Intervju: Spomenka Hribar

Včasih se zdi povsem neverjetno, kako trdovratne so neresnice in s kakšno lahkoto jih potem, ko je bilo že večkrat povedano, da so neresnice, ponavljajo tudi ljudje, ki si sicer prizadevajo, da bi neresnice razkrivali in preprečili. Jure Trampuš je tako v sicer zelo zanimivem in stvarnem pogovoru s Spomenko Hribar z vprašanjem o Dušanu Pirjevcu –Ahacu, partizanskem komisarju, ki naj bi v času druge svetovne vojne »streljal Rome«, znova »pogrel« zgodbo o Pirjevčevi odgovornosti za poboj Romov v Beli krajini leta 1942, čeprav je Radko Polič v knjigi Belokranjski odred že leta 1975 opozoril, da Pirjevca v času poboja Romov sploh ni bilo več v Beli krajini. Radko Polič je bil, kot je na posvetu ob 90. letnici rojstva Dušana Pirjevca na Filozofski fakulteti v Ljubljani 30. novembra lani omenila Pirjevčeva hčerka Alenka Pirjevec, pripravljen konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let trditve Jožeta Javorška v knjigi »Nevarna razmerja« o Pirjevčevem »nasilnem obnašanju« na Dolenjskem in v Beli krajini ovreči tudi na sodišču, toda Temeljno sodišče v Ljubljani, ki je leta 1982 obravnavalo njeno tožbo proti Javoršku zaradi obrekovanja očeta, z njene strani predlaganih prič ni pripustilo k obravnavi.

O poboju prebivalcev romske vasi pri Kanižarici v Beli krajini je že leta 1990 v pogovoru v Novi reviji spregovoril tudi Pirjevčev belokranjski soborec Janez Jezeršek Sokol, ki je prišel v Belo Krajino maja 1942 skupaj s Pirjevcem. »Takrat, ko je prišlo do poboja ciganov v Kanižarici – to je bilo, kot je po italijanski dokumentaciji ugotovil pokojni Radko Polič, 16. julija 1942 – Ahaca ni bilo več v Beli krajini …« je dejal (in zapisal). »Kdo je prvi poskušal Ahaca spraviti v slabo luč zaradi njegovega delovanja v Beli krajini, ne vem povedati. Menim pa, da je povsem jasno, da za sumničenja in obtožbe ni nobene osnove …« Po Jezeršku je »akcijo« proti Romom v Kanižarici odobril »sekretar okrožnega komiteja v Beli krajini« Ivan Novak Očka, ki je bil zanjo tudi polno odgovoren, medtem ko za to, »da bi s cigani prišlo do kakršnega koli drugega ekcesa, v katerem bi bil lahko udeležen Ahac«, ni podatkov (Nova revija 96/99, april-julij 1990, str. 875, 877). Jezerškove navedbe potrjujejo še nekatera pričevanja Jezerškovih in Pirjevčevih soborcev, preveriti pa jih je mogoče tudi po Pirjevčevi partizanski biografiji.

Od poboja Romov pri Kanižarici je letos, prav tedaj, ko je izšla Mladina s Trampuševim intervjujem s Spomenko Hribar, preteklo že sedemdeset let in težko je razumljivo, da stvarna pričevanja in podatki o tem, kaj se je julija 1942 v Beli krajini res dogajalo, tudi po tolikem času ne uspejo preglasiti govoric in sumničenj, ki so jih v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja v želji, da bi Pirjevca kompromitirali in onemogočili kot komunističnim oblastem neprijetnega, vplivnega in kritičnega izobraženca, lansirali njegovi osebni in politični nasprotniki (nekdaj tudi sami Pirjevčevi partizanski soborci).