Biologija ideologije

Je bil padli družinski zakonik logični rezultat družbenega napredka ali grožnja obstoju slovenstva? Je zažig križa umetniško dejanje, ki ga omogoča svoboda umetniškega izražanja, ali sovražni govor? So izbrisani žrtve množične kršitve človekovih pravic ali gruča potuhnjenih špekulantov? Imajo volivci, oblečeni v trenirke, pač svoj slog oblačenja ali gre za nove državljane, ki so se odločili prevzeti oblast?

Večina bralcev Mladine bi se seveda pri vsakem od teh vprašanj odločila za prvi odgovor. Če pa bi isto vprašali bralce Reporterja ali Demokracije, bi lahko stavili predvsem na drugega.

Ne le da se levo in desno usmerjeni ljudje glede večine podobnih vprašanj ne moremo strinjati, naša prepričanja so tako daleč narazen, da se postavlja vprašanje, ali se sploh pogovarjamo o isti stvari. Ne smejemo se istim šalam. Kar je za levo usmerjene udarna satira, je za desno usmerjene žalitev in propaganda. In kar je za desno usmerjene dobra šala, je za levo usmerjene po navadi obscenost oziroma norčevanje iz te ali one manjšine. Ne poslušamo istih zgodovinarjev. Domobranci so za ene kolaboranti, za druge demokrati. Celo na čas osamosvojitve, ki je bila menda edina stvar, pri kateri so bili Slovenci poenoteni, danes gledamo povsem različno.

Zdi se, da ne pomaga noben argument. Tudi v parlamentu se poslanci sicer pogovarjajo, slišijo pa se očitno ne. Preprosto ne živimo v isti državi in istem svetu. Resničnost vidimo z drugimi očmi. Pa ne zato, ker bi bili desničarji zafrustrirani patriarhalni homofobi ali ker bi bili levičarji neodgovorni in razvajeni komunisti. In ne samo zato, ker smo bili pač tako vzgojeni in ker smo odraščali v takem okolju, temveč tudi zato, ker med nami obstajajo čisto biološke razlike. Ker smo ne samo duševno, ampak tudi telesno različni ljudje.

Biopolitika ni nova veda, posamezne ideje so se pojavile že pred desetletji. A šele zadnja leta se je z uporabo sodobnih tehnologij mogoče resno lotiti ugotavljanja bioloških temeljev politične ideologije posameznika. Znanstveni novinar Chris Mooney jih je podrobno opisal v knjigi Republikanski možgani.

Dve osebnosti

Levica in desnica sicer nista najboljši za kategorizacijo politične pripadnosti, saj se njune prevladujoče paradigme v različnih državah precej razlikujejo, pa tudi razlike med tako opisanima političnima poloma se v zadnjem času vse bolj zabrisujejo. Med znanstveniki, ki se ukvarjajo z družbenopolitičnimi razlikami, je zato veliko bolj priljubljena kategorizacija konservativci in liberalci. V desetletjih raziskovanja pa je nastal že precej dolg seznam osebnostnih razlik med njimi.

Konservativci se glede na izsledke raziskav trdneje oklepajo svojih stališč, manj so pripravljeni prisluhniti argumentom, ki se ne ujemajo z njimi.

Vsi, konservativci in liberalci, raje verjamemo novicam, ki se ujemajo z našimi prepričanji in pogledi na svet. Če pridemo v stik z informacijami, ki so v nasprotju z našimi stališči, se bomo zelo potrudili, da bomo racionalizirali razloge za to nasprotje. Dokaze, ki govorijo o nasprotnem, bomo hitro interpretirali v skladu s svojim pogledom ali pa jim odvzeli kredibilnost. Temu psihologi pravijo motivirano sklepanje (motivated reasoning). Ne obnašamo se kot neodvisni opazovalci sveta, temveč kot odvetniki lastnih prepričanj. S tem branimo svoje videnje samih sebe, svoj samopercipirani družbeni položaj. Ko naše in vaše merimo z različnimi vatli, nismo hinavski. Taka je pač naša narava.

