Lov za najugodnejšim

Morda ste kdaj slišali, da farmacevtska industrija ni Karitas, zato cene nekaterih zdravil ne morejo biti in nikoli ne bodo nižje, kot so zdaj. Dobiček mora biti.

Zdi se, da podobno razmišljajo tudi v nekaterih lekarnah, saj te, enako kot trgovci, pri prodaji izdelkov zaračunavajo različne marže. Zadnje večje razburjenje je glede tega nastalo pri prodaji testnih lističev za merjenje sladkorja v krvi. Z varčevalnim zakonom se je zmanjšal delež, ki ga za lističe odšteje Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), zato bi, da bolniki ne bi doplačevali teh nujnih pripomočkov, lekarne morale znižati prodajne marže ali pa bi cene morali znižati zastopniki in proizvajalci. Tako kot za posamezen enak izdelek Spar in Mercator nimata nujno iste cene, so lekarne določile različne cene testnih lističev. Ponekod, denimo v Lekarnah Ljubljana, jih morajo bolniki doplačevati, saj Lekarne Ljubljana zaračunavajo 15-odstotno maržo. Lahko pa gredo v kakšno drugo lekarno, ki ima nižjo maržo, in tam končna cena ne presega tiste, ki jo krije zdravstveno zavarovanje.

Določanje cen izdelkov v lekarnah je zapleteno, saj strošek za bolnika ni odvisen le od odločitev ZZZS-ja, ampak še od treh deležnikov. Kot pojasnjuje mag. Mitja Tomislav Zucchiati iz Lekarn Ljubljana, se lekarne oskrbujejo pri veletrgovcih, njihovi dobavitelji so torej veletrgovine. Te imajo večinoma podobne cene za vse lekarne, ni pa to nujno. Tudi proizvajalci imajo lahko različne cene. „Zato odgovor, zakaj nastajajo razlike v končnih cenah, ni tako preprost. Poleg tega nekatere lekarne, predvsem zasebne, zavestno delajo z minimalno, okoli petodstotno maržo, ki ekonomsko nikakor ni upravičena, zaslužek pa iščejo na druge načine,“ pravi. V Lekarniški zbornici Slovenije so ugotovili, da je ekonomsko še sprejemljiva 15-odstotna marža, ki pokrije financiranje zalog in druge fiksne in variabilne stroške izdajanja diagnostičnih trakov. „Povedano drugače, lekarna ima na splošno višje fiksne stroške zaradi strogih zahtev ministrstva za zdravje in drugih institucij, kot jih imajo denimo specializirane trgovine, ki tudi lahko prodajajo diagnostične trakove,“ višje cene še upravičuje Zucchiati in poudarja, da so se lekarne odzvale na težnjo po varčevanju in so drobnoprodajne marže znižale, česar pa ne moremo trditi za vse udeležence v dobavni verigi.

Zmeda pri tem nastaja še zato, ker je naprodaj več cenovno različnih lističev, saj aparate izdelujejo različni proizvajalci, vsak pa ima svoje testne lističe. Nekatere lekarne zato ponujajo menjavo dražjih aparatov za cenejše, za katere so potrebni cenejši diagnostični lističi.

Judita Erjavec iz Društva diabetikov Ljubljana opozarja, naj bolniki v to ne privolijo, saj lahko taka zamenjava vodi v manj zanesljivo merjenje: „Pri merjenju lahko takšen aparat zgreši za 20 odstotkov navzgor ali navzdol, to pa pomeni, da je bolje, da si diabetik sladkorja sploh ne meri.“ Zato svetuje, naj se uporabniki merilnikov pred nakupom pozanimajo, ali bi morali v lekarni doplačati ali ne, in če lekarna zahteva doplačilo, naj poiščejo drugo, v kateri tega ne bo.

Denarno ceneje, časovno, z iskanjem „prave“ lekarne, pa malo manj ...