Čas osvoboditve

Aprila je Vatikan ameriške nune obtožil radikalnega feminizma. Natančneje, obtožil je organizacijo, ki združuje večino od njih. Očital jim je, da se preveč ukvarjajo z revščino ter gospodarskimi krivicami in premalo z nasprotovanjem posvetitvi žensk v duhovnice, splavu in porokam istospolno usmerjenih. Junija so obtožbe zavrnile kot neutemeljene. Pri tem jim je javno podporo izrazilo več voditeljev frančiškanskih skupnosti – in številni verniki.

Le nekaj dni za tem je minilo 89 let od rojstva škofa Vekoslava Grmiča. Tudi njegova mnenja so se pogosto razlikovala od uradnih cerkvenih stališč. Veljal je za predstavnika katoliške levice, zagovornika svobodomiselnosti in dialoga z drugače mislečimi. V Sloveniji, kjer cerkev bolj ali manj odkrito podpira politično desnico, s strpnostjo do drugačnih pa se težko pohvali, se zdi Grmičeva drža nenavadna. Nanjo bi se veljalo pogosteje spomniti, saj so mnoge njegove misli danes še aktualnejše kot v času, ko so bile zapisane ali izrečene. Na primer tiste o cerkveni občutljivosti glede vprašanj premoženja. Nanj so vplivale ideje, ki so se oblikovale v katoliških krogih Južne Amerike. Če se ozremo tja, onstran finančnih interesov uradnega Vatikana, ugotovimo, da ideje politične levice o pravičnejši družbi krščanstvu niso nujno nekaj tujega.

Teologija osvoboditve

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je v velikih državah Latinske Amerike pod vodstvom populističnih vlad pospešeno razvila industrija. Odvisnost od bogatejših zahodnih držav se je še povečala. Krepil se je srednji sloj, velike skupine prebivalstva pa so bile potisnjene na družbeni rob, v skrajno bedo in pomanjkanje. Sledile so vse glasnejše težnje po pravičnejši družbeni ureditvi in (kot odziv nanje) vzpon vojaških diktatur, ki so zavarovale interese kapitala in zadušile revolucionarno razpoloženje.

Številni vplivni cerkveni predstavniki so se postavili na stran napredka in na stran zatiranih. Pred dobrimi štiridesetimi leti je perujski duhovnik Gustavo Gutiérrez objavil knjigo Teologija osvoboditve, ki je postala temeljno delo nove smeri znotraj krščanske cerkve. Utemeljil jo je na nujnosti osvoboditve izpod vseh vrst zatiranja: političnega, ekonomskega, socialnega, spolnega, rasnega in verskega. Poudaril je, da mora prenova izhajati iz skupnosti vernikov in ne sme biti vsiljena z vrha, od nezmotljive cerkve.

Predstavniki teologije osvoboditve so v skladu s svojim prepričanjem tudi delovali. Duhovniki in redovnice so se preselili na najbolj obubožana območja, da bi živeli tako kot njihovi verniki. Svoja stališča so utemeljili na Svetem pismu: »Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev« (Iz 61,1), »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mt 10,34), »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Gutiérrez je poudarjal pomen vere v praksi, pomen enakovrednega odnosa med pravo vero in pravilnim delovanjem – v nasprotju s cerkvenim vrhom, ki je vero postavljal nad dejanja.

Takšen pogled je bil nekaj novega tudi v Južni Ameriki, kjer je bila cerkev prej več stoletij na strani konservativnih privilegiranih elit. V nekdanjih evropskih kolonijah, zaznamovanih z neenakostjo in izkoriščanjem, duhovščina od revežev nenadoma ni več pričakovala, da stoično prenašajo svojo nesrečo in čakajo na nagrado v posmrtnem življenju. Vernikom so se nove ideje zdele kot svež veter. Za kratek trenutek se je zdelo, da je končno napočil čas za spremembe.

Nato pa se je izkazalo, da v Vatikanu z razvojem dogodkov niso zadovoljni.

Cerkev in revni

Zakaj se najvišji predstavniki cerkve niso strinjali z duhovnimi gibanji, ki so se postavila na stran ubogih in se zavzemala za odpravo njihove bede? Ni mogoče trditi, da je cerkev za revščino neobčutljiva. Celo Joseph Ratzinger, ki je v vlogi prefekta Kongregacije za doktrino vere ostro nasprotoval teologiji osvoboditve, se je kasneje, v vlogi papeža, večkrat zavzel za obrambo revnih. Obsodil je pohlep bogatih in podrejanje trgom in kapitalu. Vendar je treba njegove besede razumeti v okviru treh dejstev, zaradi katerih večidel niso nič več kot to: le besede. Prvič, duhovno preobrazbo posameznika Benedikt XVI. postavlja pred družbene spremembe. Najprej morajo po njegovem ljudje ljubiti Jezusa. Ko se bodo tako približali popolnosti, se bo revolucija zgodila sama od sebe. Dve tisočletji izkušenj kažeta, da je to prepričanje naivno in nerealno. Drugič, cerkev po papeževem mnenju ne sme biti instrument za boj proti krivicam, ker njeno poslanstvo ni politično. To ob siceršnjih vsakodnevnih poskusih vplivanja na politiko zveni naravnost smešno. Tretjič, nepredstavljivo premoženje Vatikana ne postavlja na stran revnih, temveč med bogato in vplivno elito.

