Revizija

1941–1945 smo imeli tri slovenske vojske: dve kvislinški in eno na zavezniški strani!

Nedavna javna izjava Ivana Omana, bivšega člana Predsedstva RS, da smo imeli v obdobju 1941–1945 dve slovenski vojski, in da je tista »domobranska« bila »ta prava«, je ne samo sprevržena in politično nespametna, temveč je povsem skregana s slovensko vojaško zgodovino.

Mnogi zgodovinarji so sicer pritrjevali Omanovi izjavi, da smo imeli dve slovenski vojski, vendar so tudi opozarjali, da je ena (partizanska) bila na zavezniški strani, druga (domobranska) pa na strani okupatorja.

Če pa smo povsem korektni in natančni, potem je potrebno povedati, da smo dejansko imeli v obdobju 1941–1945 tri (3) slovenske vojske, od katerih je samo partizanska vojska sodelovala na pravi, zavezniški strani. To je edina zgodovinska resnica in vsako spreminjanje zgodovine se bo »reformatorjem« še hudo maščevalo! Zgodovinska dejstva so vendarle evidentna!

Po okupaciji Slovenije s strani nemške, italijanske in madžarske vojske aprila 1941, so se okupatorjem najprej uprli pristaši OF – partizani in projugoslovanski četniki, torej, partizanska in četniška vojska. Razlika je bila evidentna, saj so se partizani uprli aktivno, z orožjem, medtem ko so se četniki odločili za čakanje in taktično kolaboracijo, čeprav je bila njihova Slovenska legija ustanovljena že maja 1941.

Nesporno je, da je bil 22. 6. 1941 ustanovljen slovenski Glavni štab narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov, in začetek oboroženega odpora, seveda po direktivi KPJ. Slovenska partizanska vojska je maja 1945 zmagovito zaključila svoje bojevanje in v sodelovanju z ostalimi enotami JA izgnala iz domovine vse okupatorske in kvislinške vojaške sile, da bi bila zatem, v soglasju s slovenskim (partijskim) vodstvom, ukinjena in njene enote in poveljstva podrejena skupni oboroženi sili jugoslovanskih narodov – JA!

Tisto, kar se napačno pripisuje slovenski partizanski vojski – nesodne množične poboje od zaveznikov vrnjenih kvislingov iz Koroške, so dejansko zagrešili organi slovenske Ozne in Vojske državne varnosti, ki niso bili operativno podrejeni JA!

Ostale slovenske domoljubne sile, predvsem iz liberalnega tabora, ki so po maju 1941 ustanovile Slovensko, Sokolske in Narodno legijo, so se nazadnje odločili za čakanje in taktično kolaboracijo, da bi s pomočjo bivših častnikov Vojske kraljevine Jugoslavije, ustanovili Komando slovenskih četnikov, in šele 15. maja 1942 v Bizoviku formirali prvo četniško enoto, lažni »Štajerski bataljon«. Slovenski četniki so bili podrejeni »Gorskemu« štabu jugoslovanske četniške vojske na čelu s polkovnikom/generalom Dražo Mihailovićem, nazadnje preimenovane v Slovensko armado v Jugoslovanski vojski v domovini. Prvi poveljnik slovenske četniške vojske je bil konjeniški polkovnik Jaka Avšič, poznejši general JLA, jeseni 1941 pa ga je nasledil generalštabni major Karl Novak. Zaradi medsebojnih trenj, sporov, sodelovanja z italijanskim okupatorjem ter tudi fizičnim porazom pri Grčaricah, je major Novak novembra 1943 zapustil četniško vojsko, ki se je potem prelevila v Protikomunistično milico (MVAC) in Legijo smrti, pa je (kot nemški agent) deloval v Italiji v vlogi predstavnika generala Mihailovića pri zahodnih zaveznikih. Dejstvo je tudi, da so četniki 11. 7. 1942 prvi napadli partizane, kar se tudi šteje kot začetek državljanske vojne na Slovenskem. Njegova naslednika, Anton Klinar, kapetan bojne ladje in Ivan Prezelj, polkovnik, bolj znan kot »general Andrej«, sta nadaljevala žalostno zgodbo te vojske v sodelovanju z Nemci, da bi se že marca 1945 pridružili ostalim bežečim enotam Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) v Italiji in delno v Avstriji. Nazadnje so se prelevili v Slovensko armado Jugoslovanske vojske v domovini.

Kdaj in kako je nastala domobranska vojska, je v slovenskem zgodovinopisju že skoraj vse povedano, predvsem pa v knjigi Slovensko domobranstvo, avtorja dr. Borisa Mlakarja. Če je Domobranska vojska nastala iz prvih vaških straž 8. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, je povsem evidentno, da je šlo za t. i. protirevolucionarne sile, ki so se dejansko borile proti partizanski vojski, nazadnje kot pomožne policijske enote nemškega Wehrmachta. Če so kot take na bežigrajskem stadionu 20. aprila 1944 celo prisegli Hitlerju, potem zares ne moremo govoriti o vojski, temveč o »pomožni SS in policijski enoti« (po izjavi SS-generala Erwina Rösenerja, 1. 2. 1944)! Vsi ostali atributi vojaškosti potem odpadejo, kar so na žalost spregledali tudi nekateri vidni vojaški zgodovinarji!

Organizacijski štab slovenskega domobranstva je vodil polkovnik Franc Kren, medtem ko je divizijski general Leon Rupnik figuriral kot nekakšen inšpektor Slovenskega domobranstva. In prav Franc Kren je nazadnje kot brigadni general postal poveljnik nekajdnevne Slovenske narodne vojske, ustanovljene 5. maja 1945 v Ljubljani in pred umikom iz Slovenije.

O končni usodi pripadnikov dveh slovenskih kvislinških vojska so odločili zavezniki februarja 1945 na jaltski konferenci. Zato je vsako sprevračanje zgodovinskih dejstev jalov posel!

Ljubljano je 9. maja 1945 vendarle osvobodila slovenska partizanska vojska, skupaj z enotami JA, kot del zmagovitih zavezniških sil ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze.