Popravni izpit

»Slovenija lahko sodeluje v klubu najbolj razvitih evropskih držav tudi v primeru, da pokojninska reforma pade.« Tako je aprila 2011, le nekaj tednov pred dejanskim padcem reforme, govoril Janez Janša. Kajti dobro leto pozneje smo daleč od kluba najbolj razvitih. Zaradi neverodostojnosti domače politično-ekonomske elite so bonitetne hiše oklestile oceno Slovenije, pribitki na slovensko dolgoročno zadolževanje so na zgodovinsko najvišji ravni. Denar si izposojamo dražje od Italijanov in Špancev. Da nas omenjajo kot šesto evropsko bolnico, ki bo potrebovala zunanjo finančno pomoč, je tudi posledica padca pokojninske reforme, za kar je pretežno kriva prav sedanja vladajoča koalicija. Tujini smo s tem namreč sporočili, da strukturne reforme, tudi v blagi obliki, pri nas niso možne in da torej dolgoročno nismo sposobni stabilizirati javnih financ.

»SDS je z neumnim in kratkovidnim nasprotovanjem pokojninski reformi pred enim letom prispevala k temu, da se je povečala javnofinančna nestabilnost države in da so nam bonitetne agencije znižale ratinge. Zaradi tega bo zdaj seveda potrebna še bolj drastična pokojninska reforma. Te stvari se vrnejo kot bumerang,« pravi ekonomist dr. Jože P. Damijan.

Pokojninska reforma na kratki rok enega do dveh let nima velikih oprijemljivih učinkov. Je pa kratkoročno pomembna kot signal, da si vlada resno prizadeva za strukturne reforme, kar vpliva na večje zaupanje finančnih trgov. To je končno dojela tudi Janševa ekipa, kajti minister za delo Andrej Vizjak je napovedal, da bo do konca tega meseca pripravljen predlog nove pokojninske reforme.

Kaj se obeta? Točnih odgovorov še ni. Vizjak pa pravi, da naj bi bili ukrepi celo ostrejši od tistih, predlaganih v Pahorjevi reformi: »Verjetno ne bomo izplavali z rešitvami, ki so bile predlagane pred dvema letoma, ampak bo treba nekatere zaostriti.«

Pokojnine so osrednji socialni cement sodobne družbe, in kdor ne razume tega političnega sporočila, naj pospravi kovčke, svetuje ekonomist Bogomir Kovač.

Preveč mlačno

Za izhodišče naj bi vzeli reformo, ki je padla na referendumu. Kar je dobro, kajti ta reforma »morda res ni bila idealna, bila pa je vsaj v pravi smeri in za tedanje razmere tudi pravočasna«, pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač. Kar je slabo, je polovičarski pristop. Vizjak napoveduje, da bodo v prvi fazi, to je v prehodnem obdobju petih let, zelo omejili možnost, da se ljudje upokojijo pred izpolnjeno polno delovno dobo. Šele v drugi fazi pa naj bi šli v zvišanje upokojitvene starosti. Ta strategija nas ne bi smela presenetiti. Janša je namreč že lani dejal: »To, da bo treba vedno dlje delati, ker dlje časa živimo in dalj časa prejemamo pokojnino, je teza, ki popolnoma izključuje povečanje produktivnosti, tehnološki razvoj in napredek.« Pa tudi, da reforme, ki so jih nekatere bogate evropske države, denimo Nemčija, izpeljale v zadnjih letih, niso bile toliko pogojene z demografsko sliko kot s tem, da se je šlo v preveliko trošenje ali v prerazkošne sisteme prehitro. Ah, blažena nevednost in sveta preproščina.

»Na podlagi Vizjakovih izjav in siceršnjega odnosa sedanje vlade do potrebnosti pokojninske reforme se mi zdi smer preveč mlačna. Preteklo podcenjevanje problemov ter popuščanje sindikatom in stranki upokojencev zahteva odločnejši pristop. Z mlačnostjo ne bo mogoče ustaviti padanja pokojnin in še manj stabilizirati razmerja med pokojnino in neto plačo,« opozarja ekonomist dr. Janez Malačič. Še več. Premalo odločno ukrepanje lahko ob nadaljevanju in zaostrovanju krize pripelje do razmer, ko bo ogroženo izplačevanje pokojnin. »Vložek v igre, ki jih igrajo naši politiki, je zelo velik. Mnogi med njimi, žal, ne razumejo niti osnov finančne matematike. Razmerje med številom zaposlenih in upokojencev je v Sloveniji že vse od osamosvojitve, ko se je delavce širokogrudno pošiljalo v pokoj in tako navidezno reševalo podjetja in takratne ekonomske probleme, med najslabšimi ne le v EU, ampak v vsej Evropi, pa v teh 20 letih demografija sploh še ni pokazala kakega izrazitejšega vpliva.« Vpliv demografskih sprememb v vsej svoji ostrini je torej še pred nami in prav zato so politične igrice v Sloveniji toliko nevarnejše. »Predčasno upokojevanje je treba čim prej onemogočiti, razen v res skrajnih in upravičenih primerih, npr. ko gre za zdravstvene razloge. Že predvčerajšnjim pa bi bilo treba poskrbeti za podaljšanje delovne dobe, ki je potrebna za upokojitev,« pravi Malačič. Ob hitrem podaljševanju povprečnega trajanja življenja, ki že več desetletij znaša šest ur na dan ali 2,5 leta na desetletje, je nemogoče pričakovati, da bodo ljudje dobivali dostojne pokojnine samo na podlagi 35 ali nekaj več let dela. »Dobri časi in napihovanje konjunkture so marsikaj zameglili, v slabih časih pa pridejo računi tudi za nazaj. Odgovorni politiki bi morali že zdavnaj spoznati, da živimo v časih, ki so že doslej in bodo tudi v prihodnje zahtevali pogoste pokojninske reforme.«