Škof Grmič je v enem od intervjujev opozoril, da se je v zgodovini cerkev vedno znova povezovala predvsem s tistimi, ki so imeli premoženje in oblast. Temu lahko dodamo, da je medtem premoženje zavzeto kopičila tudi sama. In to počne še danes. Kot vidimo vsak dan, moralni in finančni polom mariborske nadškofije nista spremenila veliko. Po nekakšnem opravičilu cerkveno vodstvo mirno ignorira pozive k pravičnemu ukrepanju, ki jih nanj naslavljajo posamezniki iz cerkvenih vrst. Spet kaže, da je zanj vera pomembnejša od dejanj. Medtem se na cerkvene račune stekajo milijoni iz državnega proračuna (in ne pozabimo na gozdove, nepremičnine – in navsezadnje na Blejski otok). Cerkvene dolgove bomo z dokapitalizacijami bank očitno posredno odplačali kar davkoplačevalci.

Mnogi katoličani v dobrodelnost iskreno vlagajo ogromno svojega dela, časa in denarja. O tem ni nobenega dvoma. A stališča Vatikana, ki aktivni boj za pravično družbo potiskajo v drugi plan, kažejo bistveno pomanjkanje spoštovanja do njihovega truda. Z dobrodelnostjo gasijo požar upravičene jeze izkoriščanih. Reveži pa ostajajo reveži. Še več, kot je pojasnila kontroverzna redovnica Agnes Gonxha Bojaxhiu, bolj znana kot mati Tereza, se morajo revni sprijazniti s svojo usodo, saj je njihovo trpljenje v veliko pomoč svetu. Trpljenje ljudi vendar približa Jezusu. Odsev takšnega težko razumljivega mnenja najdemo tudi v vatikanskem sporočilu ameriškim redovnicam.

Takšna dobrodelnost je v veliki nevarnosti, da se sprevrže v oglaševalsko strategijo – pa če imajo posamezniki še tako dobre namene. Navsezadnje si je tudi Hamas v Gazi velik del priljubljenosti pridobil prav s pomočjo revnim Palestincem.

Spopad idej

Papež Janez Pavel II. in kardinal Ratzinger sta v teologiji osvoboditve prepoznala nevarnega sovražnika. V njenih stališčih sta našla elemente marksizma. Le kaj bi lahko bilo huje od tega? Njun odgovor je bil hiter in uničujoč. Jezus ni bil revolucionar, je rekel papež. Ratzinger je Gutiérreza obtožil, da je njegova razlaga Svetega pisma politična in da njegovi pogledi vodijo v razredni boj znotraj cerkve ter zavračanje njene hierarhije. V letih, ki so sledila, je Kongregacija za doktrino vere uporniškim duhovnikom prepovedala učenje nekaterih stališč teologije osvoboditve. Vidni predstavniki gibanja so bili suspendirani in deležni cenzure.

V nos pa niso šli le cerkvenemu vodstvu, temveč tudi vladajoči politiki, ki je varovala interese bogatih elit. Skrajneži, pogosto povezani z Združenimi državami Amerike, ki so v tistem času vodile umazano kampanjo proti južnoameriškim levičarskim gibanjem, so umorili več duhovnikov in redovnic. V San Salvadorju so med mašo ustrelili nadškofa.

Vendar teologije osvoboditve niso utišali niti vatikanske sankcije niti politični nasprotniki. Njena gibanja sicer nimajo več vidnih predstavnikov v cerkvenih vrhovih, a v revnih skupnostih Južne Amerike so še vedno prisotna. Revnih in zatiranih, za katere se borijo, žal še dolgo ne bo zmanjkalo.

Kriza zamujenih priložnosti

Julija je predsednica organizacije ameriških nun kritizirala nepripravljenost vatikanskih predstavnikov na dialog. Podvomila je o pravilnosti njihovega dogmatičnega in neživljenjskega lotevanja vprašanj, kakršna so položaj žensk v cerkveni hierarhiji, kontracepcija, splav. Pri tem je povedala: »Naš dar cerkvi je v tem, da stojimo ob strani revnim in ljudem na robu. Vprašanja tam niso črno-bela, ker tudi realnost teh ljudi ni črno-bela.«

Ukrepom cerkvene hierarhije smo bili istega meseca priča tudi v Sloveniji. Medije je dosegla novica o premestitvi upokojenega nadškofa Alojza Urana. Na televiziji smo (v katerem stoletju živimo?) po dolgem času celo slišali govorjenje o »pohujšanju«. Tudi to posredovanje ni ostalo brez nasprotovanja. Zaslediti je bilo mogoče komentarje o neživljenjskosti. O mariborski nadškofiji. In o velikih količinah denarja.

Takšna javno izražena nesoglasja niso vsakdanja. Svet se je spremenil. Verniki razmišljajo s svojo glavo in vseh navodil že dolgo ne jemljejo več za suho zlato. Cerkveni vrhovi morajo zato še posebej paziti na svojo kredibilnost. Na svoj moralni kapital. V krizi bi ga lahko bistveno povečali – če jih seveda ne bi zalotili s prsti v marmeladi. Tako pa so v svoji obsedenosti z denarjem postali nevarno podobni drugim finančnim elitam. Ljudje, ki so se v zadnjem času znašli na robu preživetja, jim tega najbrž ne bodo šteli v dobro. Prej ali slej se utegnejo zaslišati glasovi tistih, ki bodo postavljali neprijetna vprašanja o okostenelih dogmah in realnosti sodobnega časa. Tistih, ki se bodo za vatikanski okus preveč ukvarjali z družbeno pravičnostjo, revnimi, ponižanimi in izdanimi. Ne bodo se oglasili zato, ker bi podvomili o pravilnosti učenja svojega Odrešenika – ampak zato, ker bodo tudi od svoje cerkve pričakovali, da živi v skladu z njim.