Kronski dragulj

Usain Bolt na olimpijske igre v London prihaja kot premaganec, a nič ne kaže, da bi kdo verjel v njegovo premagljivost. Potem ko je bil Bolt pred kratkim v jamajškem Kingstonu po skoraj dveh letih poražen v teku na sto metrov, je debelo pogledal in zmajal z glavo, kot bi se prebudil iz sanj. On, najhitrejši človek na svetu, je v cilj pritekel meter ali dva za svojim reprezentančnim kolegom Yohanom Blakom. Bil je mil karibski večer, s tribun je vel blag vonj po travi, na ciljni črti je Danny, zavarovalni agent iz Brooklyna, ki je na jamajških olimpijskih kvalifikacijah brezplačno opravljal delo tiskovnega predstavnika, skušal preusmeriti pozornost tiska. Saj ne more biti res!

Usain Bolt je na stezi ostal najdlje, kot to naredijo zmagovalci, nato je stekel k novinarjem, ki so čakali nanj ob ciljni črti.

»Vesel sem, da sem se uvrstil na olimpijske igre,« je rekel. A izraz na njegovem obrazu ni bil prepričljiv. Spomnite se nejevernega pogleda Mika Tysona, ko je, nepremagljiv, prvič obležal na tleh. Usain Bolt je te trenutke nemogočega prebrodil z besedami. Na obrazu so se mu lesketale potne kaplje, govoril je o načrtovanju sezone, krivuljah dosežkov, prednostnih nalogah, edinem velikem cilju Londonu in po petih minutah so si poslušalci že lahko predstavljali, da je bil poraz le del širšega načrta.

Na podelitvi odličij je Usain Bolt stekel skozi človeški grozd do majhnega podija sredi stadiona. Neobremenjeno mu je sledil Yohan Blake. Njegov menedžer je skakal pred novinarji kot škrat, da bi jih opomnil, kdo je tisti večer pravzaprav zmagovalec.

»Le kdo od vas bi mu pripisal kaj takšnega?« je zaklical Cubie Seegobin.

Nihče ni dvignil roke.

»Povedal vam bom, zakaj. Ker ste nasedli lastnim zgodbam.«

Med vsemi moškimi, ki planejo s starta kot stroji, in ženskami, ki se ličijo, da bi bile videti bolj ženstvene, izpadejo pa kot transvestiti, deluje kot čudež. Človeški čudež.

Cubie Seegobin je majhen, sivolas moški z nemirnim pogledom, ki se na vsaki tekmi svojega varovanca prikaže v sprani majici s podobo Boba Marleyja, ker je prepričan, da mu prinaša srečo. Prav mogoče, da ima prav. Naslednje jutro, ko je nad praznim stadionom v Kingstonu, kjer so bila predtekmovanja za tek na 200 metrov, visela svinčeno težka vročina, se še vedno ni nikomur niti sanjalo, kaj naj si misli o Blaku. Vsi so imeli vprašanja le za Usaina Bolta, vendar ta ni želel odgovarjati.

Neka japonska televizijska novinarka je poskusila z vprašanjem v Boltovem slogu, ki ga je postavila Blaku.

Kaj si včeraj jedel za večerjo, Yohan?

Blake jo je pogledal, kot da se ji je zmešalo.

Za Usaina Bolta vsi vedo, da ima rad piščančje ocvrtke in žepke, ki jih iz testa speče njegova teta Lilly, rad ima Guinnessovo pivo, videoigrice in domino. Za Blaka vedo, da je postal svetovni prvak, ker so Usaina Bolta diskvalificirali zaradi napake na startu. Blake na velikih evropskih mitingih zahteva enak honorar kot Bolt, vendar mu ga nihče ne plača.

