Lustriran govor

Letošnja svečanost pri Ruski kapelici na Vršiču je pritegnila izjemno pozornost in vznemirjenje slovenske javnosti in medijev. O tem, kako je trenutno vladajoča elita preprečila oziroma prepovedala nastop znanega slovenskega zgodovinarja profesorja Jožeta Pirjevca na slavnosti, je v teh vročih avgustovskih dnevih izgovorjenih in zapisanih pravo morje besed. Med temi je veliko za ljudi dobre volje vzpodbudnih tehtnih besed, a tudi nekaj kompromisno naravnanih, ki bi rade z nekakšno toleranco zgladile in zakrile vso protislovnost dogajanja na Vršiču. Soočeni pa smo žal s kar preveliko množico pritlehnih besedic, ki ponižujejo človeško dostojanstvo s cinizmom in lažjo ne samo odstranjenega govornika, ampak sam spomenik na Vršiču in z njim tudi Društvo Slovenija-Rusija, ki je ta spomenik in njegov dragoceni pomen sprejelo za svoj simbol.

O vpletanju oziroma vdoru v avtonomijo društva politikov in politikantov ob letošnjem dogajanju na Vršiču ne bi posebej govoril. Arogantno obnašanje vase zaverovanih oblastnikov je doživelo in doživlja kar nekaj ustreznih protestov in ocen. Opozoriti bi želel samo na nekatere stvari, ki zadevajo Društvo Slovenija-Rusija kot civilno združenje.

Na začetku veljavnega društvenega statuta je zapisano, da je Društvo Slovenija-Rusija »prostovoljno, samostojno, nestrankarsko, nevladno in nepridobitno združenje«. To temeljno opredelitev Društva Slovenija-Rusija dopolnjuje leta 1998 uvodni zapis uredništva posebne številke društvenega Biltena, posvečene prvi ekskurziji društva v Rusijo in »dnevom slovenske kulture« v Sankt-Peterburgu v oktobru tega leta, z ugotovitvijo, da društvo s to akcijo »dopolnjuje tisto delovanje in tista prizadevanja, ki so se začela z vsakoletnimi spominskimi dnevi pri Ruski kapelici na Vršiču, nadaljevala z ’dnevi ruske kulture’, predavanji in drugimi priložnostnimi prireditvami in srečanji«. V isti številki je tudi starosta Društva Slovenija-Rusija profesor Sergej Bubnov v pregledu delovanja društva omenil na prvem mestu Rusko kapelico pod Vršičem, pa ne po naključju. Ruska kapelica na Vršiču je že takoj na začetku obstoja društva s svojim simbolnim pomenom najizraziteje označevala značaj društva, njegova humana prizadevanja in cilje. Kapelica, zgrajena v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji gorske ceste čez Vršič leta 1916 zasul snežni plaz, je spominski hram tistega, kar Rusi označujejo z besedami »večnaja pamjat’« in kar združuje v svoji podobi trajni spomin na človeško trpljenje v krutosti absurdne vojne in opomin, da človek brez spoštljivega odnosa do sočloveka in duhovnih vrednot življenja izgublja smisel – izgublja lepoto, dobroto in resnico. Vsakoletne spominske svečanosti ob koncu meseca julija so privabljale k Ruski kapelici, kot smo člani društva radi s ponosom ponavljali, ljudi dobre volje, domačine, člane društva, ljudi iz vse Slovenije, nekaj tujcev, med udeleženci so bili tudi dostojanstveniki rimskokatoliške Cerkve na Slovenskem in ruske pravoslavne Cerkve, predstavniki slovenskega in ruskega javnega življenja, tudi politiki. Do svečanega obeležja devetdesetletnice obstoja Ruske kapelice in vse pohvale vredne obnove kapelice in njene okolice leta 1996 je spominski hram ohranjal tisto, kar je Milan Kučan označil z besedami »intimnost srečanj ob Ruski kapelici« v navezavi na misel, da je kapelica »simbol povezanosti dveh narodov, ki ju je zgodovina zbližala tudi v dveh največjih vojnih kataklizmah, ki sta jih zagrešila sla po podrejanju drugih in ideološka slepota«. To bi veljalo ohranjati in utrjevati, a naraščajoča ugled in veljava kapelice pri utrjevanju odnosov in zvez med Slovenijo in Rusijo »nad pregradami« sta z zgraditvijo tribune za ugledne udeležence svečanih dni premamila politike, da so se spominske svečanosti pod njihovim vplivom vedno bolj spreminjale v politične manifestacije, ki so s tribune za »visoko postavljene« večkrat z izrazito politično retoriko preglašale Besedo molitve in humano naravnanih govorov čiste človečnosti (kot sta bila na primer nastopa literarnega zgodovinarja Matjaža Kmecla in pesnika Toneta Pavčka) in motile tiho zbranost prisotnih. Odmevnost spominskih dni pri Ruski kapelici na Vršiču je žal premotil tudi del vodstva Društva Slovenija-Rusija, da je podleglo političnemu prisvajanju rezultatov požrtvovalnega dela društva, organizatorja in nosilca svečanosti pri Ruski kapelici na Vršiču in z njimi povezanih prireditev. V prizadevanjih po t.i. promociji društva in njegovih dosežkov se del vodilnih članov društva, kar še posebej velja za sicer izjemno prizadevnega predsednika društva Sašo Geržino, ni znal ubraniti skušnjavi, da bi vsakoletne svečanosti okronal s prisotnostjo vidnih osebnosti iz političnih in cerkvenih vrhov; na ljudi iz kulturnih krogov se je nekako pozabljalo. In tako je politika vedno bolj stopala v ospredje na tribuni pri kapelici in pri »vip mizah« na pikniku po končani slovesnosti, največkrat, žal, ob upoštevanju prapora, ki je plapolal, kot bi dejal znani ruski literat Viktor Šklovski, na trdnjavi trenutne oblasti. Tako skrivljeno zanemarjanje in neupoštevanje intimnosti in duhovne naravnanosti spominske slavnosti na Vršiču sta dosegla škandalozni višek letošnje leto. Oblastnik, kdorkoli je že bil, je zahteval, da se nezaželeni zgodovinar, pa čeprav je to v svetu uveljavljeni akademik Jože Pirjevec, nikakor ne more pojaviti na govorniški tribuni. Predsednik Društva Slovenija-Rusija Saša Geržina se je temu nezaslišanemu pritisku uklonil in prezrl, da je s svojim nastopom na govorniškem odru hote ali nehote podprl oblastniško poniževanje človeškega dostojanstva zaslužnega člana svojega društva Jožeta Pirjevca. Ponižano je tudi dostojanstvo Ruske kapelice na Vršiču, hrama, ki z ikono Kristusa uteleša tudi evangelijsko Besedo, ki naroča: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« - Čas bi bil, da Društvo Slovenija-Rusija (ne samo njen upravni odbor) premisli in pretehta smisel in cilje svojega delovanja in pomladi svoje vrste, tudi vodilno.