Moč (in težava) simbolov

Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji, se v svojem prispevku (...) med drugim sprašuje: »Naj bo katerikoli simbol, ki žali pomemben segment v državi, vključen v praznovanje, katerega namen je okrepiti enotnost v državi?« Iz konteksta lahko sklepamo na njegovo stališče, da rdeča peterokraka zvezda ne sodi na državno proslavo. Seveda se diplomatsko zavaruje: »Le Slovenci sami imajo pravico odločati, ali bodo ob dnevu slovenske državnosti plapolale zastave z rdečo zvezdo ali ne.« Tu si bom dovolil sklepati, da je s Slovenci mišljeno slovensko ljudstvo kot celota oziroma velika večina slovenskih državljanov. Nekaj povsem drugega očitno pomeni »pomemben segment«. Tu ne gre za ljudstvo, kajti iz poteka omenjenega praznovanja je bilo jasno razvidno, da njegov namen ni bil okrepiti enotnost v državi, ampak ravno nasprotno: razdvajati ljudstvo z arogantne pozicije oblastne elite. Slovenci sami namreč – torej skoraj 100 odstotkov nas navadnih državljanov – nima nikakršne možnosti odločati, kakšne zastave bodo plapolale in kdo bo govornik na kakšni proslavi.

Če torej danes rdeča zvezda »žali pomemben segment v državi«, to preprosto pomeni, da je v času osamosvajanja iz Jugoslavije pomemben segment bilo ljudstvo, čeprav samo za kamuflažo, zdaj pa je to že kar očitno nekdo drug – oblastna elita. Sestavljena iz tujih gospodarjev in domačih pomagačev. Maske so padle. Tista skupina, ki je se je zdaj razkrila kot odločujoč segment, večinske volje ljudstva in njegovih simbolov več ne potrebuje, sovražni so ji. Če vemo to vsi tukaj, zanesljivo ve tudi ameriška administracija. V podporo temu, kar hočem povedati, sem se odločil za monografijo Zlomljena krila Matije Žganjarja (Reševanje zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 2012). Še posebej, ko sem po pogovoru z avtorjem izvedel dodatne podrobnosti.

Februarja 1944 se je iz sestreljenega letala blizu Cerknega odprlo padalo Jamesa Boornaziana iz Kalifornije, ki je imel takrat 22 let. Obvisel je na drevesu in partizani so ga spustili na tla. »Bil je zelo prestrašen, dokler ni videl, da imamo rdeče zvezde na kapah. Od napetosti je kar zajokal in dejal Tito, Tito.« (str. 65). Maja 1944 sta se v Tuhinjski dolini spustila ameriška letalca Didemizia in Bertuzzi. Ljudje iz bližnje vasi so ju skrili in obvestili partizane, vendar so jih zaradi izdaje prehiteli Nemci. Vaščani so po 10 dneh izdajalca razkrili. Član ameriške misije George Vuchinich v svojem poročilu pravi: »O tem so obvestili partizane in v nekaj dneh je prišla partizanska patrulja. Bil je postavljen pred sodišče in vaščani so bili sodišče in porota. Obsodili so ga na smrt in partizanska patrulja ga je likvidirala.« (str. 235).

Celotne slike ne moremo ocenjevati na osnovi dejanj posameznih domobrancev ali partizanov oziroma njihovih posameznih enot. Ve se, da je marsikateri domobranec (ali skupina njih) tvegal glavo, ko je skril zavezniškega padalca pred Nemci. Marsikateri Američan je iz domobranskih rok prišel v četniške, da bi bil tam na varnem, pa so ga ti predali Nemcem. Poglejmo torej, kakšna so bila navodila poveljstev ene in druge strani v Sloveniji.

Poveljnik domobranskega organizacijskega štaba, polkovnik Franc Krener, je dne 02.12.1943 v svojem ukazu napisal: » ... Poleg večje množine sabotažnega materiala so ti padobranci prinesli s seboj tudi radijske aparate, orožje in strelivo. Zapovedujem, da se v slučaju pristanka padobrancev ti nemudoma aretirajo in material zapleni. Pobeg pristalih padobrancev se mora na vsak način preprečiti. Ujeti padobranci se morajo zvezani, z zaplenjenim orožjem in drugim materialom takoj izročiti po izvršenem zaslišanju s poročilom štabu za protipartizansko bojevanje Dem Höheren SS und Polizeiführer – Führungstab für Bandenkämpfung« (torej višjemu vodji SS in policije, štabu za bojevanje z bandami; str. 18). Pri partizanih Navodilo štaba 7. korpusa NOV in POS z dne 27. marca 1944 vsebuje natančno specificirane postopke v petih točkah, katerih povzetek je v drugi točki: »Zavezniške letalce, ki so živi prišli v naše roke, morate smatrati kot naše goste in jim kot takim iti na roko v vsakem pogledu.« (str. 19 in 173). Razlika je dovolj jasna tudi danes, kljub aktualni politični propagandi.

Na spletni strani Mladine so ob predstavitvi knjige zapisali (31.05.2012): » … Slovenski partizani in njihovi simpatizerji so iz 244 zavezniških letal, ki so strmoglavila na slovensko ali obmejno ozemlje sosednjih držav, rešili 806 letalcev ter 439 britanskih vojnih ujetnikov. V partizanskih bolnišnicah se je zdravilo 39 letalcev. … Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik se je na predstavitvi spomnil besed vrhovnega poveljnika zavezniških sil Dwighta D. Eisenhowerja upravnici Partizanske bolnice Franja Franji Bojc Bidovec: Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, a nikoli ne bomo pozabili.« (www.mladina.si/112623/zgodba-o-borbi-za-svobodo-ki-je-bila-borba-ljudstva).

Zdaj slovenski državi namesto ljudstva vlada »pomembni segment«, ki sovraži rdečo zvezdo. Naj se torej tisti Slovenci, ki v rdeči zvezdi vidimo simbol svobode in upora proti zasužnjevanju s strani tujcev in njihovih pomagačev – bojimo maščevanja? Med drugim tudi zato, ker so naši predniki s tveganjem svojih življenj reševali ameriške padalce? Ko danes ameriške posadke letijo čez slovensko nebo, jih nihče ne sestreljuje. Oni pa za sabo puščajo dolge in kratke, bele in nevidne sledi ... Želim si, da bi vsaj kdo od njih prebral Zlomljena krila. Jaz sem šel knjigo kupit zato, da sem lahko preveril citate in povzetke, ki so bili ob izidu predstavljeni v nekaj redkih medijih. V bližnjih knjižnicah je nisem mogel dobiti. Če bodo v Mladini tako prijazni, da objavijo tale prispevek, bom knjigo – ki je sicer čisto nova in pazil sem nanjo, ko sem jo prelistaval – podaril ameriškemu veleposlaniku.