»Nihče ne pride zaradi Yohana Blaka,« pravi Janine Geigele, tiskovna predstavnica športne prireditve Diamantna liga v Zürichu. »V Rimu je zaradi Bolta na stadion prišlo 60.000 ljudi, brez njega bi se jih zbralo kakih 20.000. Nisem še spoznala športnika, ki bi zbudil takšno navdušenje. Ima neki šarm, pa pravzaprav niti ni tako zanimiv. V petih stavkih bi lahko strnili, kar pove v pol ure.«

Bolt je letos tekel v petih finalih teka na sto metrov. Čas večinoma ni bil slab, vendar je največji vtis naredilo hrepenenje na obrazih njegovih gledalcev. To je bilo hrepenenje po enkratnem. Kdor vidi teči Usaina Bolta, dobi občutek, da je priča zgodovinskemu dogodku. Ni le najhitrejši človek na svetu, temveč je za nameček prav takšen, kakršnega bi si vsak predstavljal kot najhitrejšega človeka na svetu. Ne nosi oprijetih oblačil kot njegovi tekmeci, ni videti tako širok, ne gleda tako srdito, dela napake, pa je kljub vsemu daleč pred drugimi. Prav zlahka je verjeti, da ne jemlje nedovoljenih sredstev. Med vsemi moškimi, ki planejo s starta kot stroji, in ženskami, ki se ličijo, da bi bile videti bolj ženstvene, izpadejo pa kot transvestiti, deluje kot čudež. Človeški čudež.

Odkar je Bolt čas potisnil v območje neverjetnega, so se za sprinte začeli zanimati tudi ljudje, ki jim lahka atletika sicer ni preveč pri srcu. To so ljudje, ki bi radi videli rekorde.

»Pravijo, da je na svetu sedem milijard ljudi. Ni boljšega občutka, kot če veš, da si najhitrejši od vseh,« pravi Bolt.

Tako je vsaka športna prireditev, ki se je udeleži, prilagojena njemu. Ko je spomladi tekel v Ostravi, je bilo mesto prelepljeno z njegovimi plakati in stadion je bil že tedne prej razprodan. Na tribunah so stala svetlolasa dekleta, ki so si obraz pobarvala z jamajškimi nacionalnimi barvami.

»Usain?« se je razleglo iz zvočnikov.

»Bolt!« je odgovorila množica. Takrat so bile do teka na sto metrov še tri ure.

Drugi športniki, olimpijski zmagovalci in svetovni prvaki, so bili le dopolnilni program pred nastopom najhitrejšega človeka na svetu. Novinarje sta zanimala le še dva druga atleta; prvi je bil Oscar Pistorius, ki tekmuje na 400 metrov in nosi protezi, ter tekačica na 800 metrov Caster Semenya, za katero so nekaj časa govorili, da je pravzaprav moški.

Ženska brez ženskosti, moški brez meč, tekač brez meja. Vsi bodo na startu olimpijskih iger v Londonu. To je največji cirkus sedanjosti in prava atrakcija.

Bolt je v Ostravi dosegel čas 10,04 sekunde. Ljudje so nejeverno gledali na semafor. Zdelo se je, kot bi Ostrava dosegla skrajne meje. Kot da češko rudarsko mesto ne bi bilo dovolj dobro za čudežnega tekača. Nekaj dni kasneje, v Rimu, je Usain Bolt povprečni dosežek na Češkem komentiral: »Bilo je mrzlo. Nisem dovolj spal. Hrana je bila slaba. Nisem čutil energije, ki jo potrebujem.«

Čudeža ni bilo in razlogov ne bomo našli pri čudodelcu. Začara mesta, ki se jih dotakne, ali jih uroči. Berlin? Odlično vreme, navdušeni gledalci, hitra steza. Peking? Neverjetna energija.

Kaj je bilo še posebnega v Ostravi?

Neudobne postelje, slabo vreme, slaba hrana.

Svet se vrti okoli Jamajčana. V Rimu Bolt ni imel le svoje tiskovne konference, temveč svoj dan tiskovnih konferenc. Tek je bil v četrtek, njegova tiskovna konferenca je bila v torek, drugi atleti pa so pred novinarje stopili v sredo. Asafa Powell, nekoč najhitrejši človek na svetu, Kim Collins, nekdanji svetovni prvak na sto metrov, in Christophe Lemaitre, francoski evropski prvak na sto metrov, so si morali deliti oder. Za njimi je visel velik plakat, na katerem je bil Usain Bolt med tekom mimo rimskih kulis. Geslo svečane prireditve je bilo Bolt à Roma, Bolt v Rimu.

