Napadi na Predsednika

Kdor napada Janeza Janšo, pa naj bo član koalicije ali ne, škoduje Sloveniji

„Zbor za republiko z velikim nelagodjem spremlja napade, ki jih iz vrst lastnega moštva doživlja predsednik vlade,“ je te dni v posebni izjavi za javnost zapisal Lovro Šturm, predsednik nekega združenja, ki se niti ne trudi več, da bi zakrilo svojo politično pristranskost. „Zbor za republiko poziva k prenehanju enostranskih, negativno usmerjenih potez koalicijskih partnerjev, predvsem pa k poglobljeni slogi, vse z namenom optimalnejšega stanja v domovini,“ je še dodal Šturm. Ni bil edini. K bratstvu v koaliciji in zaščiti lika in dela predsednika vlade pozivajo še mnogi. Recimo Boštjan M. Turk, ki pravi, da naj bi v Sloveniji vladalo sprevrženo stanje, pojavljajo se žaljivi grafiti in serija „dnevnih medijskih umorov z največjimi lažmi“. Vera Ban pa se na spletni strani SDS sprašuje, zakaj je Janez Janša deležen tolikšne pozornosti medijev, ki namenoma izničujejo njegov ugled. „Kdo podpihuje to gonjo zoper njega, kdo ukazuje peresom, ki se lotevajo tako gnilega pisanja izmišljenih zgodbic, kdo hodi zvečer spat in se zjutraj prebuja s slastnim občutkom, da je velik zato, ker je oblatil predsednika slovenske, torej tudi njegove vlade?“

Novorek SDS pravi torej takole: zavarovati je treba predsednika vlade, saj se trudi za Slovenijo in njeno prihodnost, tisti pa, ki mu nasprotujejo, ki ga opominjajo, da je morda zašel s prave poti, delujejo po navodilih stricev iz ozadja, po navodilih izkoriščevalske kaste, ki brani svoje privilegije, do katerih se je dokopala v času totalitarnega socializma.

Grafiti, ki pozivajo k uboju predsednika vlade, te dni so se pojavili na ljubljanski obvoznici, so nesprejemljivi, naj jih raziščejo organi pregona. A pri političnih pozivih k zaščiti Janeza Janše gre za nekaj drugega, pojavlja se sprevržena logika. Za primer vzemimo Zbor za republiko ob pomoči katerega se je SDS leta 2004 prvič povzpela na oblast. Prvi predsednik zbora je bil Peter Jambrek. Ko je začel zadržano opominjati Janeza Janšo, je doživel partijsko diferenciacijo. Malo pred zadnjimi volitvami je v javnost „zašlo“ poročilo Udbe, ki naj bi dokazovalo, da je bil Jambrek nekoč sodelavec tajne službe. Povsem enako je bilo z Gregorjem Virantom, tudi nekdanjim predsednikom Zbora za republiko. Ko je ustanovil svojo stranko, ga je SDS obtožila zahrbtne kraje volilnega programa, Zbor za republiko pa njegove stranke pred volitvami ni podprl. Danes je Virant s svojo stranko priročna tarča bodic SDS in njenega predsednika.

Apologeti Janeza Janše pozabljajo, da drugim očitajo ravno tisto, kar Janša počne sam. Nekdo lahko napada Viranta, opozicijo, medije, kogarkoli, ki se mu postavi po robu, tisti, ki kritike vračajo, pa škodijo Sloveniji in so sovražniki domovine. To je logika totalitarnosti. Logika njegove resnice.

V rdečih letih je obstajal poseben zakon o zaščiti lika in dela tovariša Tita, ki je za zlodela predvideval zaporne kazni. Besedilo zakona gotovo še obstaja v kakšnem zaprašenem Uradnem listu. Morda pa bi bilo najbolje, če bi ga znova sprejeli. Spremeniti bi bilo treba le ime in zakon ne bi več varoval tovariša Tita, pač pa Janeza Janšo. Nesporazumov o tem, kakšna kritika je dovoljena, kakšna pa ne, ne bi bilo več.