150 let!

Leta 1841 je jezikoslovec in pesnik Heinrich Hoffmann von Fallersleben med počitnicami, ki jih je preživljal na Helgolandu, tedaj pod britansko oblastjo, z romantično politično budnico, ki jo je imenoval Pesem Nemcev (Das Lied der Deutschen), očitno zadel bistvo tedanje zapletene gospodarske in politične geografije nemško govoreče Srednje Evrope. Pesem, ki je pozivala k združitvi Nemcev v eno (demokratično) državo, je nastala v času, ko je bila Nemška zveza (Deutscher Bund) še konfederacija 35 monarhij in štirih republikanskih (a ne demokratičnih) svobodnih mest. Industrijska revolucija se je kljub nekaj let stari delni carinski uniji še zatikala na notranjih mejah. Liberalni revolucionarji so odpravo teh zato šteli za gospodarsko nujnost nastajajoče nacionalne države, ki so ji dodali zahteve po državljanskih svoboščinah, zlasti po svobodi govora.

V prvi kitici si je avtor zamislil zdravico gospodarskemu napredku, ki so ga pričakovali od skupnega notranjega trga, a tudi potrditev razširjenega prepričanja, naj bodo meje nove države identične z jezikovnimi.

Nemčija, Nemčija, čez vse, / čez vse na svetu, / ko zaradi zaščite in obrambe / vedno bratsko drži skupaj, / od Maasa do Memela, / od Adiže do Belta, / Nemčija, Nemčija, čez vse na svetu.

Pesem je v evropskem protiliberalnem okolju po dunajskem kongresu postala eksplozivna zlasti v povezavi s tretjo kitico, ki je slavila demokratične ideale liberalne, demokratične, enotne Nemčije.

Edinost, pravica in svoboda / za nemško očetnjavo! / Zanje si prizadevajmo / bratsko, s srcem in rokami! / Edinost, pravica in svoboda / so zalog sreče. / Zacveti v sijaju te sreče, / zacveti, nemška očetnjava!

Opremljena z zastavo, ki je prevzela barve suknjičev revolucionarnih študentov (črna-rdeča-zlata), je nemška revolucija leta 1848 pela vse tri kitice Hoffmannove Pesmi Nemcev (oziroma Pesmi o Nemčiji) na glasbo godalnega kvarteta iz opusa 76 Josepha Haydna, napisanega leta 1797 za neko drugo priložnost in z drugim besedilom. Haydn je z njo slavil Franca II., tedaj cesarja Svetega rimskega cesarstva iz habsburške hiše. Melodija z besedilom Bog ohrani cesarja Franca je leta 1806, po razpadu Rimskega cesarstva nemške narodnosti, postala himna Avstrijskega cesarstva in to ostala vse do razpada leta 1918.

Slovenija je želela, da bi jo drugi spoznali po sedmi kitici Zdravljice. V svet je hotela poslati sporočilo, da je ta drobna romantična umetnina ponotranjila sodobni humanizem.

Z uspešnim odporom proti silam evropske restavracije, ko je parlament v Frankfurtu začel pripravljati ustavo združene Nemčije, so se začele kazati razpoke med liberalci in demokrati, med privrženci »velike« in »male« Nemčije, med razredi in sloji. Vzporedno s političnimi in pravimi vojnami je po letu 1848 potekala bitka za himnične kitice. Katera najbolj povezuje navznoter, a hkrati tudi največ sporoča drugim narodom? V kakšni luči se hočejo pokazati Nemci? Hoffmann-Haydnova Pesem Nemcev je postala po združitvi leta 1871 sicer himna, a je dolgo niso uradno izvajali. Legendarna je postala šele v prvi svetovni vojni, ko naj bi bili – tako je trdila vojna propaganda – mladi nemški vojaki pri Langemarcku jurišali na premočne angleške položaje in pri tem peli Pesem Nemcev. Velike izgube med njimi so bile opisane kot junaško žrtvovanje mladih prostovoljcev za očetnjavo. Besedilo, ki je navdihovalo liberalne revolucionarje leta 1848, je bilo interpretirano na novo.

V mirovni pogodbi po izgubljeni prvi svetovni vojni so zavezniki prepovedali uporabo tega nemškega državnega simbola, a leta 1922 je predsednik Friedrich Ebert znova povzdignil Pesem Nemcev v uradno himno (z vsemi tremi kiticami). Ukrep je baje sodil k iskanju ravnotežja v zapletenem političnem položaju: desnica naj bi bila s Pesmijo Nemcev dobila himno (prva kitica je zazvenela kot zahteva po vrnitvi izgubljenih nemških ozemelj), levica pa zastavo (črna-rdeča-zlata, barve liberalnih revolucionarjev 19. stoletja).

Ne za dolgo. Desetletje pozneje so prišli na oblast nacisti, in ti so tretjo kitico preprosto prepovedali, prvo – razloženo v smislu nacionalističnega ekspanzionizma – pa uradno povezali s pesmijo Horsta Wessla (Dvignite zastave!), ki je bila himna jurišnih oddelkov nacistične stranke.

A le za 12 let je prva kitica premagala tretjo. Zmagoviti zavezniki so po vojni prepovedali diskreditirane nemške državne simbole. V ustavo Zahodne Nemčije so leta 1949 zapisali le barve zastave, himne pa niso določili. Šele leta 1952 je kancler Konrad Adenauer poslal predsedniku Theodorju Heussu pismo, v katerem je predlagal, da bi za himno vnovič vzeli Pesem Nemcev na Haydnovo glasbo, vendar peli le njeno tretjo, demokratične svoboščine povzdigujočo kitico. Maja 1952 je bilo sklenjeno tako in izmenjava pisem je bila objavljena v uradnem listu.

