Ne, hvala.

Pisalo se je leto 1995. V Ženevi je pod pokroviteljstvom OZN potekala konferenca na temo ekumenstva, sobivanja in strpnosti med različnimi religijami. Moj soprog je bil takrat prvi slovenski veleposlanik pri OZN v Ženevi in povabljena sva bila na kosilo, ki ga je v čast takratnega patriarha ruske pravoslavne cerkve Alekseja, ki se je udeležil konference, priredil generalni direktor OZN v Ženevi dr. Vladimir Petrovski (nekaj let pozneje nas je dr. Petrovski obiskal v Kranjski Gori, peljali smo ga k Ruski kapelici, kjer se je tudi vpisal v knjigo obiskovalcev). Na konferenci je sodeloval in spremljal patriarha takrat drugi človek ruske pravoslavne cerkve Kiril, ki je sedanji patriarh ruske cerkve.

Ob kosilu smo se pogovarjali in ruskima cerkvenima dostojanstvenikoma sem povedala, da prihajam iz krajev, kjer že od konca prve svetovne vojne stoji ruski sakralni objekt, nemara najbolj zahodno v slovanskem svetu. Beseda je dala besedo in nazadnje smo prišli do soglasja, da bi bilo primerno prihodnje leto, ko bomo zaznamovali 80. obletnico tragičnega dogodka pod Vršičem, tudi ob udeležbi visokega predstavnika ruske pravoslavne cerkve, poudariti prav ekumenskega duha, saj Ruska kapelica stoji na stičišču slovanske, germanske in romanske kulture in tradicije. Zato smo tudi menili, da bi morali k slovesnosti simbolno pritegniti vsaj še slovensko in rusko državo.

Moj soprog je že naslednjega dne o tej pobudi obvestil našega predsednika republike Milana Kučana, nadškofa Alojzija Šuštarja in ruskega veleposlanika v Ljubljani. Prejel je njihov pozitivni odziv.

Naslednje leto (leta 1996), na zadnjo nedeljo v juliju, smo se udeležili na novo »preoblečene« prireditve pod Vršičem. Tam so bili predsednik Milan Kučan, nadškof Alojzij Šuštar, beograjski nadškof dr. Perko, iz Rusije pa prvič visoki predstavnik ruske pravoslavne cerkve. Vse je potekalo v duhu ekumenstva, sočustvovanja z žrtvami plazu in ne nazadnje v duhu slovanstva in prijateljstva med državama. In zakaj se jaz osebno (tudi številni domačini in člani Društva Slovenija Rusija) in moja družina počutimo prizadeti, ko izvemo, da so iz kabineta predsednika vlade zapovedali, kdo sme biti govorec pri Ruski kapelici in da venec predsednika republike ne sme biti položen prvi in na osrednje mesto, kar seveda pritiče statusu predsednika republike. Menda je bila celo izrečena grožnja, da v primeru neposlušnosti vlada ne bo odobrila udeležbe slovenskih gardistov pri Kapelici, ki vedno izvedejo poseben ceremonial pri polaganju vencev.

Društvo Slovenija Rusija, katerega članica sem že dolgo vrsto let, je naprosilo dr. Jožeta Pirjevca, naj v imenu društva nagovori prisotne ob Kapelici. Zdaj pa je kot strela z jasnega priletela novica, da predsednik vlade prepoveduje nagovor dr. Pirjevcu, vidnemu intelektualcu, članu SAZU in odličnemu poznavalcu sovjetske in ruske zgodovine ter odnosov med Slovenijo in Rusko federacijo. O katerem predsedniku vlade že tukaj govorimo?! O tistem, ki se nima časa udeleževati obravnav na sodišču, ker bojda »rešuje« krizo v državi. O tistem političnem povzpetniku, ki zelo nazorno kaže svoje nespoštovanje do sodišča in pravne države v širšem smislu. O tistem, ki je prepovedal priti na proslavo ob dnevu državnosti nekaterim – določenim praporščakom, ki ne prenese pogleda na določene simbole, zdaj pa očitno že ne prenese določenih ljudi! Ogorčena sem nad ravnanjem človeka, ki niti ni bil relativni zmagovalec na državnozborskih volitvah.

Zakaj sem tako čustveno vpletena v vsakoletno obujanje spomina na žrtve plazu leta 1916. Že od otroških let sem z očetom redno zahajala k Ruski kapelici. Takrat je bila tam skromna maša, ki jo je vodil pravoslavni pop, ki je praviloma prihajal iz Zagreba, med udeleženci pa smo bili večinoma domačini iz Kranjske Gore.

Ura hoda iz Kranjske Gore do Ruske kapelice je vedno pomenila priložnost, da mi je oče pripovedoval, kako je že moj ded, ki je bil nekako od začetka 20. stoletja 25 let župan v Kranjski Gori, leta 1915 opozarjal avstrijske gradbince in stražarje, naj barak za ujetnike ne postavljajo na načrtovanem mestu. Ker je bil odličen poznavalec tukajšnjih razmer, je vedel, da se utegne prav na tem mestu sprožiti snežni plaz. Niso ga poslušali, zdelo se jim je, da župan pač pretirava. Pa se je zgodilo prav to. Marca 1916 je z Vršiča prihrumel snežni plaz in pod seboj pokopal 200 do 300 ljudi. Nekatera človeška trupla so odkrili šele po koncu zime, ko je skopnel sneg. Med žrtvami je bilo poleg Rusov tudi veliko Ukrajincev, Belorusov, Armencev, Gruzijcev, Tatarov in Judov. Prav slednji so pogosto opravljali vlogo prevajalcev, saj drugi ujetniki praviloma niso znali ali razumeli nemško.

Eden od preživelih ujetnikov, Iván, se je po koncu ujetništva zatekel na posestvo mojega deda, kjer je bil hlapec več kot 20 let. Sprva je bil hlapec, pozneje je bil vse bolj član naše družine. V hiši mojega deda je tudi umrl; daleč od svoje rodne grude, daleč od svojega maternega jezika, vendar med svojimi ljudmi. Iván se ni nikoli naučil slovenščine, vse svoje življenje je govoril samo rusko. Pač pa je mojega očeta, takrat dečka, naučil kar precej dobro rusko. Na pamet je znal številne pesmi ruskih literarnih velikanov, Puškina in Lermontova. Nekaterih se je tako »po ustnem izročilu« naučil tudi moj oče in nekaterih od teh sem se pozneje od svojega očeta naučila tudi sama, še preden sem se v gimnaziji odločila, da se bom učila ruščine.

To je moja osebna zgodba, povezana z Rusko kapelico, nekateri drugi domačini imajo podobne osebne zgodbe, nekateri sicer redki domačini pa so kar potomci teh ruskih ujetnikov, kot jim danes vsem poenostavljeno rečemo.

In zdaj je prišel neki politični povzpetnik, obtoženec v kazenskem postopku zaradi korupcije, »krasijo« pa ga še številne orožarske afere, in rekel: pri Ruski kapelici bom govoril samo jaz, nikakor ne dr. Jože Pirjevec, moj venec bo prvi in ne venec predsednika republike.

Ne, hvala. Zato me tokrat ni bilo pri Ruski kapelici.