Moč (in težava) simbolov

Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Komentar

Priznati moram nekaj, kar me spravlja v zadrego: priseganje zvestobe ameriški zastavi mi ni bilo nikdar všeč. Razlog ni v tem, da ne bi ljubil svoje dežele, in zagotovo ne v tem, da ne bi imel rad tega, kar zame simbolizira ameriška zastava – ampak ravno v tem je težava. Kar simbolizira, je subjektivno in osebno. Simboli imajo v sebi nekaj prvobitnega in iracionalnega, nekaj, kar se vtisne globoko v človekovo zavest, predstavljajo nekaj neotipljivega, abstraktnega in čustvenega. Spomnim se, da sem, ko sem bil majhen deček, videl veliko filmov o pogumnih mladih možeh, ki so se pognali v boj z visoko dvignjeno ameriško zastavo – in so raje umrli, kot da bi si dovolili, da bi jim zastava padla na tla. Težko mi je bilo razumeti, da nekdo raje umre, kakor pa živi v večni sramoti, ker je izpustil zastavo. A hkrati sem bil očaran nad tem, kako pogumno blazni so bili, da so žrtvovali življenje za simbol.

Kot ameriškega uradnika me najbolj pomirja to, da je edina stvar, kateri moram priseči zvestobo, ustava. Američani ne prisegamo zvestobe državni zastavi, predsedniku ali vladi – temveč samo ustavi. Prisegamo, da bomo ščitili in ohranjali ustavo, ki varuje naše svoboščine in pravice. Pa vendar, če bi kdo na ulici zažgal izvod ameriške ustave, ne bi bilo nikomur mar, če pa bi to storil z ameriško zastavo, bi njegovo početje nemudoma povzročilo zgražanje. Ljudje so se pripravljeni boriti proti vsakemu, ki bi skušal omadeževati zastavo. Včasih si mislim, da so judje in muslimani pametnejši od nas, ker imajo prepoved kakršnegakoli upodabljanja svetih podob; ter da je bil Platon pametnejši od drugih, ko je v svoji Republiki prepovedal večino glasbenih oblik. Zastava sodi med stvari, ki jim ne moremo nasprotovati – simboli, ikone in glasba globoko prevzamejo vsakega izmed nas.

Ko uživamo v tihem in mirnem avgustu, imamo priložnost, da nekoliko objektivneje presodimo dogajanje, vezano na praznovanje dneva državnosti. Odločitev, da se praporščaki veteranskih organizacij, ki nosijo zastave z rdečo zvezdo, ne povabijo na proslavo, me je spomnila na dogajanje v Ameriki v času mojega otroštva. Živo se spominjam tistega vročega in vlažnega dne. Bil je 4. julij in star sem bil kakih osem let. Opazoval sem množico ljudi na ulicah – večina jih je mahala z zastavami, okrašenimi z zvezdami in s črtami. Nekaj pa jih je nosilo zastavo s podobami zvezd in križa – bojno zastavo Konfederacije in simbol držav, ki so se odcepile od Združenih držav. Čeprav je od konca državljanske vojne minilo že sto let, sem bil ogorčen nad tem, da je sploh kdo mahal s konfederacijsko zastavo. Odraščal sem na severu ZDA, kjer je bilo povsem jasno, da so se v državljanski vojni borili zoper suženjstvo v želji, da bi ohranili Unijo, premagali izdajalce in narodu zagotovili svetlo prihodnost. Nihče si ni mogel predstavljati, da bi kdo mahal s takšno zastavo – še zlasti ne na 4. julij, ko so se okrog nje zbirali samo izdajalci in rasisti. Kasneje sem se poročil z žensko z Juga, ki mi je razkrila nekaj neverjetnega: v njenih očeh v državljanski vojni ni šlo samo za osvoboditev sužnjev, temveč tudi za zasužnjevanje Juga, ki je bolj kot k ohranitvi Unije težilo k ohranitvi prevlade Severa. Ob vsem tem je najbolj neverjetno prav to, da je bila »prezirljiva« zastava konfederacijskih držav simbol poguma, časti, samostojnosti in dediščine.

Zdaj bolje razumem, kako pogumni so bili v vojni tisti na »drugi« strani in da se številni prebivalci južnih držav niso borili za ohranitev suženjstva, temveč za ohranitev svojega načina življenja. Simbol uporništva me kljub temu včasih žali. Razmišljam, za kakšne namene so uporabljali konfederacijsko zastavo po državljanski vojni: z njo so pridobivali podporo tistih, ki so skušali preprečiti vključevanje temnopoltih otrok v naše šole. In o tem, kako je v ozadju plapolala zastava, medtem ko so linčali nekatere temnopolte Američane, drugim pa do tal požgali domove. Nič ne bi pomagalo, če bi temnopoltim Američanom skušali razložiti, da jih s to zastavo ne želimo žaliti. Prav tako ne bi pomagalo, če bi jim dejali, da se želimo z zastavo samo pokloniti pogumnim možem, ki so se borili in dali življenje, da bi obvarovali svoje družine in ohranili način življenja, ki so ga ljubili. Bilo bi nesmiselno, kot bi bilo nesmiselno prepričevati naše judovske državljane, da svastika ni zmeraj žaljiva, saj je – konec koncev – samo star hindujski simbol.

Tudi poldrugo stoletje po državljanski vojni imam mešane občutke glede konfederacijske zastave. Naj bo katerikoli simbol, ki žali pomemben segment v državi, vključen v praznovanje, katerega namen je okrepiti enotnost v državi? Vendar si kot Američan želim ohraniti spomin in se pokloniti vsem Američanom, ki so se borili pod zastavo Konfederacije ameriških držav. In ne, nimam pametnega predloga, kako bi rešili to vprašanje. To je poanta, to je bistvo, ki sem ga želel sporočiti v svojem nedavnem govoru na sprejemu ob 4. juliju in ki sem ga skušal sedaj še natančneje razložiti. Samo Slovenci sami imajo pravico odločati, ali bodo ob dnevu slovenske državnosti plapolale zastave z rdečo zvezdo ali ne. Ker sem tujec, lahko povem le to, kar že vemo in kar zmeraj govorimo svojim otrokom: vsaka zgodba ima (vsaj) dve plati. Če nisi sposoben videti druge strani problema, če nočeš razumeti občutka prizadetosti in izdaje, ki jih čuti ta ali ona stran, potem delaš svoji državi medvedjo uslugo.

Če še vedno berete, ste mnogi zdaj verjetno že pošteno besni. Vaša jeza je povsem razumljiva. Najbrž se sprašujete, kako lahko nepoučen tujec primerja simbol osvoboditve izpod fašizma z ameriškim simbolom suženjstva. In moj edini korektni odgovor na to je, da če bi to brali Američani, bi se številni izmed njih odzvali ravno nasprotno. Spraševali bi se, kako lahko ta bedak primerja simbol ameriškega poguma in časti s simbolom totalitarizma in nestrpnosti. Vsem jeznim Slovencem in Američanom odgovarjam, da vsa ta jeza dokazuje, da imam prav.

Simboli so mogočni in vplivni, pogosto iracionalni in strah zbujajoči. Nič drugega ne odmeva tako globoko v človekovi zavesti kot simboli, najsi bodo posvečeni ali ne. Ljudje smo tako občutljivi zanje, da pogosto ne vidimo, kako jih dojemajo drugi.