Uranovo pismo

Osebno pismo Alojza Urana slovenskim škofom o tem, kaj se je dogajalo z njim in kako so ga odstavljali

Msgr. Alojz Uran, upokojeni nadškof
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid

Datum: 20. 6. 2012

Spoštovani brat v škofovstvu

 Podpisani Alojz Uran, upokojeni ljubljanski nadškof, globoko prizadet in pretresen zaradi dogodkov zadnjih dni v zvezi z mojo osebo in z mojo škofovsko službo, Ti želim posredovati nekaj svojih misli. Podobno pismo sem poslal tudi prefektu Kongregacije za škofe Marcu Kardinalu Ouelletu in apostolskemu nunciju v Sloveniji Mons. Juliuszu Januszu. Doslej še nisem prejel nobenega odgovora.

Škofovsko posvečenje sem prejel 6. januarja 1993 v baziliki sv. Petra v Rimu, na slovesni praznik Gospodovega razglašenja, po rokah takratnega rimskega škofa Janeza Pavla II., blaženega Karla Wojtyle. On sam je 25. oktobra 2004 podpisal tudi moje imenovanje za ljubljanskega nadškofa.

Teža in breme škofovske službe v ljubljanski nadškofiji in Slovenski škofovski konferenci, ki sem ji predsedoval, ter moje kritično zdravstveno stanje so me navedli k odločitvi, da sem 7. oktobra 2009 prosil svetega očeta Benedikta XVI. za imenovanje škofa koadjutorja v ljubljanski nadškofiji.

Moje zdravstveno stanje se je poslabšalo jeseni istega leta, tako da sem moral po zdravstveno pomoč v ljubljanski Klinični center. Med svojim vljudnostnim obiskom mi je takratni apostolski nuncij v Sloveniji Msgr. Santos Abril y Castello prav tam, na intenzivnem oddelku, ko sem bil še v kritičnem stanju, predlagal, naj se odpovem vodstvu ljubljanske nadškofije. Spraševal sem se, zakaj taka naglica.

Kmalu po teh dogodkih sem bil še šibek v svoji telesni moči, dne 13. novembra 2009 povabljen na urad apostolske nunciature v Ljubljani, kjer mi je gospod Nuncij izročil prazen list papirja s tiskano glavo NUNTIATURA APOSTOLICA IN SLOVENIA, ter mi naročil, naj vpričo njega napišem prošnjo za razrešitev vodenja ljubljanske nadškofije. Besedilo odpovedi je bilo že napisano in jaz sem ga samo ročno prepisal. Vzrok odpovedi je bilo moje šibko zdravstveno stanje. V tem pismu svetemu očetu Benediktu XVI., ki sem ga pisal v naglici, sem med drugim zapisal: »Moje zdravstveno stanje se je poslabšalo zaradi srčne kapi, ki me je prisilila v bolnišnico, najprej v sobo za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani, nato na kardiološki oddelek. Ko sem premostil kritično stanje, so mi zdravniki svetovali, naj se izogibam prevelikemu stresu in težkim bremenom. Glede na nastali položaj in ker nočem, da bi zaradi mene trpela nadškofija, prosim Njegovo svetost za razrešitev in imenovanje naslednika na sedežu ljubljanske nadškofije.«

Že sredi septembra istega leta sem se v Rimu pogovarjal s kardinalom GianBattista Rejem, prefektom Kongregacije za škofe, o možnem koadjutorju in možnosti svoje odpovedi nadškofiji. Takrat sem ga vprašal, kaj bom lahko delal kot nadškof »emeritus«. Odgovoril mi je v smislu: »Delali boste kar vam bo dopuščalo zdravje in kar bo želel novi nadškof.«

Glede domnevnega očetovstva sem osebno prepričan, da nimam nobenega potomca. To želim tudi dokazati z DNK ali katerokoli drugo metodo.

