Cerkveni otok

Simboli niso samo križ in peterokraka zvezda, svastika ali Davidova zvezda. Človek je že od pradavnine podeljeval simbolno vrednost tudi naravi: goram, rekam, jezerom, gozdovom … in jih tako povzdignil v območje svetega, ki je skupnost, pleme, rod, občestvo združevalo in utrjevalo zavest, da so del narave, stvarstva. Da je človek krona stvarstva, si je izmislilo šele antropcentrično mišljenje, ki je zavetje iskalo v veri v (enega in edinega) boga. Tudi Slovenci smo podelili nekaterim krajem simbolno vrednost, jih povzdignili v združevalno silo, ki naj bi se umirila vse mrzle viharje domačije. Tako je Triglav naša sveta gora. In kape partizanov so se imenovale triglavke, ne trirogelniki! S tem je pokrivalo dobilo višji, simbolni pomen. In tak simbolni kraj je tudi »kinč nebeški«, Bled z jezerom in otokom sredi njega. Blejsko jezero z otokom in cerkvijo na njem je že zdavnaj postalo ikona. Ko je bil leta 1966 svetovni kongres PEN, na katerem so se – še v obdobju blokovske delitve sveta – prvič srečali pisatelji zahoda s sovjetskimi pisatelji, je Bled tudi v mednarodnem merilu pridobil novo, višjo, simbolno vrednost dialoga in sporazumevanja. In ko se pisatelji vsako leto srečujemo na tradicionalnem PEN srečanju, Bled z jezerom in otokom vedno znova zažari v svoji simbolni vrednosti.

Potem pa pride 21. stoletje, že drugo desetletje se začenja, in ti vlada Republike Slovenije – meni nič, tebi nič – podari Blejski otok s cerkvijo Cerkvi! Se je mar začel neofevdalizem, da vladar podeljuje ozemlja zvestim podložnikom ali pa se z njimi odkupuje za storjene grehe ?! Se vračamo v predmoderno dobo, ko bo molitev in trdo delo (za majhno plačilo) edina pot k zveličanju?! Ne, nič od tega. A kljub temu je že leta 2008 minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, doktor zgodovinskih znanosti, tik preden je zadnjikrat za seboj zaprl vrata ministrskega kabineta na Maistrovi 10., podpisal odločitev, da se Blejski otok s cerkvijo podeli Cerkvi. In potem se je dogajalo nekaj takega kot je »pravna država«, ko se je državno pravobranilstvo trudilo na sodišču podeljeni otok s cerkvijo dobiti nazaj. Pa ni šlo. Kajti pravica (v podobi dveh sodnic, ki verjetno še nikdar nista bili na Bledu) je slepa in tako je otok kot darilo Cerkvi končno postalo dejstvo. Dejstvo za vse večne čase, na veke vekov. Sedanji minister, pristojen (tudi) za kulturo, dr. Žiga Turk, drugi doktor znanosti, ni oporekal slepi Pravici in otok s cerkvijo je dokončno postal cerkvena last. Ob tem nezaslišanem dejanju, ki je v nasprotju ne le z našo ustavo in načelom ločitve Cerkve od države, ampak v nasprotju s postmodernim mišljenjem in ravnanjem v zahodnih demokracijah, sprašujem vlado Republike Slovenije, sedanjega in nekdanjega ministra, pristojna za kulturo, in predsednika, kakšni so bili nagibi, ki so vlado vodili pri tem dejanju? Je država Slovenija kaj dolžna Cerkvi? Je to darilo Cerkvi (Vatikanu) za priznanje naše države? Je to tolažilno darilo kardinalu dr. Rodetu za njegovo razočaranje nad duhovnim stanjem Slovencev? Ali je to le izkazovanje podivjane moči, ki se ji zdi, da lahko stori kar koli. Celo podari nacionalni simbol kot je Blejski otok Cerkvi, ki že dolga desetletja kaže svoj vse bolj grešni obraz. Ni je mehiški pisatelj Fernando Vellejo zaman poimenoval za Vlačugo babilonsko, saj je ni bilo in je tudi ne bo institucije, ki bi v dveh tisočletjih povzročila z mečem toliko gorja, pri tem pa s križem v drugi roki ponujala odrešenje in zveličanje. Nikakor ne gre za vprašanje vere, ki jo ti, ki so zagrešili to nezaslišano dejanje, nimajo v svojem srcu, ampak za vprašanje o nagibih, razlogih, ki so vlado in pristojne vodili pri tem »obdarovanju«. Mislim, da gre za popolno zlorabo oblasti, ki ni »dana od boga«, ampak od volivcev in še to največ za en mandat.