Številna vprašanja trem odličnim sprinterjem so bila pravzaprav namenjena Boltu.

»Seveda koristi Jamajki,« je odgovoril Asafa Powell. »Naj uživa, dokler traja.«

Kim Collins je rekel: »Zdaj je pod pritiskom. Mora zmagati.«

Christophe Lemaitre se je mirno smehljal. Je edini svetlopolti tekač, ki se mu lahko uspe prebiti v olimpijski finale. Tudi on je nekakšen čudež. Na Jamajki pravijo, da ima zagotovo karibske prednike.

Usain Bolt je v Rimu na stometrski progi zmagal z najboljšim časom leta na svetu. Tekel je častni krog in se pol ure kasneje spet vrnil ter poskakoval po zelenici olimpijskega stadiona. Prireditelji so sto metrov raztegnili, kolikor so mogli. Deset sekund je hitro mimo. V Ostravi je med oglušujoče glasnim ognjemetom po koncu tekmovanja naredil nekaj krogov v starodobniku z odprto streho. V Rimu je v noč izstrelil številne namišljene puščice. Poljubil je italijanski grb na svoji majici. Ker so mu ljudje dali ljubezen in energijo, je povedal kasneje. Dobro je spal in jedel.

Morda je to vse, kar potrebuje, da je tako hiter. Ljubezen, hrana, spanec. Ugodne vibracije.

Ni preprosto razumeti, da med sedmimi milijardami ljudi kdo lahko teče veliko hitreje od vseh drugih, in to včasih z odvezanimi vezalkami. In seveda se upravičeno čudimo, da ima tako majhen narod, kot so Jamajčani, toliko hitrih tekačev. Mogoče bodo vse olimpijske medalje na sto in dvesto metrov razdeljene med Jamajčane. Nemci bi hitro pomislili na nedovoljena poživila, Angleži pa prej na mišična vlakna zahodnoafriških sužnjev. Na Jamajki krožijo različne teorije.

Donald Quarrie, olimpijski zmagovalec v Montrealu 1976, verjame v zdravo prehrano. Njegov spomenik stoji pred stadionom v King-

stonu. V preprosti srajci je sedel na častni tribuni kvalifikacijskih tekem za najsodobnejše olimpijske igre v zgodovini človeštva in govoril o vodnih črpalkah, h katerim so vedno tekli dečki. Dobri tekači so vsi iz podeželskih predelov, je razložil, kjer imajo otroci dolgo pot do šole, jedo zdravo in pijejo vodo namesto kole.

»V Ameriki hočejo vsi postati igralci bejzbola ali nogometa, pri nas pa vsi otroci sanjajo o tem, da bodo sprinterski zvezdniki,« je nadaljeval Donald Quarrie. Lahko bi rekli, da imajo malo tekačev na dolge proge. V izločitveni tekmi v Kingstonu na 10.000 metrov so imeli dva prijavljena tekmovalca, eden od njih je bil iz New Yorka.

Wilton Peart, 38-letnik, ki je v Kingstonu na sto metrov zmagal med veterani, verjame v moč teka po travi. Včasih je bil vrhunski športnik, vendar ni bil velik talent. Obožuje tek. Teče zvečer po službi, po travi, v luninem soju. Tek po travi naj bi krepil mišice in tudi Bolt je začel na travi. Na Jamajki imajo tako ali tako samo pet prog s tartanom. Revščina, meni Wilton Peart, je močno gonilo.

Na srednji šoli Williama Knibba, kamor je do 18. leta hodil tudi Usain Bolt, si je mogoče ogledati eno od travnatih tekaških prog. Videti je neurejena, požgana od sonca, proge so označene z odpadnim oljem. Učitelj telovadbe Yeonkeo McKay je povedal, kakšen zgled je Bolt za mlajše generacije. Njegov opremljevalec, tovarna Puma, je vsem atletom na šoli poklonil športna oblačila. Bolt naj bi bil pomemben za prihodnost države. McKay je enkrat tekmoval z njim, ko je bil star 17, Bolt pa 18 let.

