Klofuta svobodi in pravu

Obkoliti, osvojiti, prevzeti, nadzirati, poveljevati; različne stopnje za prevzem neodvisnih medijev

Leta 2009 je Miro Petek kot poslanec SDS sklical tiskovno konferenco, na kateri je govoril o medijski svobodi v Sloveniji. Za izhodišče je vzel poročilo mednarodne organizacije Novinarji brez meja, ki je tisto leto Slovenijo na indeksu držav s svobodnimi mediji potisnila za sedem mest nižje. V času Pahorjeve vlade naj bi se, tako Petek, dogajala berlusconizacija tiska, vpliv politike na medije pa naj bi bil ogromen. Petek je poročilo bral selektivno, ni omenil preganjanja finskega novinarja Magnusa Berglunda, a poročilo mednarodne organizacije si je vzel za svojo referenčno točko.

Minila so skoraj tri leta in ista ugledna mednarodna organizacija je znova izrazila skrb zaradi vladnega pritiska na neodvisnost medijev. V posebnem sporočilu za javnost, objavljenem 3. avgusta, so zapisane besede o „nezakoniti samovoljni razrešitvi štirih članov nadzornega sveta RTV Slovenija“. Ta poteza naj bi bila „nevaren udarec medijski svobodi v Sloveniji“. Bivši novinar in poslanec Miro Petek, danes je v.d. direktorja direktorata za medije, tokrat molči. Dopuščamo možnost, da zato, ker je na dopustu, a vsebinskega komentarja na obtožbe se je vzdržalo tudi ministrstvo za kulturo.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Vlada je predčasno razrešila štiri svoje predstavnike v 11-članskem nadzornem svetu RTV Slovenija. Razlogi naj bi bili poročilo in sklepi komisije državnega zbora, vladni poslanci pa so „ugotovili“, da naj bi se nadzorni svet premalo posvečal nadzoru in transparentnosti poslovanja RTV. Pravi razlog za sporno potezo vlade je torej „zagotavljanje večje učinkovitosti pri nadzoru nad izvajanjem javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti“.

A problem je drugje. Predsednik nadzornega sveta Lenart Šetinc trdi, da vlada za razrešitev nima pravne podlage. „Gre za nelegitimno in nelegalno odločitev“. Niti zakon o RTV niti statut nacionalne medijske hiše ne določata načina predčasnega odpoklica vladnih predstavnikov v nadzornem svetu. Pravnik Rajko Pirnat tako pravi, da je glavni razlog, da je takšna menjava nedopustna, v neodvisnosti nacionalnega medija. „Zato se ne uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za javne zavode nasploh, pač pa posebna pravila, ki močno omejujejo možnost razrešitve“. Brez spremembe zakona vlada kar sama po sebi ne more razrešiti svojih predstavnikov v nadzornem svetu. V mnenju Inštituta za javno upravo o načinu razrešitve nadzornega sveta je eksplicitno zapisano, da bi bila samovoljna razrešitev „očitna in groba kršitev zakona in ustave“. Kar je logično. Četudi v nadzornem svetu sedijo predstavniki izvršne veje oblasti, jih vsaka nova vlada ne more arbitrarno razrešiti, saj naj bi bili nadzorniki politično neodvisni. Marjan Sedmak, eden od razrešene četverice, pravi, da je bila ta poteza „klofuta pravni državi“ in da bodo „vsi razrešeni vložili pritožbo na upravno sodišče“.

Janez Janša ima že od nekdaj težave z mediji, v času prve vlade se je šel uravnoteževanje in prevzeme. Sedaj, v drugo, nastaja do vlade prijazna televizija (tudi njo omenjajo Novinarji brez meja), očitno pa povečujejo še vpliv v nacionalni medijski hiši. Janševa vlada želi pač nadzirati vse družbene podsisteme. In vladi s pomočjo pokornih medijev je lažje, kot pa če so ti avtonomni in neodvisni.