Oče naš

Kadar duhovnik dobi otroka, nadrejeni škof običajno predlaga, da naj duhovnik zanj poskrbi, sam pa naj ostane v kleriškem stanu. Duhovnikov je malo in cerkev zna odpuščati zemeljske grehe. Popolnoma drugače je, če se otrok zgodi kakšnemu pomembnejšemu članu cerkvene hierarhije. Škofu, nadškofu, kardinalu, celo papežu (četudi se naj njim to vsaj v zadnjih stoletjih ne bi več dogajalo). Takrat je cerkev neusmiljena. »Tukaj je Vatikan do konca konsekventen. Tu ni milosti,« je ukrepanje Vatikana pred tedni v Večeru opisal Ivan Štuhec. Kar je logično, tovrstni očetje zatajenih otrok se ne prekršijo samo zoper moralno postavo, pač pa tudi zoper Vatikan in samega papeža. Greh očetovstva izpostavljenih članov cerkvene hierarhije se neusmiljeno kaznuje.

Gabino Zavala je bil še pred enim letom pomožni škof v Los Angelesu. Ko se je razvedelo, da je oče dveh najstnikov, Zavala ni bil več primeren za opravljanje te službe in se je iz cerkve umaknil. Podobna usoda je doletela Fernanda Bargalla, argentinskega škofa, ki so ga fotografirali med intimnim objemanjem na plaži, kasneje pa se je izkazalo, da naj bi imel s to žensko tudi otroka. Dokazano je kršil celibat. Seznam zatajenih otrok duhovnikov je seveda dolg. Zakaj bi bilo drugače v Sloveniji? Otroke imajo tudi slovenski duhovniki. Le da se o njih javno ne govori in se jih ne priznava, saj naj to ne bi bilo v interesu cerkve (na interese otrok pa se navadno kar pozablja). Doslej so kršitve celibata ostajale na ravni gostilniških čenč, cerkev kot skrivnostna, hierarhična, moška organizacija velikokrat zbuja utemeljene ali neutemeljene govorice. Tako naj bi imel neki teolog, ki je tudi duhovnik, partnerico, ki je blizu krščanski politični stranki. Spet drugi, visoki cerkveni klerik pa naj bi se v mladih letih rad družil s knjižničarko. A tokrat je drugače, govorice so dobile imena in slike.

Če je Urana kazen doletela samo na podlagi plahih govoric, bi moral Rode zaradi Petrovih trditev do nadaljnjega vsaj odložiti škrlatni plašč. Ne pa, da se brani javno, z avtoriteto kardinala.

Franc, Tanja in Peter

Časnik Delo je objavil zgodbo o domnevnem očetovstvu Franca Rodeta. Ta naj bi kot mlad, okoli 30 let star duhovnik v Celju spoznal neko zelo mlado dekle Tanjo Bredo, s katerim sta se spoprijateljila. Junija 1966 sta imela pri Levcu celo prometno nesrečo, v kateri je bil voznik Rode poškodovan, še mladoletna Tanja Breda pa jo je odnesla brez poškodb. Kako zelo blizu sta si bila, ni najbolj jasno. Delo trdi, da ni šlo le za prijateljstvo, pač pa da sta imela starejši Rode in njegova rosno mlada prijateljica tudi spolne odnose. Morda so bili celo neprostovoljni. Ko je zveza postala preveč očitna, so Rodeta poslali drugam, dekle pa je odšlo v Nemčijo, v Regensburg, kjer se je rodil sin Peter. Ta se je 40 let kasneje odločil, da bo poiskal očeta. Mati naj bi mu priznala, da je imela z Rodetom spolne odnose, ni pa mogla potrditi, ali je kardinal res Petrov oče. To je tudi zanikala. Zato se je na pot za očetom Peter odpravil sam, poskušal naj bi priti v stik s kardinalom, poslal mu je pisma, predlagali naj bi test očetovstva, a morda tudi zato, ker s cerkvene strani ni bilo pravega odziva, je zgodba zašla v medije.