Nekateri Jamajčani trdijo, da je Usain Bolt tako hiter zaradi skolioze, ki ga pesti. Drugi pravijo, da je kot fant moral pogosto bežati, ker je marsikatero ušpičil. Verjetno bi lahko našli tudi koga, ki bi potrdil, da je Bolt kot otrok padel v sod s čarobnim napojem.

»Izžareval je nekaj posebnega,« se spominja McKay. »Videlo se mu je, da bo zmagovalec.«

Trava, lunin soj, vodne črpalke in poseben žar. Nekateri Jamajčani trdijo, da je Usain Bolt tako hiter zaradi skolioze, ki ga pesti. Drugi pravijo, da je kot fant moral pogosto bežati, ker je marsikatero ušpičil. Verjetno bi lahko našli tudi koga, ki bi potrdil, da je Bolt kot otrok padel v sod s čarobnim napojem.

Sam Bolt pravi, da se mora za svoje dosežke zahvaliti trenerju Glenu Millsu. Ta je razumel njegovo telo in dušo. Po počasnem teku v Ostravi je Usain Bolt govoril o svojih nepojasnjeno utrujenih nogah in prazni glavi, kot da sploh ne bi bile njegove. Povedal je, da si bo njegov trener ogledal posnetke teka na spletu in mu povedal, kaj naj spremeni. Trener Mills svoje varovance redko spremlja na nastopih v tujini. Ne mara potovati.

Kdor ga opazuje na predelu za ogrevanje za stadionom, se mu morda zdi, kot da ga njegovi športniki ne zanimajo pretirano. Njegova varovanca Blake in Bolt, ki sta trenutno najhitrejša človeka na svetu, opravljata svoje sprinte, starte in raztezne vaje. Shelly-Ann Fraser-Pryce, favoritinja na olimpijskih igrah, teka po progi z zravnanim hrbtom, njen mišičasti trebuh se boči, kot da bi pogoltnila napet lok. Mills, majhen, debel moški s plešo in zlovoljnim pogledom, pa stoji tam in zre v večerno nebo. Je bolj vrač kot trener.

Kaj je njegova skrivnost?

»Slišim, da pišete za raziskovalno revijo,« je rekel Glen Mills s pogledom, kot da je izrekel kletvico. »Verjemite, da ni nobene skrivnosti.«

Čim več se človek ukvarja z Usainom Boltom, tem bolj se mu izmika. Ne more se mu približati, niti če se odpravi na dolgo, ovinkasto pot do njegove rodne vasi Sherwood Content. Ceste postajajo ožje in vse bolj luknjaste, dokler se ne izgubijo v tropskem gozdu; streho avta bičajo liane. Nato se deževni gozd razpre in prikaže se vasica, v kateri je nekaj lesenih hiš, veliko koz in šola, ki jo je kot otrok obiskoval tudi Usain Bolt. Šola je ob popoldnevih prazna, saj so šolarji že zdavnaj doma. V njej smo za prvimi vrati naleteli le na Mamrie Flash, staro gospo, ki je Usaina Bolta nekoč učila telovadbo. Že zdavnaj se je upokojila, vendar poseda v Boltovi šoli kot eksponat iz njegovega življenja.

Usain je bil vedno hiter, je povedala Mamrie Flash. Vedno, ko je v vasi, se oglasi tudi pri njej. Ni pozabil, od kod prihaja. Mamrie Flash nam je pokazala plaketo Boltovega sponzorja Digicel, ki je obnovil šolo. Več o njenem odnosu z najhitrejšim človekom na svetu je mogoče prebrati v njegovi knjigi.

Nekaj metrov dlje je trgovina z mešanim blagom, katere lastnik je Boltov oče. Ellesley Bolt še vedno vsak dan prodaja goveje parklje, milo in zgodbe iz življenja svojega sina. Tako kot očetova trgovina je bila tudi nekdanja srednja šola obnovljena z denarjem Usaina Bolta. Za barvo bi človek rekel, da jo je izbral on osebno: je namreč živo rožnata.