A konservativci se glede na izsledke raziskav trdneje oklepajo svojih stališč, manj so pripravljeni prisluhniti argumentom, ki se ne ujemajo z njimi. Teže prenašajo negotovost. Težijo k urejenim in nedvoumnim stališčem do sveta. Skupina ameriških znanstvenikov pod vodstvom Johna Josta z Univerze Stanford je leta 2003 objavila analizo izsledkov 88 raziskav, ki so se ukvarjale z osebnostnimi razlikami med konservativci in liberalci. Zajele so 12 držav in skoraj 23 tisoč posameznikov. Ugotovili so, da se konservativci v povprečju veliko bolj bojijo smrti, da se bolj bojijo groženj in izgub ter da, kot že omenjeno, teže prenašajo negotovost in so bolj nagnjeni k urejenosti. Konservativci so v povprečju srečnejši od liberalcev, v članku iz leta 2008 ugotavlja Jost in trdi, da je to posledica njihove boljše sposobnosti racionalizacije neenakosti v družbi.

Ena pomembnejših razlik med konservativci in liberalci je tudi odprtost za nove izkušnje. »Če boste ljudem dali na izbiro, ali si želijo svoje najljubše jedi ali pa česa novega in razburljivega, se bodo konservativci praviloma odločili za najljubšo jed, liberalci pa bodo izbrali drugo možnost,« je za Mladino povedal John Hibbing z Univerze v Nebraski, eden vodilnih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z biopolitiko. »Ta vzorec se pojavlja neprestano, tudi ko gre za to, kakšni umetnosti dajemo prednost, za izbiro poklica.«

Osebnosti primerno se tudi odzivamo na zunanje dražljaje. Reakcija konservativcev na nenaden nepričakovan hrup je opazno močnejša kot odziv liberalcev. Prav odziv na negativne pojave v okolju je za Hibbinga najboljši kazalec različnega dojemanja sveta. »Vzemimo za primer slike z ogabnim ali grozečim motivom. Konservativci bodo takim podobam in pojavom posvetili precej več pozornosti kot liberalci.« Skupaj s skupino raziskovalcev je Hibbing razvil test, pri katerem ljudem na zaslonu pokažejo več slik hkrati, pri tem pa s sledilcem oči ugotavljajo, kam gledajo. »Konservativci veliko več časa porabijo za ogledovanje negativnih motivov, liberalci pa precej raje gledajo sončne zahode in srečne pare.« Ugotovili so tudi razlike v fiziološkem odzivu pri ogledovanju teh podob. »Pri konservativcih ugotavljamo večjo prevodnost kože, kar kaže na močnejši odziv simpatičnega živčevja.« Strah je pri konservativcih močnejše čustvo. Občutijo ga pogosteje in močneje. »Nikakor nočemo namigovati, da so konservativci strahopetci,« pravi Hibbing, »obstaja pa realna razlika v tem, kako se odzivajo na zunanje dražljaje. Izsledki raziskav govorijo, da konservativci in liberalci svet dejansko dojemajo vsak po svoje, zato ni presenetljivo, da se to kaže v njihovih političnih prepričanjih.«

Dve telesi

Te razlike so vidne tudi na možganih. Konservativci imajo v povprečju, glede na raziskave s funkcionalno magnetno resonanco, večjo in dejavnejšo desno amigdalo, del možganov, ki igra ključno vlogo pri čustvenih odzivih, tudi na grožnje in stimulanse, ki zbujajo strah. Pri tem sicer ni mogoče z gotovostjo trditi, ali je konservativnost posledica drugačnih možganov ali pa so drugačni možgani posledica konservativnosti. Možgani se namreč pri različnih ljudeh zelo razlikujejo, spreminjajo pa se tudi glede na okolje in življenjske izkušnje. Londonski taksisti imajo na primer značilno nadpovprečno velik hipokampus, del možganov, povezan s spominom in z orientacijo. Pri dolgoletnih taksistih je ta razlika toliko opaznejša.