Ko sem nasledniku dr. Antonu Stresu predal vodenje ljubljanske nadškofije, sem mu vpričo takratnega apostolskega nuncija ponudil svojo polno pomoč in nadškof jo je z veseljem sprejel. Nihče od naju takrat ni bil seznanjen s kakršnokoli cerkveno kaznijo, ki naj bi me bremenila, niti s kakršnimikoli omejitvami glede mojega delovanja.

Glede mojega bivanja po upokojitvi moram poudariti, da mi je sam apostolski nuncij Msgr. Santos Abril Y Castello svetoval, naj se naselim v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, torej v Sloveniji.

Potem, ko sem izročil vodstvo nadškofije novemu nadškofu Msgr. Antonu Stresu, sem odšel v Domus Galilae v Izraelu, kjer sem tri leta zapored preživel po tri mesece. Tam sem prejel pismo apostolskega nuncija v Sloveniji z dne 18. novembra 2010, v katerem mi je bilo naročeno, naj v primeru, da se iz zdravstvenih razlogov vrnem v Slovenijo, »živim tako, da v prihodnosti ne bom povzročil težke nevarnosti za velik škandal.« Apostolski nuncij je še dodal, naj za prihodnost razmislim o stalnem bivanju izven Slovenije.

Nihče mi ni pojasnil, kakšen je bil razlog za takšno priporočilo. Nuncij je namignil, da je bila v zadnjem trenutku preprečena objava delikatnih novic v časopisu. Kakšne naj bi bile te delikatne novice, od njega nisem nikoli izvedel.

Nekateri mediji so v zadnjem času na osnovi informacij iz »neuradnih cerkvenih krogov« zatrjevali, da sem se sprl s Svetim sedežem, ker sem zavrnil »zahtevo po ugotavljanju očetovstva« (glej Dnevnik, 8. 5. 2012). Sklepam, da je bila to tista »težka nevarnost za velik škandal«, ki jo je omenjal Nuncij. Informacija v članku pa je bila lažniva, saj zavrnitve zahteve po ugotavljanju očetovstva ni moglo biti, ker tega nikoli nihče ni zahteval od mene. Sam sem pripravljen sodelovati v kakršnikoli DNK ali drugi metodi za ugotavljanje očetovstva, če bi kdorkoli to od mene zahteval.

Pred Bogom izjavljam, da niti v času svoje duhovniške niti škofovske službe v ljubljanski nadškofiji nisem prejel nikakršne prošnje ali zahteve po ugotavljanju očetovstva. Zato se zelo čudim, kako je mogoče, da bi bila lahko lažna navajanja v časopisu razlog za izredno ostre sankcije.

Dne 10. aprila 2012 mi je namreč apostolski nuncij Msgr. Juliusz Janusz izročil naslednja navodila (inštrukcije), ki nimajo nobene oznake »riservata«:

1. Rinunciare a tutti gli incarichi finora ricoperti in seno alla Conferenza Episcopale Slovena. Astenersi dalle cerimonie religose pubbliche e solenni.

2.Lasciare quam primum la Slovenia, come già deciso dalla Congregazione e non rientrare senza previo consenso della medesima Congregazione per i Vescovi.

3. La Congregazione per i Vescovi, intanto, assicura a Mons. Uran una vicinanza fraterna, specialmente nel trovare la sistemazione che sarà giudicata più adeguata.

V dobesednem prevodu:

1.Odpovedati se vsem doslej izvrševanim nalogam v okviru Slovenske škofovske konference. Odpovedati se javnim in slovesnim verskim obredom.

2. Zapustiti Slovenijo čim prej mogoče, kakor je že prej določila Kongregacija in se ne vrniti brez predhodnega dovoljenja iste Kongregacije za škofe.

3. Kongregacija za škofe istočasno zagotavlja msgr. Uranu svojo bratsko bližino, posebno pri iskanju najbolj primerne rešitve glede bivanja.