Človek odpotuje na konec sveta in tam najde le legendo. Vsa vas z učitelji, sorodniki in sošolci spominja na pisan muzej Usaina Bolta, ki se financira z denarjem sponzorjev. Usain Bolt je najpomembnejši ambasador podjetja Puma. Njegovo geslo je »Joy!«, radost. Na mednarodnem sedežu podjetja v Bostonu pravijo, da se Bolt do podrobnosti ujema s to javno podobo. Stoodstotna radost.

»Fenomen Usain je v tem, da je natančno to, kar je,« razlaga Ricky Simms iz podjetja Pace, ki skrbi za Bolta po poslovni plati. »Dobiš to, za kar prosiš.«

Simms je suhljat, bledoličen Irec, ki se ne gane od Bolta. Stoji poleg masažne mize, čaka na ciljni ravnini, sedi poleg njega v avtu in spi v njegovi hiši v hribih nad Kingstonom. Usain Bolt je že skoraj deset let njegov najpomembnejši varovanec. Simms pravi, da sta postala prijatelja. Nanj pazi kot na kronski dragulj. Nekaj časa je po elektronski pošti odgovarjal na vprašanja, ki so jih postavljali Boltu. Danes ne počne več niti tega, vsi odgovori so že napisani.

Usain Bolt pravi, da bi v Londonu rad kot prvi človek ubranil naslov na sto in dvesto metrov. In da nima nič proti strožjemu nadzoru nad nedovoljenimi poživili. Usain Bolt pravi tudi, da bi lahko tekel okoli 9,4 sekunde in da je olimpijska steza v Londonu hitra.

Dobiš to, za kar prosiš.

Bolt je v Kingstonu proti klubskemu kolegu Yohanu Blaku izgubil tudi v finalu na 200 metrov. To je bil Boltov zadnji tek pred olimpijskimi igrami v Londonu in vsem je, začuda, nekako odleglo. Bolt je govoril o krivulji uspešnosti in vrhuncih sezone. Ricky Simms je povedal, da ni razloga za zaskrbljenost. Vse naj bi šlo po načrtih.

Celo trener Glen Mills se je zapletel v kratek pogovor. V Kingstonu je šlo le za olimpijske kvalifikacije. Njegovi trije varovanci so zasedli prva tri mesta v teku na 200 metrov.

Kaj je skrivnost njegovega uspeha?

»Zaupanje in garanje,« je odgovoril Glen Mills in se nasmehnil, kot da je patentiral svetovni obrazec. Nato je Usaina Bolta prijel pod roko.

Na robu proge je stal Cubie Seegobin, menedžer Yohana Blaka, v svoji majici z Bobom Marleyjem, ki mu prinaša sreča, in se ozrl za obema. Napovedal je Blakovo zmago in res se je tako zgodilo. Seegobin je bil ob tem videti zadovoljen, ne pa tudi sproščen. Njegov varovanec je spet zmagal, vendar ga ni obsijalo sonce. Morda je Seegobin tisti večer doumel, da legende ne more preseči.

»Bob Marley je bil pravzaprav privržen Adidasu,« je pripomnil Seegobin, »zdaj pa Puma dela reklame z njim.«

Uro po porazu na 200 metrov v Kingstonu je bil Usain Bolt na masaži sredi stadiona. Bil je nedeljski večer, stadion je bil skoraj že prazen, le nekaj oboževalcev je še postopalo po zelenici. Nekateri so se približali klopi, na kateri je ležal Bolt, in ga fotografirali z mobilniki. Stopali so vse bliže Boltu, dokler jih ni prestreglo kakih 50 varnostnikov in okoli moškega na ležalniku sklenilo obroč. Oblečeni so bili v bele srajce in temne kravate in držali so se za roke. Moški na sredini, najhitrejši človek na svetu, pa je spominjal na žival tiste vrste, ki je tik pred izumrtjem.