Intervju Jože P. Damijan

Spoštovani!

Ne želimo kar takoj poseči po vseh možnih pravnih sredstvih zoper izjavo prof. Jožeta P. Damijana v intervjuju v Mladini dne 27.7.2012, v zvezi s privatizacijskimi procesi koncerna Kolektor Idrija, predvsem zato, ker menimo, da je njegova izjava zelo nepremišljena in podana na osnovi nepreverjenih podatkov. Profesorju, ki daje takšne izjave in prihaja s fakultete, ki smo jo do sedaj cenili, to ni v osebno profesionalno čast, predvsem ker ne pozna vseh dogodkov, ki so vplivali na proces privatizacije koncerna Kolektor.

Privatizacija koncerna Kolektor se je začela že leta 1988, ko je družbeno premoženje v višini 51-odstotnega deleža Kolektorja prešlo na pravno osebo FMR, ostalih 49 odstotkov deleža pa je obdržal nemški joinventure partner Kautt & Bux GmbH, s katerim je bila že od leta 1968 podpisana pogodba o skupnem vlaganju. V naslednjih štirih letih je nemški partner Kautt & Bux GmbH izvršil dokapitalizacijo v Kolektor s stvarnim vložkom in tako pridobil 51-odstotni delež. Vsi kasnejši procesi lastninjenja so se izvajali na slovenskem deležu (49 -odstotni delež Kolektorja), in sicer v skladu s takratno zakonodajo. Samo lastninjenje je bilo preverjeno s strani davčnih organov kot tudi s strani Agencije za privatizacijo družbenega premoženja. Proces lastninjenja je bil transparenten do vseh zaposlenih, Kolektor ima še danes preko 1000 notranjih delničarjev, upokojencev in zaposlenih.

Konec leta 1993 je šel nemški partner Kautt & Bux GmbH v stečaj in bil prodan skupaj z 51-odstotnim deležem Kolektorja ameriški firmi Kirk-

wood Industries Inc., firmi, ki je bila petkrat večja kot Kolektor in je bila v tistem času največji proizvajalec komutatorjev na svetu. Že eno leto po nakupu 51-odstotnega deleža v Kolektorju so se pri ameriškem partnerju pojavile želje po 100-odstotnem prevzemu Kolektorja. Nevarnost, ki je grozila s to namero, je pri slovenskem lastniku povzročila oblikovanje delniškega sporazuma. Vodstvo se je izpostavilo in znotraj 49-odstotnega lastništva Kolektorja (ne s sredstvi družbe, kar že po naravi ni bilo mogoče, saj smo bili v večinski lasti ameriškega lastnika) kupilo pomemben, a ne prevladujoči delež. Tudi ti postopki so bili transparentni in so danes dostopni vsakemu delničarju in tudi javnosti. Ne nazadnje je prof. Prašnikar s svojo skupino podiplomcev analiziral lastninjenje in uvrstil koncern Kolektor v družbo s kapico. V potrditev našemu prispevku navajamo nekaj podatkov zgodbe koncerna Kolektor, vezano na vodenje s strani gospoda Stojana Petriča od leta 1994 do 2011.

Vrednost prodaje v letu 1993 je v Kolektorju znašala 29,4 mio Eur, v letu 2006 se je povečala na 235,0 mio Eur in v letu 2011 dosegla 436,0 mio Eur konsolidirane prodaje; število zaposlenih je imel Kolektor v letu 1993 932 , to število se je v letu 2006 povečalo na 2896 in lansko leto doseglo 2877; število podjetij znotraj koncerna je bilo v letu 1993 samo eno podjetje, v letu 2006 se je povečalo na 20 podjetij in leto 2011 smo imeli 29 podjetij; delež osnovnega programa komutatorjev v skupni prodaji je leta 1993 znašal 100 %, v letu 2006 se je znižal na 82 % in se je še nadalje znižal v letu 2011 na 43,7 %, kar kaže na pravilno strategijo v smeri diverzifikacije koncerna Kolektor.

Torej je vsak komentar za pismenega ekonomista, pa ne samo zanj, tudi za povprečnega Slovenca, odveč. Na koncu naj omenim še dva kazalca:

- današnja zadolženost koncerna Kolektor, merjena z neto dolga do bank in vseh garancij napram EBIDTA, znaša 2,2 odstotka, kar je v okviru evropskih bančnih norm,

- v zadnjih 10 letih smo investirali v razvoj in v akvizicije več kot 150 milijonov Eur in plačali davek na dobiček pravnih oseb preko 40 mio Eur. Poleg tega smo v zadnjih 18 letih vsako leto izplačali dividende in zadnjih 35 let nismo poslovali z negativnim rezultatom.

Prejeli nismo nobenih nagrad, z izjemo s strani časopisa Finance, in sicer ne koncern Kolektor in ne njegov predsednik gospod Stojan Petrič.