Konsenza pa še vedno ni bilo. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so konservativci znova poskušali razglasiti za himno vse tri kitice, pri čemer niso tajili, da jim gre zlasti za prvo. Druga je namreč – pesem je bila napisana pač kot napitnica – slavila nemško vino, nemško zvestobo in nemške ženske, zato ni bila nikoli posebno sporna. Zadevo je končalo šele nemško ustavno sodišče, ko se je pripravljala ponovna združitev Nemčije.

Sodišče je dokončno himnično kitico izbralo posredno. Vlada Helmuta Kohla je menila, da je himna združene Nemčije Pesem Nemcev z vsemi tremi kiticami, sodišče pa je 7. marca 1990 odločilo, da kazenskopravno varstvo, ki pripada državnim simbolom (zaščita pred sramotenjem), uživa zgolj tretja kitica. Prva kitica torej v Zvezni republiki Nemčiji ne sodi več k himni; obravnavajo jo kot vsako drugo pesem.

Sodišče je sklep utemeljilo s tem, da je iz pisem, izmenjanih med Adenauerjem in Heussom leta 1952, nedvomno mogoče razbrati, da je himna združene Nemčije le tretja kitica Pesmi Nemcev in da je bilo njeno petje na uradnih slovesnostih že tedaj »dolgoletna praksa«.

Poduk te zapletene, s čustvi in z dejanji preobremenjene zgodbe, ki je trajala 150 let, je vreden podrobnejšega ogleda. Kakor nekajkrat Nemčija, si je tudi Slovenija ob osamosvojitvi leta 1991 prizadevala, da bi jo svet spoznal kot miroljubno, demokratično, v povezani Evropi zasidrano državo. Zelo dobro je bilo treba utemeljevati, da ni naključje, da se himna nove države opira na narodnobuditeljsko besedilo, ki razodeva slovensko dušo. Slovenija je želela, da bi jo drugi spoznali po sedmi kitici Zdravljice. V svet je hotela poslati sporočilo, da je ta drobna romantična umetnina ponotranjila sodobni humanizem, ki bo vodilo nove države.

Sedma kitica je bila zato programska vizija Slovenije. Njena dobrososedska filozofija je sosedom sporočala, da želi nova država živeti v miru z drugimi, in dajala notranjo moč za upanje, da se bodo spori s sosednjimi državami umaknili obojestranski spravljivosti. Nemara se tedaj vsi v Sloveniji niso zavedali, da smo s sedmo kitico Prešerna, ki kljub nepopustljivi obrambi slovenstva ni bil nikoli nacionalist, sporočali, da razumemo idejo združene Evrope.

Uspeh ni izostal. Skoraj ni bilo članka, v katerem tuji poročevalci pri predstavitvi malega naroda ne bi bili navajali njegove humanistične, od tipa napadalnega nacionalizma, kakršen se je razbohotil v Srbiji, tako očitno razlikujoče se himne.

Smo sodobno pojmovanje nacionalne države v povezani Evropi, kar je sporočala sedma kitica, tedaj le hlinili? Upajmo, da ne, preveč značilno zgodovino je imela ta miroljubna poslanica iz približno istega časa, ko je nastala Pesem Nemcev s svojo tretjo, liberalnim idealom in človekovim pravicam posvečeno kitico.

Ko je Stanko Premrl leta 1905 (tega leta so v Ljubljani Prešernu postavili spomenik) uglasbil Prešernovo Zdravljico za mešani zbor, se je odločil za prve tri kitice pesnikovega besedila. Precej neopažena je bila do leta 1917, do obdobja po majniški deklaraciji, ko so izvajalci Premrlovemu izboru treh kitic dodali sedmo, ki je hitro postala pravo povezovalno besedilo za slovenske ljudi, naveličane vojne in hrepeneče po svobodi.

Smo sodobno pojmovanje nacionalne države v povezani Evropi, kar je sporočala sedma kitica, tedaj le hlinili? Upajmo, da ne.

Prešeren ni mogel vedeti, kako si bodo sedmo kitico Slovenci in Slovenke v vijugah zgodovine vtisnili v kolektivni spomin, čeprav je v letu nastanka (1844) v tedanjem avstrijskem državnem okviru s svojim univerzalnim humanizmom nedvomno veljala za revolucionarno. Nesporni dokazi pa so, da je bila v obdobju narodne prebuje in osamosvajanja Slovenije razumljena in uporabljana v državotvornem smislu. Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / da, koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, / da rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!

Pisci slovenske ustave so leta 1991 to dejstvo razumeli tako, da so jo v besedilo ustave zapisali kot splošno sprejeto dejstvo, saj niso videli potrebe, da posebej omenjajo sedmo kitico. Zdravljica kot ljudska himna je bila tedaj pač njena »sedma«. Verjetno so jo – prav zaradi dolgoletne spontane rabe – vzeli za ravno tako samoumevno, kot je zaradi dolge rabe nemško ustavno sodišče njihovo »tretjo« povzdignilo na ustavnopravno raven.

Nova himna?
Če bo obveljalo sedanje stališče vlade, bo »nova« himna sestavljena iz naslednjih kitic Zdravljice:

1. kitica
Prijatlji! odrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

2. kitica
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!

5. kitica
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

7. kitica
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!