Kardinalova resnica je drugačna. Rode priznava, da je imel v času svojega celjskega službovanja prijateljico, a šlo je za nedolžno, čisto ljubezen, ki tudi zaradi skupne odločitve obeh ni pripeljala do spolnosti. »Razšla sva se nekako tako, kakor sta se Črtomir in Bogomila,« je dejal kardinal in hkrati napadel po njegovem mnenju zavržene, nizkotne, neresnične laži, ki so brez stvarne podlage. Tako kot Peter je tudi sam pripravljen opraviti analizo DNK.

Danes je težko vedeti, kdo ima prav, ali Peter, ki išče svojega očeta, ali ostareli kardinal, ki zanika kakršenkoli celibatni prekršek, kaj šele, da bi imel ta prekršek stvarne posledice. Pravi odgovor lahko pokaže samo DNK-test očetovstva. Če bo seveda do njega sploh prišlo in če bo izveden na pravno določen način. Recimo na slovenskem Inštitutu za sodno medicino.

Dvojna merila

Iskanje kardinalovega sina ima pomembno predzgodbo. Skoraj identična je letošnja zgodba nadškofa Alojzija Urana. Tudi on naj bi bil oče in tudi on naj bi dokazljivo kršil celibat. Med Rodetom in Uranom pa je pomembna razlika. Uranovo očetovstvo ni nikoli dobilo jasne podobe, nihče ne ve, koliko otrok naj bi imel, kdo naj bi bila njihova mati, ali otroci res zahtevajo analizo, kdo so, kaj si želijo. Pri dvomu o Rodetovi zvestobi čistosti pa so znane podrobnosti. Ime domnevnega sina, njegova slika, ime matere, čas in kraj domnevnega spočetja, potrjeno je prijateljstvo med materjo in Rodetom, domnevni sin nastopa v medijih.

Seveda obstaja možnost, da se je Peter zmotil ali da zavaja. Mogoče je, da je Rode žrtev notranjega cerkvenega obračuna med slovenskimi kleriki in maščevanja. Mogoče je, da smo žrtve spektakularnega lova za očetom postali slovenski mediji. Tega danes še ne vemo. A ne glede na to je velikanska razlika med tem, kako je ravnal Vatikan, ko so se samo pojavile govorice o domnevnem očetovstvu nadškofa Urana, in kako danes ravna pri kardinalu Rodetu. Uranu so zapovedali, da naj odide v tujino, prepovedali so mu javno nastopati, ne sme več maševati v javnosti. Do nadaljnjega – vse dokler se ne preverijo govorice o njegovem očetovstvu ali pa celo na vekomaj veke – bo kaznovan. O njegovi usodi bo odločil Vatikan. Pri Rodetu, kjer pa imajo »gnusne laži« tudi oprijemljivejše dokaze, so za zdaj tiho. Na obtožbe lahko odgovarja sam, ne pa prek pisma, ki ga v njegovem imenu prebirajo drugi. Javno ga je podprl tudi ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Tovrstne podpore s strani svojih škofovskih bratov Uran pač ni imel. In če je Urana huda kazen doletela samo na podlagi plahih govoric, bi moral Rode zaradi Petrovih trditev do nadaljnjega vsaj odložiti škrlatni plašč. Ne pa, da se brani javno, z avtoriteto kardinala, papeževega prijatelja, ki je samo lučaj stran od božje resnice.

Če bi se izkazalo, da je bilo intimno življenje Franca Rodeta drugačno kot tisto, o katerem je pridigal in katerega naj bi živel, bi se njegova avtoriteta zrušila. Živel bi v laži in pridigal resnico.

Vse je v božjih rokah

Dvoličnost in hipokrizija, ki ju cerkev uganja pri vprašanju celibata in njegovih domnevnih kršitev, še zdaleč nista največja greha kardinala Rodeta. Lahko se seveda razume, če se je kot mlad duhovnik prekršil zoper celibatne prepovedi, potem pa tega ni želel razkriti. Lahko je razumeti tudi njegovo domnevno partnerico, ki naj bi ga v tem prikrivanju podpirala. Rode ne bi bil edini, ki je postal žrtev vztrajanja pri srednjeveških prepovedih, ki sicer nimajo nobenih doktrinarnih temeljev. Rode osebno celibat sicer podpira. Že daljnega leta 2004 je v intervjuju za TV Slovenija dejal, da je celibat v katoliški cerkvi večstoletna praksa. »To je vrednota, ki jo Cerkev brani; povzroča sicer tudi določene probleme, vendar je tisto pozitivno tako veliko, da se Cerkev temu ne bo odpovedala.«

