Konec zgodbe?

Gregor Virant res ne more biti zadovoljen. Njegovo stranko so javnomnenjske ankete potisnile na rob prepoznavnosti. Del volilnega telesa mu ne odpusti, da se je pridružil Janezu Janši, in Janez Janša mu ne odpusti, da je ustanovil svojo stranko. Ne odpustijo mu tudi tisti, ki so prepričani, da Virantova sredinskost pomeni pogajanja s figo v žepu.

Danes Virantu ni več prijetno niti v vladi. Enako je z njegovim najvidnejšim strankarskim kolegom, finančnim ministrom Janezom Šušteršičem; nič od tistega, česar se je lotil, se ni izteklo tako, kot si je želel. Finančni učinki varčevalnega svežnja bodo manjši od predvidenih, sprva se je za letošnje leto govorilo o 500 milijonih evrov, po pogajanjih s sindikati se je številka znižala za 130 milijonov evrov, sedaj pa znesek lahko zaradi selektivnega krčenja pokojnin zniža še ustavno sodišče. Realnih ocen, koliko bo država zares privarčevala, ni. Enako slabo ministrovo delo ocenjujejo tuje bonitetne agencije, ki znižujejo rejtinge države in slovenskih bank. Minister je bil neuspešen tudi pri dokapitalizaciji NLB. Najprej je napovedoval, da bo banko dokapitalizirala KBC, potem pa sta jo morala dokapitalizirati Kad in Sod. Uštel se je tudi pri zakonu o Slovenskem državnem holdingu. Vlada ga je umaknila iz parlamentarne procedure in začela novo usklajevanje z opozicijo in socialnimi partnerji. Ne uresničujejo se obljube o počasnem okrevanju gospodarstva, Slovenija je od februarja v recesiji. Hkrati se ne povečujejo prilivi v proračun, v državi ni večjih investicij, banke nimajo denarja za kreditiranje, bančna luknja bo na koncu velika za nekaj milijard evrov. Politika ministrstva za finance, paradnega konja Virantove stranke, je daleč od napovedanega. Kot je zapisal ekonomist Bogomir Kovač: »Po pol leta nove vlade imamo v državi politično destabilizacijo in ekonomski kaos.«

Temeljno vprašanje je, zakaj Janez Janša to počne. Zakaj takšna ihta? Je to njegov stil? Samo jezna reakcija na kritične izjave Viranta?

Poleg ekonomskih problemov, ali pa ravno zaradi njih, je Janez Šušteršič naletel še na politične. Po prvi avgustovski seji vlade ga je SDS prek Twitterja obtožila, da bi moral kot minister za finance sedeti na seji, kjer so se pripravljali osnutki izhodišč za nova proračuna, a je bil raje na dopustu. Napad na ministra ni naključen, njegov dopust je bil napovedan, zato bi lahko vlada proračunsko točko dnevnega reda premaknila za kakšen teden. A SDS je raje javno obračunala z ministrom. Minister za finance ni edini, na katerega so letele kritike. Podoben napad je doživel tudi Gregor Virant, ko so ga pri SDS obtožili, da v mikrofon govori neumnosti. Kadar vladne koalicijske stranke medsebojno obračunavajo na tiskovnih konferencah, je z vlado nekaj narobe. Če svoje cinične opazke sporočajo v 140 znakih prek Twitterja, je še huje. A bodimo pošteni, tako obračunava samo SDS.

Temeljno vprašanje je, zakaj Janez Janša to počne. Zakaj takšna ihta? Je to njegov stil? Samo jezna reakcija na kritične izjave Viranta? Gre za izganjanje Državljanske liste iz koalicije, pripravo na predčasne volite, pripravo na prehod SDS v opozicijo? Res je, da je v času ekonomske krize državo težko voditi, a Janezu Janši bi težko pripisali, da si želi oditi z oblasti. Velja prej nasprotno; napadi na Gregorja Viranta so poskus discipliniranja mlade koalicijske stranke, ne pa resna želja po novem političnem pretresu. Državljanska lista se je v zadnjih nekaj tednih nekajkrat postavila proti SDS, obsodila je pogrom rdeče zvezde, ni se strinjala z napovedanim iskanjem zaupnice (in to javno govorila), ni podprla Vitoslava Türka za člana ugašajoče AUKN, na predsedniških volitvah ne bo podprla Milana Zvera. Janši pa uporna koalicijska partnerica ni všeč, ravna podobno, kot je ravnal v času svoje prve vlade, ko je iz koalicije naganjal SLS, ki jo je vodil Bojan Šrot. Po drugi strani pa je nerazumno tudi ravnanje Državljanske liste. Kako to, da stoično prenaša Janševe klofute? Res nima druge možnosti?