Zaznamovani

Označevanje divjih živali je pogosto edini način, ki znanstvenikom omogoča preučevanje njihovega vedenja in zdravstvenega stanja. A za to, da žival označijo, je treba grobo poseči v njeno življenje. Najprej jo je treba uloviti in jo po možnosti uspavati, nato pa nanjo namestiti oznako ali sledilno napravo. Kar seveda živali ni preveč všeč. In kar lahko tudi pomembno vpliva na njeno življenje. Tu se pojavi etično vprašanje: ali je zavoljo poglobljenega znanja o neki vrsti in koristi, ki utegnejo slediti iz tega, upravičeno nekaj posameznikov te vrste obsoditi na manj kakovostno življenje, morda celo trpljenje.

Znanstveniki in ljubitelji živali o tem razpravljajo že nekaj desetletij. Zadnji odmevnejši primer, ki je znova obudil razprave, pa sega v lansko leto. Skupina francoskih znanstvenikov je na podlagi desetletne raziskave ugotovila, da kovinski trakovi, ki jih z namenom označevanja namestijo na plavuti pingvinov, pomembno zmanjšajo njihovo sposobnost razmnoževanja in preživetja.

V minulih dneh je bilo v več slovenskih medijih mogoče videti slike volkov, ki jih v okviru projekta SloWolf, ta poteka od leta 2010, opremljajo s telemetričnimi ovratnicami. Te raziskovalcem omogočajo spremljanje gibanja živali. In na prvi pogled ovratnice, opremljene z GSM- in GPS-oddajnikom, niso videti ravno nemoteče. Miha Krofel, član raziskovalne skupine, se teh pomislekov zaveda in poudarja, da je bilo v zvezi z morebitnim vplivom tovrstnih ovratnic narejenih že precej raziskav. Kot poudarja, je vpliv na kopenske živali praviloma precej manjši kot na vodne in leteče vrste, saj so pri teh spremembe v hidro- ali aerodinamičnosti, ki jih povzroči oprema, lahko veliko bolj usodne. »Pri kopenskih vrstah pa je splošno sprejeto pravilo, da do zaznavnih negativnih učinkov ne prihaja, dokler ovratnica ne presega vsaj dveh odstotkov telesne teže osebka. Žival si sicer v prvih nekaj urah oziroma dneh po opremljanju poskuša sneti ovratnico, podobno kot pes, ko mu prvič nataknemo povodec ali ovratnico, nato pa se nanjo navadi in ta ne vpliva več nanje.« Pravila o teži, zagotavlja Krofel, se strogo držijo. Poleg tega pa so ovratnice narejene tako, da po enem letu delovanja samodejno odpadejo s pomočjo posebnega sistema. Ob tem del ovratnice nadomestijo z bombažnim trakom, ki običajno preperi v letu ali dveh. »To je dodatna varovalka, da živali ne bi po nepotrebnem nosile ovratnic, ko te ne pošiljajo več podatkov,« pojasnjuje Krofel.

Telemetrične ovratnice, ki raziskovalcem omogočajo spremljanje gibanja volkov, niso videti ravno nemoteče, a naj bi bila skrb odveč.

Takšne varovalke so nujne, saj je bilo, kot opozarja dr. Boris Kryštufek, predstojnik Inštituta za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem, nekaj živali že izgubljenih zaradi napak pri uporabi ovratnice. »Ovratnica pri medvedu na primer po predvidenem obdobju ni odpadla, in ker je žival še rasla, je prišlo na vratu do tako hudih poškodb, da je bila potrebna usmrtitev. Pri tem je bilo živali povzročeno hudo trpljenje, takšne zadeve pa se najraje pometejo pod preprogo.« Če je vse po pravilih, pa naj telemetrične ovratnice po njegovih besedah ne bi negativno vplivale na živali. Biologi se sicer v praksi pogosto srečujejo z omejitvami, na primer finančnimi, ki jim preprečujejo, da bi izbrali optimalno rešitev označevanja. »Nekatere metode označevanja, ki so bile še pred leti povsem normalne, na primer amputacija prstov pri malih sesalcih, danes etično niso več sprejemljive, pa čeprav so po mojem mnenju manj stresne kot danes zelo priljubljeno ’čipiranje’,« pravi Kryštufek.

Po mnenju Mihe Krofla je sam odlov, ko je treba žival ujeti in uspavati, zanje bolj moteč kot pa nošenje ovratnice. »Odlov za žival vsekakor pomeni stres in vedno obstaja majhna možnost, da ta med uspavanjem pogine.« Tudi zato je treba pred odločitvijo za tovrstne posege vedno pretehtati potencialno škodo in potencialne koristi, ki jih tako pridobljeni podatki lahko prinesejo. »Glede volkov sem prepričan, da podatki, ki jih dobimo, zelo pomagajo pri ohranjanju te potencialno konfliktne vrste in kar nekajkrat odtehtajo negativne vplive odlova in opremljanja z ovratnico,« zatrjuje Krofel. Pred začetkom projekta SloWolf je bilo na primer v Sloveniji število volkov precenjeno, kar je vodilo v prevelike zahteve po njihovem odstrelu. Danes so na voljo objektivni podatki, ki jim ni mogoče oporekati. Ima pa tovrstno spremljanje volkov po njegovem mnenju poleg znanstvene vrednosti in omogočanja trajnostnega upravljanja z vrsto še eno pozitivno posledico – izboljševanje odnosa javnosti do volkov. »Ravno natančno spremljanje posameznih osebkov nam omogoča, da življenje volkov približamo širši javnosti, saj lahko odkrivamo zanimive življenjske zgodbe posameznih volkov, tako da ti niso več samo ’neki volk v gozdu’, ampak natančno opredeljeno bitje s svojo osebnostjo in zgodbo.«