Kritičen je tudi Kovač. »Sodeč po tem, kar je povedal Vizjak, reforma za sedaj stoji na trhlih nogah. Če v prvi fazi zaostrimo pogoje in omejimo upokojevanje, da bi lahko zavrli padanje pokojnin, hkrati pa v mantri fiskalnega pravila težimo k hitri fiskalni konsolidaciji, ostaja odprto vprašanje, kako financirati obstoječe pokojnine, ki zahtevajo državno sofinanciranje. Zlasti v prehodnem obdobju in pri reformnih potezah, ki vedno sprožijo dodatno upokojevanje.« Takoj, ko se omeni kakršnakoli sprememba, se namreč ljudje začnejo množično upokojevati. Tako je do porasta zahtevkov za starostno upokojitev prišlo že v času obravnave Pahorjeve reforme in tako bo tudi zdaj. Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v prihodnjih mesecih pričakujejo veliko novih upokojencev.

»Za zdaj ni jasno, kako znotraj želenih fiskalnih ciljev združiti sanacijo bank, pokojninsko reformo in povečane socialne transferje ob nižji gospodarski rasti, večji brezposelnosti in dražjem zadolževanju. To je kvadratura kroga, ki lahko pomeni samo ali dodatno zadolževanje ali pa drastično zniževanje pokojnin,« pravi Kovač. Po njegovem je fiskalno pravilo vsaj na kratek in srednji rok pokojninski reformi bolj grožnja kot pa odrešilna pomoč. »Finančne institucije, ki nas ocenjujejo in financirajo, gledajo zlasti na dejanske stroške in dolgoročne demografske in socialne probleme in ne na formalna zlata pravila v tem ali onem političnem aktu, pa čeprav najvišjem.« Če se aktivnemu prebivalstvu krčijo plače, bodo ti ljudje našli izhod, neaktivni del prebivalstva pa je bolj nemočen, ima lahko prihranke, lahko računa na družinsko solidarnost ali pa čaka na pomoč države. »Če država tega ne daje, obsoja preteklo generacijo na ekonomski genocid in mladim dokazuje brezizhodno prihodnost.« Kovač zato politikom sporoča: »Pokojnine so že sto let osrednji socialni cement sodobne družbe, in kdor ne razume tega političnega sporočila, naj čim hitreje pospravi kovčke in se loti drugega poklica.«

Da je dvig upokojitvene starosti nujen, meni tudi Damijan. »Izkušnje razvitih držav v zadnjih dvajsetih letih so pokazale, da je to edini učinkovit način za vzdržnost pokojninske reforme na daljši rok. Najbolj socialne in razvite države, tj. skandinavske države, premikajo upokojitveno starost od 67 let proti 70 letom.«

Z mlačnostjo ne bo mogoče ustaviti padanja pokojnin, opozarja ekonomist Janez Malačič.

Govorjenje o fazah reforme je po mnenju ekonomista dr. Tineta Stanovnika verjetno dimna zavesa. Kajti »za spodobno reformo bo treba zmanjšati oziroma ukiniti različne ’odpustke’ ter hkrati zviševati upokojitveno starost«. Zdi se mu nemogoče napovedati, kako bo v razmerah recesije in visoke brezposelnosti reformni proces sploh potekal. Da niti ne omenjamo potencialnih političnih zapletov znotraj koalicije. »Vlada je v parlamentu odvisna od upokojenske stranke, ki svoj raison d’être vidi v borbi za interese upokojencev, kar po definiciji otežuje sprejem pravočasne, strokovno utemeljene, finančno vzdržne ter družbeno sprejemljive in tudi pravične reforme,« pravi Malačič.

Z dežja pod kap?

Smešno je, ko minister Vizjak z navdušenjem govori o uvedbi informativnih individualnih izračunov. Kot da bi odkril izvir sredi puščave. Pa gre prej za odkrivanje tople vode. Možnost vpogleda posameznika v stanje plačevanja prispevkov in možnost informativnih izračunov pokojnine za tiste, ki se približujejo koncu delovno aktivne dobe – to je bilo predvideno že s Pahorjevo reformo, le da Vizjak tega ne ve ali pa noče priznati. Obstaja seveda tudi bolj mračna razlaga, namreč da je to šele prvi korak k naslednji fazi, tj. uvedbi pravih osebnih pokojninskih računov. To bi bila katastrofa, kajti tak sistem k vzdržnosti pokojninske blagajne ne prispeva nič, ob tem pa je izjemno nesolidaren. Če bi res hoteli uvesti sistem osebnih računov po zgledu Švedske, bi morali uvesti ničelni steber. Ta bi s solidarnostjo pokril pokojnine tistih, ki na svojih računih ne bi imeli zadosti sredstev za minimalne pokojnine, to pa bi državo stalo več, kot jo danes stane sofinanciranje pokojninske blagajne. Poleg tega bi bilo potrebno dolgo prehodno obdobje, da bi se na osebnih računih nabralo dovolj sredstev. Pa seveda tudi politična volja za manj solidarnosti in večji delež nalaganja sredstev za starost, česar si nižje dohodkovne kategorije in nestalno zaposleni ne morejo privoščiti. Zato bodo vsaj tu koristne kritike sindikatov, ki tej dokazano škodljivi spremembi pokojninskega sistema nasprotujejo.