Odgovor na vprašanje o vzročno-posledičnem razmerju med konservativnostjo in značilnostmi možganov najverjetneje ni enoznačen. Del zagotovo prispeva okolje, za precej velik del pa je, kot kaže, odgovorna tudi genetika. To je mogoče trditi na podlagi primerjav med enojajčnimi in dvojajčnimi dvojčki, ki so temeljno orodje za ugotavljanje razmerja med vplivom okolja in genetike na posamezno lastnost. Enojajčni dvojčki imajo drugače od dvojajčnih povsem enak DNK, oboji pa odraščajo v istem družinskem okolju. Če so si torej lastnosti enojajčnih dvojčkov bolj podobne kot lastnosti dvojajčnih, lahko sklepamo, da ima pri tem vlogo tudi genski zapis. In raziskave kažejo, da je mogoče vsaj 40 odstotkov politične pripadnosti pripisati genetiki.

Strah je pri konservativcih močnejše čustvo. Občutijo ga pogosteje in močneje.

O tem, kateri geni oziroma skupine genov naj bi vplivale nanjo, je sicer še prezgodaj govoriti, saj so raziskave zelo na začetku. Šele lani so bili na primer objavljeni izsledki prve raziskave, ki je primerjala celotne genome 13 tisoč ljudi, pri katerih so z obsežnim vprašalnikom določili politično usmeritev. Avstralski raziskovalci pod vodstvom Petra Hatemija z Univerze v Sydneyju so med enimi in drugimi ugotovili statistično značilne razlike na treh območjih v genomu.

Določiti posamezne gene, ki so odločilni za politično pripadnost, je seveda veliko težja, če ne celo nemogoča naloga. »Časopisni naslovi, češ odkrili so liberalni gen, so zavajajoči,« pravi John Hibbing. »Obstajajo pa geni, ki v povezavi z okoljem lahko vplivajo na posameznikovo osebnost in s tem na politična stališča.« Ne gre torej za to, da bi nekateri geni lahko določali politično usmeritev. Gre pa za to, da posamezni geni povečajo verjetnost, da bo ob primernem vplivu iz okolja posameznik razvil neko politično pripadnost. »Vsaka pot od DNK k obnašanju v družbi je zagotovo zapletena, saj vključuje mreže genov, načinov njihovega izražanja, številne posredne nevrobiološke procese, razvoj in celo paleto okoljskih vplivov,« pred preveč konkretnimi sklepi svarijo Peter Hatemi in sodelavci.

Sprava?

Ko se vam bo naslednjič naježila koža ob kakšni homofobni izjavi Aleša Primca ali pa se boste držali za glavo ob mnenjih Ljudmile Novak, se spomnite, da si ’nista sama kriva’. Pa tega ne mislimo slabšalno. Dejansko sta pač, tako kot drugi konservativci (pri čemer je nujno poudariti, da znotraj skupin obstajajo tudi zelo velike razlike), nagnjena k drugačnemu dojemanju sveta kot liberalci. In lahko bi trdili, da za normalno delovanje družbe in preživetje vrste potrebujemo ravnotežje obojih – ljudi, ki so gonilo sprememb, in ljudi, ki želijo ohranjati status quo, pa če se zdijo dandanes razlike med nami še tako disfunkcionalne. Konservativci imajo na primer v povprečju bolje razvite vodstvene sposobnosti, bolj so nagnjeni k zvestobi. »Upam, da je z evolucijskega vidika pravilna hipoteza, da za delovanje družbe in preživetje vrste potrebujemo oboje, konservativce in liberalce,« pravi John Hibbing. »Ne vem pa, kako bi to preveril.«

