropske razsežnosti Trsta, kot si jo vi predstavljate, drugačno vlogo kot v preteklosti?

Za slovensko skupnost je pomembno sodelovanje, ki ga razvijamo s Slovenijo. Večkrat sem se že srečal tudi s predstavniki krovnih organizacij Slovencev v Italiji, SKGZ in SSO. Brez težav sem ugotovil, da mora Trst preseči provincializem, v katerega je zašel zaradi različnih notranjih in zunanjih dejavnikov po drugi svetovni vojni. Pri spodbujanju evropske razsežnosti, ki je za naše mesto povsem naravna, je sodelovanje s Slovenijo strateškega pomena. Gotovo pri tem že zamujamo, vendar se nima smisla ozirati na preteklost in si beliti glavo zaradi zamujenih priložnosti. To, da bi lahko do tega prišlo že prej, je lahko zanimiva tema za zgodovinarje. Sam raje razmišljam o priložnostih, ki jih lahko izkoristimo zdaj.

Za razvoj infrastrukture (pristanišča, železniških povezav) so vsekakor potrebne državne investicije. Evropska unija zagovarja varčnost, za katero se zavzema tudi Mario Monti. Kako uskladiti varčevanje z investicijami?

Da je stanje našega državnega sistema katastrofalno, je splošno znano. Danes plačujemo posledice desetletij prekomerne in premalo učinkovite porabe javnih sredstev. Ne pritožujem se zaradi varčevalnih ukrepov, saj moramo vsi prispevati k sanaciji javnih financ. Obenem pa upam, da ne bomo ostali brez možnosti za investicije, saj te proizvajajo bogastvo, kot so to na primer medpristaniške povezave. Poleg tega si želim, da bi bili rezi pri sredstvih bolj selektivni, ne pa horizontalni, kot se pogosto dogaja v Italiji. Prepričan sem, da sodi socialna pravičnost med naše prednostne naloge. Zato bi sam raje videl, da bi namesto davkov, za katere se je odločil Monti in so prizadeli manj premožne, uvedli progresivne davke na premoženje. Vlada, ki jo imamo zdaj, pa ni levosredinska. Gre za vlado narodne enotnosti, ki jo podpira tudi desna sredina.

Kako ocenjujete delo Montijeve vlade v prvih osmih mesecih?

Pozitivno. Ozračje se je povsem spremenilo. Z Berlusconijevo vlado smo se znašli nekje na pol poti med šalo in zatonom nekega imperija, zdaj smo to presegli. Po Berlusconijevi tragikomediji smo dosegli večje notranje ravnovesje in večjo mednarodno kredibilnost. Od tehnikov, ki sestavljajo vlado, pa sem vsekakor pričakoval več inovativnosti, medtem ko so doslej za večji priliv v državno blagajno poskrbeli s tradicionalnimi metodami in so segli globoko v žepe državljanov.

Mislite, da bi lahko izvolitev Hollanda prispevala k spremembam, ki si jih želite?

Mislim, da bi lahko. Zelo je pomembno, da v Evropi pridobiva pomen stališče levice, ki je občutljivejša za ohranjanje socialne kohezije, pretirana togost pri varčevalnih ukrepih je že pokazala svoje šibke točke.

V Italiji raziskave javnega mnenja kažejo, da bo na naslednjih parlamentarnih volitvah, ki bi morale biti leta 2013, Demokratska stranka postala prva italijanska stranka in bi torej lahko kmalu prišla na oblast ...

Pri nas se vse spreminja zelo hitro. Politični okvir je zelo nestabilen in leva sredina si bo morala zmago priboriti na terenu. Italijanska levica je namreč v bližnji preteklosti že pokazala, da je sposobna delati napake in se nato iz njih nič ne naučiti.

Trst bi moral preseči provincializem, v katerega je zašel po drugi svetovni vojni. Pri spodbujanju evropske razsežnosti, ki je za naše mesto povsem naravna, je sodelovanje s Slovenijo strateškega pomena.

Kako mislite, da bo mogoče uskladiti stališča Demokratske stranke in drugih strank na levici oziroma sredini glede državljanskih pravic, na primer glede priznanja istospolnih zakonskih skupnosti ali biološke oporoke?

Gre za zelo občutljive teme, ki zadevajo vest vseh nas. Prav zaradi tega so tudi znotraj strank glede teh vprašanj mnenja različna. Zato ne bi imel nič proti, če bi – vendar izjemoma – tudi znotraj volilnega zavezništva drugače gledali na te teme. Dejansko pa je pravi problem v tem, da moramo najti skupni imenovalec med različnimi pogledi na družbo, gospodarski razvoj, ekonomijo znanja, infrastrukturo, odnos med državo in tržiščem, da zagotovimo tako kolektivne pravice kot individualne svoboščine. Naj kot primer navedem tržaško občinsko upravo. Lahko se zgodi, da se enkrat na mesec drugače izrečemo o dnevnem redu. Toda vsi smo istega mnenja, ko gre za regulacijski načrt, izbire, ki pogojujejo okoljsko kakovost mesta, socialno varstvo ali otroške jasli, načrte za gospodarski razvoj. Problem je, da je v tem trenutku levica zelo fragmentirana, celo še bolj kot v preteklosti. Eden izmed razlogov je uspeh Grilla, ki ga skušajo tudi nekateri na levici posnemati. To pa je po mojem velika napaka.

Gibanje petih zvezdic, ki ga vodi bivši komik iz Genove Beppe Grillo, je vse bolj priljubljeno. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja naj bi v primeru parlamentarnih volitev prejelo celo več kot 20 % glasov in bi se uvrstilo takoj za Demokratsko stranko. Grillo pravi, da njegovo gibanje ni ne del levice ne del desnice, njegov program pa temelji na radikalni kritiki vseh strank, ki so bile doslej v vladi. V kakšnem smislu gre za napako, če skuša levica posnemati njegove metode?

Razlog za uspeh tega gibanja, ki ga sam nimam za antipolitičnega, kot ga po mojem površno ocenjuje veliko ljudi, je v potrebi po bolj jasni, transparentni, razumljivi politiki, ki mora biti blizu ljudem. Levica mora na potrebe prebivalcev odgovoriti z resno politiko, prevzeti mora odgovornost za svoje ravnanje. Prizadevati si moramo, da odpravimo razloge za tako obliko protesta. Ko posnemamo original, nikoli ne dosežemo enakega uspeha, saj imajo navadno vsi raje izvirnik kot kopijo.

Ali se ni prav to zgodilo levici z Berlusconijem?

Seveda, berluskonizem je spremenil nekatere značilnosti italijanske družbe. Levica pa ga je večkrat skušala posnemati. Naj to razložim. Eno od načel berluskonizma je bilo, da se politika ustvarja prek sredstev množičnega obveščanja, ne med ljudmi, in to idejo je levica vzela za svojo. Pri tem je bila seveda poražena, saj ni imela Berlusconijevih televizij, sočasno pa je izgubila svoj zgodovinski neposredni stik z ljudmi. In tega mora nujno spet pridobiti.