Apostolskega nuncija sem prosil, naj mi pojasni, katere obsodbe me bremenijo, da prejemam tako stroge kazni, a mi je odgovoril, da se on ne poglablja v vsebino, ampak zgolj posreduje navodila (inštrukcije) Kongregacije.

Dne 31. maja 2012 me je v Rimu vljudno sprejel prefekt Kongregacije za škofe Marc Kardinal Ouellet. V pogovoru z njim sem šele prvič jasno izvedel za vsebino temeljne obsodbe: domnevno očetovstvo. O obtožbi sem bil seznanjen samo ustno, nobenega pisnega dokumenta mi ni uspelo videti.

Torej so me v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa me ni obvestil o vsebini obsodbe. Tako nisem imel niti možnosti, da bi se zagovarjal.

Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda.

Sedaj, ko sem končno seznanjen z vzroki sankcij, kljub temu, da ne poznam prvotnih inštrukcij, ostajam globoko začuden nad postopki in bi rad izpovedal, kar čutim v svojem srcu:

- Izgon iz domovine, v kateri sem zvesto in z ljubeznijo služil sveti Cerkvi in svojemu narodu 42 let v duhovništvu in zadnjih 20 let kot škof, je zelo huda kazen, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino! Izgnan sem iz svoje krajevne Cerkve, ki sem ji vedno služil s popolno predanostjo. Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.

- Če obstaja pisna obsodba ali potek sodnega procesa, naj mi bo dovoljeno, kar je tudi moja pravica, videti uradni dokument.

- Ker nisem vedel niti za obsodbo niti za prvotna navodila (inštrukcije), menim, da se nisem pregrešil proti ničemur, ko sem zavzeto izvrševal dolžnosti, ki mi jih je zaupal moj naslednik. Če pa sem nehote povzročil kakšno pohujšanje ali škodo krajevni cerkvi, prosim Tebe in Boga odpuščanja.

- Glede domnevnega očetovstva sem osebno prepričan, da nimam nobenega potomca. To želim tudi dokazati z DNK ali katerokoli drugo metodo.

- Ker ne želim povzročiti razdora v Cerkvi na Slovenskem, v duhu pokorščine sprejemam navodila prefekta Kongregacije za škofe, ki mi je med najinim srečanjem 31. maja letos predlagal, naj se umaknem iz slovenskega javnega življenja ter zapustim domovino do konca prihodnjega leta (to je do 31.12.2013). Po tem datumu mi je zagotovil vrnitev v Zavod Sv. Stanislava v Šentvid.

- Med bivanjem v tujini prosim za dovoljenje za svobodno gibanje glede na potrebe mojega zdravstvenega stanja in drugih pomembnih obveznosti.

- V izogib novim nesporazumom iz nevednosti in nehotenim »prekrškom« proti pokorščini Svetemu sedežu, prosim za pisna navodila za čas prestajanja kazni v tujini: kaj bom lahko delal, na kakšen način, v kakšnem obsegu in katera liturgična dejanja lahko opravljam.

- Zadnji dogodki (zaničevanje in poniževanje moje osebe in mojega dela) z vsemi posledicami so močno načeli moje psihofizično stanje in bili že najtežja pokora. Zato prosim, naj se upošteva moje zdravstveno stanje, in naj se mi naložena kazen omili v možnost čimprejšnjega stalnega bivanja v Zavodu Svetega Stanislava, kjer bom, če bo sprejeta moja prošnja, živel v zasebnosti, se posvetil molitvi in daroval svoje življenje za dobro Cerkve in vseh ljudi.

Ljubim Cerkev, v kateri sem prejel toliko milosti, posebno škofovsko posvečenje po rokah blaženega Janeza Pavla II. V molitvi se obračam nanj in ga prosim, naj posreduje pri Bogu, da bomo vsi udje Cerkve vedno izpolnjevali Božjo voljo.

Bratsko Te pozdravljam v Kristusu,

upokojeni ljubljanski nadškof

Pismo je v Sloveniji prvi objavil internetni portal Požareport.