RKC zahteva nove odškodnine

Država in RKC

Ob dejstvu, da se RKC napaja ob državnih jaslih, da je največji veleposestnik, hkrati pa od države zahteva vedno več, je čas za razmislek o njenih »samoumevnih« privilegijih.

Koliko je duš katoliške vere pri nas, ne ve nihče, še sam bog ne. Ocene so odvisne od tega, kdo jih predstavi in še te so približne. Vendarle velja, da v razmerju z ateisti in pripadniki drugih verstev tvorijo večino. Država podpira RKC (tudi druge veroizpovedi, a zanemarljivo manj), iz proračuna prispeva za socialno zavarovanje duhovnikov (=duhovno oskrbo razsvetljenim), pa tudi za nekaj šol, vključno s teološko fakulteto. To pomeni, da državljani, ki smo v manjšini, posredno sofinanciramo zasebne interese večine. Zakaj le?

Zadeva je v nasprotju z intenco 7. člena ustave. Tudi brez sklicevanja nanjo naj bi v načelu koristi večine ne šle na račun manjšine. Položaj manjšine je zares absurden – celo tisti, ki jim gre vsaka religija na živce, predvsem pa institucija kot je RKC, so neprostovoljno potisnjeni v vlogo podpornikov cerkve. Država jih pred tem ne varuje, temveč si zatiska oči in sklepa kompromise. Ugibam, da je marsikateri politik-javni uslužbenec (zlasti zanj je ustava »zakon«) za takšno ravnanje motiviran z nabiranjem podpore volilcev. Morda celo špekulira – kaj se ve – da se mu bo kupovanje naklonjenosti božjih posrednikov obrestovalo v posthumnem življenju?

Da je prenašanje stroškov za potrebe vernih na vse državljane nepošteno, diskriminatorno, naj ponazorim s tole primero: verjamem, da ima spoved pred duhovnikom terapevtski učinek na grešnika (olajša si dušo). Če bi država sledila načelu enakega obravnavanja vseh državljanov, bi torej morala prevzeti tudi stroške vseh nevernih državljanov za občasne seanse s psihoterapevti. V smislu zdravstvene preventive cele populacije, sledeč reklu »mens sana in corpore sano«.

Bolj čista, elegantna in praktična je dosledna uveljavitev prava, da verniki sami krijejo stroške duhovne oskrbe in usmerjenega šolanja s plačilom storitev »izvajalcu«, torej cerkvam, ki jim pripadajo - da jim plačujejo tako imenovani cerkveni davek. A takoj, ko kdo omeni to nedolžno opcijo, marsikje samoumevno, je ogenj v strehi, topovske salve na fronti. Razlog za institucionalni odpor je prozaično posvetno računovodsko sklepanje: število vernikov bi drastično upadlo, vpliv mogočne RKC bi se zmanjšal. S tem v navezi je razumljivo tudi prizadevanje RKC, da v državne šole uvedemo verouk. Bolj »transparentno« bi pristavila malho, predvsem pa bi se močno povečal nabor mladih duš, bodočih vernikov, ki bodo kot odrasli volivci znali odločati njej v prid in se vpisati v pravo stranko, ki ve, kako se tem rečem streže.

Druga zvijača za pridobivanje vernikov je v zavračanju razlage (po dr. Marjanu Smrketu »Cerkev in izstop: Sezuvanje čevlja, ki žuli«, Objektiv, 16.6.2012), da je Adamov izvirni greh (če je že bil) samo njegov, oseben, neprenosljiv na naslednje rodove ad infinitum. Novorojenček po njej ni zaznamovan z Adamovim grehom, pomeni, da krst, ki naj bi greh opral, sploh ni potreben. Pa vendar velja obratna, z interesi RKC pogojena doktrina. Krst dojenčkov vernih staršev, čeprav se prvi ne morejo sami opredeliti, je tako rekoč »avtomatski«, cerkvi zagotavlja stalen priliv potencialnih ovčic, to pa ji dviguje samozavest za aroganten odnos do države.

Država bi z doslednim izvajanjem ustave neznansko pridobila. Razbremenila bi proračun in se ideološko očistila, nevtralizirala. Postala bi verodostojna, nestrpnost do privilegijev cerkve in med samimi državljani bi se zmanjšala (»čisti računi - dobri prijatelji«). Kar se proračuna tiče me zanima konkretna številka, znesek, ki bi ga lahko razporedili v korist vseh državljanov, ne le cerkvam vernih. Najbrž sploh ne bi bilo potrebnega sedanjega »uravnoteženja javnih financ«, ki ga trenutna, z RKC zlizana oblast, izrablja za lustracijo ideološko »iztirjene« populacije. In bilo bi nepredstavljivo, da (priseben) predsednik vlade očita predsedniku parlamenta, da se ni udeležil maše za domovino.