Vsekakor iz ugotovitev biopolitičnih raziskav ni mogoče sklepati, da je ena od političnih skupin manj vredna od druge ali da je celo genetsko manjvredna, svari Hibbing. »Upam, da bomo prišli do stopnje, ko se bomo lahko pogovarjali o tem, da so ljudje pač genetsko in biološko različni, ne da bi pri tem namigovali, da je ena skupina ljudi manj vredna, slabša od druge.« Pravzaprav si želi, da bi prav njegove raziskave prispevale k večjemu vzajemnemu spoštovanju in razumevanju med ljudmi z nasprotnimi političnimi stališči. »Odkar raziskujem kognitivne in fiziološke razlike med konservativci in liberalci, si mi ne zdi več, da so ljudje, ki se z menoj ne strinjajo, preprosto neumni ali nepoučeni. Dejansko svet vidijo nekoliko drugače kot jaz. Še vedno se seveda z njimi ne strinjam, občasno me tudi razjezijo, sem pa vendarle postal nekoliko bolj razumevajoč.« Kot pravi, vidi v tem vzporednico z odnosom do spolne usmerjenosti. »Ljudje, ki so prepričani, da je za spolno usmerjenostjo posameznika globlja biološka podlaga, bodo bolj verjetno razumevajoči in strpni do drugačnih. Tisti, ki menijo, da je spolna usmerjenost zgolj posledica okoljskih vplivov in da se je mogoče v posebnih taborih naučiti, kako to ’izprijenost’ premagati, pa so navadno manj strpni.«

Univerzalne razlike?

Po Hibbingovih besedah je glede njegovih raziskav med ljudmi, posebej seveda med konservativci, še vedno čutiti dvom in nelagodje. »Vsi si radi zamišljamo, da so naša politična prepričanja logična, razumna, utemeljena na izkušnjah. In nihče ne sliši rad, da je deloma že vnaprej programiran za taka stališča.« Tudi med politologi, med katere sicer sodi Hibbing, je za zdaj še precej zadržanosti do ’vdora’ biologije na njihovo področje. »Prav politologija je bolj kot katerakoli druga znanstvena disciplina nepripravljena razmišljati o možnosti, da se tudi za političnim prepričanjem skriva biološka komponenta,« razlaga Hibbing. »To je deloma razumljivo. Ljudje, ki preučujejo politiko, izjemno dobro vedo, kako zelo se ta razlikuje v različnih obdobjih in državah, zato se jim misel na globlje, biološke in psihološke temelje, zdi preprosto čudna in neverjetna.«

Prav iz tega izvira eno pomembnejših odprtih vprašanj pri preučevanju prevladujočih bioloških razlik med konservativci in liberalci: je dozdajšnje ugotovitve mogoče posplošiti na vse ljudi, kjerkoli na svetu? Večina raziskav je bila do zdaj opravljena v ZDA, kjer je politična slika zelo specifična. »Menimo, da so vzorci, ki jih opažamo pri Američanih, univerzalni, a za zdaj tega ne moremo potrditi z izsledki raziskav,« pravi Hibbing. »Nekaj je bilo sicer storjenega v Italiji in Avstraliji in ugotovitve se ujemajo z našimi, a še vedno gre za zahodne demokracije.« Se pa za novo raziskavo že dogovarja s kolegi s Tajvana in ta otok označuje za idealno izbiro. »Politika se pri njih ne vrti okoli konservativcev in liberalcev, temveč je vse povezano z odnosom do Kitajske. Če tudi tam odkrijemo enake razlike, bom veliko samozavestnejši pri posploševanju ugotovljenih razlik na vse ljudi.«

Za konec je treba v izogib nesporazumom še enkrat poudariti: ni mogoče trditi, da so konservativci ali liberalci genetsko prikrajšani. In nikakor ni mogoče vseh ugotovitev posploševati na vse konservativce ali vse liberalce. Med seboj se razlikujejo po številnih lastnostih, tudi po stopnji zanimanja za politiko. Pravzaprav lahko pripadnike obeh skupin premešamo in jih razdelimo v dve novi – v skupino tistih, ki se s politiko močno identificirajo, in tistih, ki jih politika ne gane. Prav to je še eno področje, na katero se podaja John Hibbing. »Predvidevamo, da tudi pri tem obstajajo pomembne biološke razlike. En tak primer že lahko omenim. Ljudje z nizko ravnijo hormona kortizola se več posvečajo politiki.« Kortizol povezujejo s stresom. In ker je politika pač stresna, se v njej in z njo bolje znajdejo tisti z nizko ravnijo kortizola. Drugi pa smo obsojeni na obupavanje in priseganje, da nikoli več ne bomo volili teh idiotov.