Pravi problem je, in tega se Rode dobro zaveda, drugje. Vse svoje življenje igra vlogo moralne avtoritete, posrednika božje besede, ene in edine resnice. Če bi se izkazalo, da je bilo njegovo intimno življenje drugačno kot tisto, o katerem je pridigal in katerega naj bi živel, bi se njegova avtoriteta zrušila. Živel bi v laži in pridigal resnico. Enako bi se lahko zgodilo z Uranom. Čim višje v cerkveni hierarhiji so očetje zatajenih otrok, tem globlji je lahko njihov padec. In zato je cerkev na obtožbe o domnevnem očetovstvu, še posebej če so podkrepljene z dokazi, zelo občutljiva. Kajti ne gre samo za prihodnost nekega kardinala ali upokojenega nadškofa, gre za ugled in položaj katoliške cerkve v Sloveniji. Ta je zaradi finančnih malverzacij in modernega sekularizma že sedaj globoko načet.

Rodetova usoda je bolj kot od božje volje odvisna od primerjave DNK-profilov. Od tega, ali bo pokazala, ali je Rode res Petrov biološki oče.

Rodetov greh ali pač neupravičene obtožbe, v katere se je ujel, pa vendarle ne bi smeli prekriti tistega, kar je Rode vseskozi bil. Napadalen, izključujoč, ohol cerkveni dostojanstvenik, ki je za obračun s svojimi nasprotniki uporabljal metode konkvistadorja. Rode je kot mlad duhovnik zagovarjal frančiškansko uboštvo in revno cerkev, desetletje kasneje pa ga nista motila bogastvo in kardinalski blišč. Rode je v svojih pridigah in javnih nastopih napadal laično državo, laično šolstvo, emancipacijo žensk, preganjal je komunizem, sekularizem, liberalistični laicizem, govoril je o dresuri nemških ovčarjev v slovenskih šolah, o diaboličnosti slovenskega tiska, o sramotnih členih ustave, o drugorazrednosti, demografskih samomorih, pravih in malo manj pravih verskih objektih, o tem, da je praznik reformacije napad na katoliško cerkev, lobiral je za italijansko gradbeno podjetje, govoril je o dekadenci, o domačem enoumju, o permisivnosti in javni nemorali, ki povzroča spolno anarhijo, ter tudi o tem, da je pedofilija znotraj cerkve statistično zanemarljiv pojav in da gre za nekakšne avanture …

Tisti, ki so ga kritizirali, so postali sovražniki cerkve in vere. Slovenija je bila zanj bojno polje, končni cilj pa sta bili zmaga krščanstva in nova evangelizacija dežele. »Govoril sem, kar mora pastir govoriti. To je bila moja dolžnost, ki sem jo po vesti izpolnjeval,« je o svojih ljubljanskih letih nedavno za Družino dejal kardinal Rode. »Šteti mi to v zlo in ne videti, da je v tem pozitiven program za slovenski narod in družbo, to je bodisi slepota ali pa še kaj hujšega.« Seveda mu ne moremo šteti v zlo, da je zagovarjal svoja prepričanja, v zlo mu lahko štejemo, kako je to počel, kako je obračunaval z vsemi, ki so mu nasprotovali. A takšen je pač Rode, včasih pridigarski, občasno celo zafrkljiv. Leta 2007 je recimo slovenske fante in dekleta opozoril, da se »odgovornost do naroda prične v postelji«. Ne bi mogel bolje zadeti. Morda ga bo domnevno neodgovorno posteljno vedenje stalo kardinalskega položaja.

Rode svoje prihodnosti ni nikoli rad napovedoval. »Svojo usodo prepuščam v božje roke,« je večkrat dejal. Ni sicer jasno, kaj ima bog s tem, a Rodetova usoda je bolj kot od božje volje odvisna od primerjave DNK-profilov. Od tega, ali bo pokazala, ali je Rode res oče.

Kardinala kazen za morebitno dvojno moralo in telesni greh čaka v tuzemstvu. Bog pa take grehe odpušča. Joj, kaj če ga božjemu otroku Francu ne bo? Če ne prenese, da se tako ravna z otroki in ženskami?