Revizija

Normalen človek bi se lahko z Evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov le strinjal, če politična kasta tudi tega ne bi na sebi lasten način zapackala, na kar v svojem članku opozarja dr. Repe. Sam bi le na kratko opozoril na dva momenta, ki se po mojem v tej zgodbi premalo poudarjata.

Prvi je vezava spominskega dneva na datum pakta Molotov-Ribbentrop. Kje pa je pri tem sporazumu element totalitarizma? Paktu Hitler-Stalin ni botrovala totalitarna, ampak imperialistična zavest. Sovjetski Rusiji niti na misel ni prišlo, da bi se odrekla imperialni ideologiji carske Rusije. To je preprosto vgrajeno v državljansko zavest ruskega človeka. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so ljudje v vzhodnoevropskih državah bolj črtili Ruse, ki so jih imeli za okupatorje, kot komunizem. Spomnim se, kako lahko je bilo tam prepoznati Sovjete, kot so pravili Rusom, celo v tramvaju ali vlaku, po njihovem oblastnem in arogantnem obnašanju. In ne nazadnje, v čem se pakt Molotov-Ribbentrop razlikuje od sporazuma med Stalinom in zahodnimi zavezniki na Jalti o delitvi Evrope? Govorili so o interesnih sferah, ne o položaju držav in ljudi. Šlo je za tipičen sporazum med dvema imperializmoma. Predlagatelje aktualnega datuma kot spominskega dneva na žrtve totalitarizmov, bi bilo treba vprašati, česa se nameravajo spominjati na dan sporazuma na Jalti.

Drugo, na kar bi rad opozoril, pa je, zaradi ideološke zaslepljenosti, povsem prezrto. Gre za enačenje med nacizmom in komunizmom. Teh dveh ideoloških in političnih sistemov ni mogoče niti primerjati, kaj šele enačiti. Komunizem je svojo idejno podstat vendarle črpal iz tradicije prosvetljenstva, enako kot meščanska demokracija. Zato so bile komunistične stranke lahko sestavni del demokratične družbe, udeležene v parlamentih in vladah demokratičnih držav. Nacizem pa je pravo nasprotje prosvetljenstva, njegovih idealov in dosežkov, na katerih temelji demokracija. Nacistične stranke niso prepovedane samo zaradi holokavsta, kot se po navadi misli, ampak zato, ker je njihova ideologija in mentaliteta povsem nezdružljiva z bistvom demokracije. Nacizem je nevaren, tudi kadar ni na oblasti, kar za komunizem ne velja. Prav nasprotno, komunizem, lahko tudi v obliki socialdemokracije, je dobrodošel korektiv kapitalizmu.

Razlika med nacizmom in komunizmom se mi zdi najočitnejša na področju kulture in umetnosti. Pod nacizmom ni nastalo niti eno omembe vredno umetniško delo. (Pogojno bi lahko omenili filme Leni Riefenstahl, a je njihova kvaliteta le v formalni izvedbi, vsebinsko pa so groba propaganda.) Pod komunizmom pa je umetnost naravnost cvetela. Umetniška gibanja in ustvarjalni dosežki v prvih desetih letih po sovjetski revoluciji se uvrščajo med vrhunce moderne umetnosti. Postavili so temelje filmski umetnosti, kot tudi sodobnemu gledališču in mnogim drugim področjem. Celo pod Stalinom in Brežnjevim so nastala taka dela kot so filmi Tarkovskega in Paradjanova ter Šostakovičeva glasba. Ustvarjalnih vrhuncev, tudi mednarodno pomembnih, ki so nastali v vzhodnoevropskih državah, v omejenem prostoru pisem bralcev pa sploh nima smisla naštevati. Navsezadnje, ko naštevamo slovenske umetniške presežke, bodisi elitne ali množične, resne ali zabavne, celo tipično kapitalistične kot je marketing, jih je največ nastalo pod komunizmom. V dvajsetih letih svobode in demokracije je nastalo le malokaj, kar lahko preseže to obdobje. In ne pozabimo, da sodobna umetnost brez duhovne svobode sploh ni možna.

Če bo še kdaj kaka družba ali država zgrajena na komunističnih in marksističnih idejah, bo zagotovo vse drugače, kot je bilo v dvajsetem stoletju. Če se vrne nacizem, bo pa vse enako kot je bilo. V tem je bistvena razlika med tema dvema političnima sistemoma, ne glede na enako število zločinov in posamičnih žrtev, ki sta jih zagrešila. Holokavst ni bil uničevanje političnih nasprotnikov, ampak sprevržena ideja ustvariti novega človeka s pobijanjem manjvrednih narodov in posameznikov. Auschwitz je bil tovarna smrti, ker so imeli razvojni oddelek, »delali« po letnih in dnevnih planih, merili učinke, vodili poslovne knjige in pisali poročila o dosežkih. Zato, kdor primerja komunizem z nacizmom, ne povečuje krivde komunizma, kot upajo pritlehni politikanti, ampak pomanjša krivdo nacizma. To pa je res nevarno.